Vita Vybihal, tik za rdečo zaveso

1.      Obstajajo tri vrste ljudi – taki, ki ne marajo, da je pogled javnost uprt vanje, taki, ki se polnijo z odzivi občinstva in taki, ki ob pomoči žarometov odmislijo ljudi pod odrom in za nekaj časa popolnoma pozabijo, da nastopajo. Obstaja le sestradana umetnost. Kateri skupini pripadaš ti?

Tretji. Uu. Mogoče. Ne vem, predvsem na začetku nastopa poskušam bit čim bolj tretje. Govorim, plešem, karkoli. Da se lahko do konca sprostim. Ko pa sem povsem sproščena, ko sem v liku, v elementu, lahko postanem tudi kaj drugega. Se hranim z odzivi. Pač, če so ljudje 'ohh!' … bom jaz 'yesss!'.. Ne? Na trenutke sem pa tudi flegma. Nehajte gledati mene, glejte druge. Ko plešem, mi je zadnje čase vedno manj prijetno. V redu mi je, če sem v skupini, kakšne koreografije v duetu … Saj so deli, ki jih sam odplešeš, ampak … v skupini mi je kul. Če pa mi nekdo reče: naredi solo koreografijo … ne zato, ker bi dvomila o sebi. Ne vem, zakaj. To delam že deset let. Nekdo mi reče – zapleši, zdajle, tule, - če moram res, se počutim ko trol. Kot da se ne znam premikati. Ne znam niti hoditi, kaj šele, da bi plesala. In je res grozen občutek. Tako nerada to delam, da je potem še bolj grozno. Ne vem, zakaj. To je zadnje dve, tri leta.

2.      Nisi več otrok, ampak še vedno zate skrbijo drugi. Si umna, ampak se dolgočasiš v šoli. Rada plešeš in nastopaš in si nadarjena za to, ampak se vse bolj zavedaš, da je takih mnogo, da je mnogo politike in načrtovanja vpletenih v kariero osebe na odru … Možnosti za slavo in denar je veliko, ampak ravno toliko je tudi ovir. Te je tega groza?

To, da mi ne ploskajo več, ker sem otrok, ker sem luštkano videti na odru, mi je izredno všeč. Ljudje tako laže in raje izpostavijo kritiko, namesto le komplimente. Raje imam iskreno kritiko kot luštkane komentarje. Definitivno sem prešla fazo 'hočem biti slavna'. Ne grem na oder, da bi me ljudje poznali, pač pa zaradi sebe, ker v tem uživam. Ko si star dvanajst, trinajst, so po moje vsi v taki fazi. Bereš najstniške revije in vsi so tako fini in bogati in lepi in vse je oh in sploh, vsega tega si želiš. Kasneje pogledaš nekaj drugačnih filmov in se pogovarjaš z drugačnimi ljudmi … Pogledaš, recimo, Eminemov 8 mile. Sploh ni tako lepo. Največkrat so ljudje pod takim pritiskom, da nimaš druge možnosti kot to, da greš na droge. Slava ima dosti večjo ceno, dosti več vzame, kot da.

Ne samo oder, kje in kdaj boš plesal, velikokrat je tudi vprašanje – kje boš vadil. Kje boš ustvarjal. Če si sam in nimaš nobene finančne podpore, ne moreš najeti dvorane. Ne moreš kar vprašati, čujte, bi lahko vzela vašo dvorano? To je ena tistih dobrih strani tega, da te ljudje poznajo. Čeprav to ni cilj, vsaj pri meni ne. Ljudje te vidijo, pridejo k tebi, čestitajo, spoznaš koga, ki ima tam … ne vem, recimo, dela v gledališču, lahko uredi dvorano. Na ta način je v redu, ta prepoznavnost. Ni me strah, da mi bo to pobralo energijo. Zagotovo je gre veliko, ampak jo dobiš nazaj in še vedno ti ostane veliko, da vlagaš v ustvarjalnost.

3.      Zadnjič sva govorili in si omenila, kako te muči, da se nekako ne znaš opredeliti kot umetnica. Ta prestop iz otroške energije v osredotočeno zrelost je velikokrat usoden, saj mladi takrat opustijo umetniške vzgibe in postanejo bolj prizemljeni odrasli z 'normalnimi' službami, recimo … inštruktorji joge ali delajo za računalnikom. Imaš kak načrt, kako zavestno ostati na poti umetniške ustvarjalke?

Hm. Nimam ravno načrta. Lahko rečem, da me ta nagib k umetnosti ne zapušča, ampak ga je vedno več. Starejša kot sem, več hočem vedeti. Z več stvarmi si želim ukvarjati. Na primer, ko sem bila majhna, se mi ni dalo v muzej in tam gledati nekih starin in ne vem kaj, ni se mi dalo iti v galerijo, zdaj pa ... če bi šla kam, v kakšno tujo državo, kakšno glavno mesto, Prago recimo, bi si želela v muzej in bi si želela videti kakšne stare umetnine, od kipov do slik. Po moje si želim biti razgledana. Nimam se ne za nadarjeno, vsaj ne pretirano, niti ne za razgledano. Ko si mlajši, te to ne moti tako zelo – da si v kulturnih krogih in izpadeš tumasto, ker nečesa ne veš – sori, sem pač trinajst let stara, pač ne vem, ne? Ko pa greš počasi proti dvajset … Nekoč, ko bom pri štiridesetih in ne bom vedela, ne vem, o politiki … Zavedam se, da je blazno veliko ljudi, ki delajo več, ki znajo več, ki obvladajo bolj, so bolj nadarjeni od mene … Ko pride nekdo do mene in mi reče 'vau, super si bila, kako ti to uspeva, tole je bilo nenormalno, kake ideje, kako se lahko toliko vživiš?! ... razmišljam samo – ja, hvala, je bila fina predstava, sem dala vse od sebe, ampak … a si kdaj že koga drugega pogledal? Je to tvoja prva predstava? Jaz sem že od enajstega, dvanajstega leta morala skrbeti za svoje finance, skrbeti, ali bom imela urejene stvari, bom šla na trening, bom imela kostum, ga ne bom imela … Ko si v mladih letih izpostavljen samostojnosti, v resnici še otrok … V srednji šoli sem se praktično preselila k babici in to pomenil, da moraš sam skrbeti, kdaj boš vstajal, kdaj boš prihajal domov, kdaj se boš učil … Ker babica te nič drugega ne sprašuje kot – a si lačna/boš kaj jedla/si prepričana, da ne boš ničesar? ... Res moraš imeti blazno veliko samodiscipline. Ker so moji starši ločeni, pa vem, da nisem edina, ampak tisti, ki imamo ločene starše imamo eno izkušnjo, ki je drugi nimajo. To privede do … Sej, če me pohvali nekdo, ki ima res izkušnje, takim verjamem. Če pride pa mamica kolegice, ki je imela po naključju čas in je vsa navdušeno vzklikala - zakaj bi verjela takšni osebi, če je to njena prva predstava po desetih letih?

Obstaja ena teorija, po kateri talent pomeni samo strast, da ne odnehaš, ko vse skupaj postane tečno – ko je vse ena sama vaja, ko ni več navdih, ampak je predanost. 

Pri plesu je, zanimivo - kot sem dobila izkušnjo letos na Portugalske - svetovna raven blazno više, kot je slovenska raven plesa. Praktično se ne moreta primerjati. Govorim o modern, sodobnem plesu. Svetovna raven je že skoraj napol gimnastika. Plesalci so raztegnjeni, njihove koreografije so večinoma iz špag, iz blazno visoko dvignjenih nog in raznih čudnih raztegnjenih skokov, praktično ni neke gibalne osnove, le 'pokažimo, kaj lahko naredimo: špago tukaj, špago tam, nogo gor tu, premet tam…' Umetnost ne šteje toliko. Mislim, nekaterim v komisiji pomeni, ampak večini očitno ne. Ker je predvsem dejstvo to, da če imaš ti tehniko, lahko greš nazaj in na 'čutimo se', ampak če imaš pa ti le nek 'čutimo se in bla bla bla', pa ti ne moreš delati tehnike, ker je nimaš. Če imaš znanje, lahko greš korak nazaj, če ga pa nimaš, pa … Definitivno potrebuješ podlago, da ustvarjaš nekaj novega in pri plesu je nekako nimam. Tudi dvomim, da jo bom imela, predvsem, ker imam samo še dve leti do konca srednje šole in dvomim, da bom po srednji šoli plesala. Enostavno me ne vleče toliko. Zavedam se, da je to bedasto in da imam predispozicije in da bi lahko šla naprej študirati ples, verjetno, če bi bila sprejeta, ampak me ne veseli več toliko, kot me je. Tako ne vem, zakaj bi šla še naprej to študirat, čeprav to počnem že deset let, pa mi je, kot šola – delam to in če ne bi več hodila v šolo, kaj pa bom? Pol tedna popoldnevov pač ni brez plesa. Ne predstavljam si življenja brez plesa. Ampak trenutno me dosti bolj zanima igra. Vem, da je morda to bedarija, ker sem sorazmerno pozno začela igrati. Igrala sem v osnovni šoli, ampak tisto so bile otroške igre. Šele s prvim, drugim letnikom sem začela z resnimi igrami. Vem, da so te začetne igre predvsem za to, da zgubiš strah do odra, ampak jaz sem strah pred odrom izgubila že v vrtcu. Igra me vleče dosti bolj, čeprav je v tem pogledu enako kot pri plesu: sprejemci, f**, kaj pa če jih ne naredim? Kaj potem? Poskušaš. Dokler nisi prestar. Moja ambicija je vsekakor poskusiti čim več. Tujina je finančno dosti hud zalogaj. Slovenija pa … Hm. Vleče me na Škotsko in na Irsko, zdita se mi dosti bolj … ljudski državi. Bi pa ostala v Evropi. Tudi, ker je potem dosti laže hoditi domov. 

4.      Tvoja energija na odru je osupljiva za tako mlado ustvarjalko, zanima pa me, ali kdaj razmišljaš o mejah, do katerih boš morala iti, če nadaljuješ pot kot igralka. Živimo namreč v zanimivih časih za cenzorje, ko sme režiser od ljudi zahtevati karkoli. To mora biti blazen pritisk na širšo sliko neke kariere? Da ne govorim o tem, kako bi na kaj takega gledal tvoj partner. Cenjeni sta, ironično, obe strani tega kovanca. Razmišljaš kdaj o tem, na začetku igralske poti?

Definitivno. .. Jaz sem tam nekje vmes. Ne sramujem se svojega telesa in ne bi mi bilo težko … No, ne še ravno zdaj, ker sem še vseeno malce premlada, ampak kasneje, če bi zapadla v takšne vode, mi ne bi bilo, recimo, težko sleči majice, ali tudi goli stati na odru ... Nekje so meje, nekje prideš so meje samospoštovanja … To, da ga nekomu *** sredi odra, to je vseeno malce pretirano. To so intimne stvari, zate in za partnerja, ne za širšo javnost. Ne gre za porno igralko, gre za igralko. In potem gre seveda za to, kakšne vrste film je. Nimfomanka je film, v katerem se te reči izpostavijo. V katerem je smisel, da se pokaže, da takšni ljudje obstajajo, da jih je veliko takih. Ampak nekateri filmi pa take dele vsebujejo samo zato, da pritegnejo občinstvo. Če bi me Lars Von Trier poklical in želel, da igram nekoga groznega v Nimfomanki 3 … Po moje ne. Zdaj še ne. Ne vem, kako bo, ko bom stara 23, 25 ali še starejša ... Ne vem. Ne znam pogledati tako daleč in si ne želim. Po moje bi šla do meje, da sredi odra stojim v spodnjicah. Tudi, če se me nekdo dotika. Si v vlogi. Ne pa, ko bi naj šlo za seks. Snemanje seksualnih prizorov ni niti malo erotično, v njem pa naj bi užival, ne pa, da te nekdo mrcvari pred kamero. Fant bo moral biti sprijaznjen s to stranjo mojega poklica. No, ne sprijaznjen, to zveni malce obupano, ampak iščem nekoga, ki bo razumel, nekoga iz umetniških krogov, po možnosti igralca. Igralci razumejo igralce – vedo, da gre za vlogo in ne za neko strastno romanco ali afero. Razmišljam pa, da če bi mi v igralskih krogih uspelo, verjetno tudi ne bi imela ne vem koliko časa. Vaje, gostovanja, predstave … Igralci so navadno poročeni z igralci oziroma z nekom iz teh krogov. Ne z nekom, ki dela osem ur na dan, pride domov in je prost. Mislim, da se vedno najdejo skupaj taki, ki to razumejo in spoštujejo delo. 

5.      Ali kdaj zgubiš nadzor nad nastopanjem in se popolnoma prepustiš vlogi ali koreografiji, ali si vedno z mislimi pri naslednjem koraku?

Jaz – kot Vita – se v bistvu malo oddaljim od same sebe … Vita razmišlja o tem, kaj pride, posebej za zaveso, v zaodrju – kaj je moj naslednji prizor – ko pa sem NA odru, pa nisem več v popolnosti jaz … V bistvu sem skoraj v popolnosti nekdo drug in ta nekdo drug ne ve, kaj se bo zgodilo. V tistem trenutku je in nima pojma. Ve o stvareh, ki so se zgodile, ampak pozna samo svojo zgodbo. Ne pozna moje zgodbe. Vsaj zelo se trudim to doseči. Zgodilo se mi je že, da se po vlogi nisem mogla dovolj hitro izvleči. V prvem letniku smo delali Antigono; plesala sem eno od boginj maščevanja. Strastno. Moj zadnji prizor je bil s še dvema boginjama - Kreona pripravljamo do tega, da se bo ubil in mu tega na koncu ne pustimo. Naj trpi. Moja vloga mu je toliko privoščila trpljenje, saj smrt prehitro konča zadevo, jaz pa sem hotela, da trpi, hotela sem ga ubiti počasi, z leti, da bi trpel leta in leta in potem umrl v takih mukah, da mu jasno ne bi bilo … Ampak to je bila moja vloga, to ni bila Vita. In ko sem prišla z odra, je nisem spust… oziroma ni ONA spustila mene. Kot bi se me prijela s kaveljčki in ni hotela ven. V tistem trenutku sem hotela igralca, ki je igral Kreona, zadaviti. Hotela sem skočiti na njega in ga raztrgati. Dobesedno. Prijel me je in me je stresal in mi rekel, naj jo spustim, dosti je bilo, ni je več, pusti jo, da gre. V trenutku, ko sem dobila samo sebe in izrinila to strastno … me je zlomilo. Po vsaki predstavi sem se zjokala. Po nekaj predstavah so kolegi že vedeli, kaj se dogaja in so me pustili. Zavedam se, da bi se mi lahko kdaj zgodilo kaj takega, da bi se mi zmešalo in ne bi znala nazaj. Imam blazno velik strah pred halucinogenimi drogami. Ko pomislim, da bi mi odpeljalo, me panika zagrabi. Za vsako vlogo preizkušam meje. Zato imam rada njihovo raznolikost. Od vlog, ki mi niso niti malo podobne, do takih, ki prikažejo tisto plat, ki jo skrivam celo pred sabo. Vloga, ki jo igram zdaj, v igri Veris, je taka. Nekako sem zaprla to svojo otroško plat in se vedno bolj zavedam, da je to narobe in jo skušam pripeljati nazaj. Preskočila sme del otroštva in moram paziti, da mi ne vseka ven sedi dvajsetih. Fazo pred puberteto.

6.      To vprašanje rada postavljam igralcem: kaj meniš, da človek najbolj potrebuje za oder? Pogum? Osamljenost? Jezo? Ali ravno obratno?

Po moje čisto vse. Vse izkušnje, od ljubezni, jeze, besa, hude žalosti, napol psiho for, res, čim več vsega. Osamljenosti … do blazno hude družabnosti … Ne delam povsem po 'method actingu', enkrat sem šla na tega Strasberga; moram priznati, da mi ni toliko sedlo. Ni mi tako pomembno da vem, kako iz zraka v svojo roko pričarati občutek kozarca. Za enkrat še ne vidim poante v tem. Bolj jo vidim v tem, da igraš nekoga, ki je do ušes zaljubljen in se skušaš – in se MORAŠ spomniti, kako je bilo, ko si bil. Ali če nisi nikoli bil, vzameš najvišjo stopnjo, ki si jo poznal in jo skušaš pomnožiti … podvojiti, potrojiti. Igra ni igra, ni trik v tem, da greš na oder in si zaljubljen, la la la la… Ko si zaljubljen, nisi pretirano ekstroverten. Igra je nek spomin. Največji dokaz neke ljubezni - na začetku ti je nerodno, jecljaš, ne veš, kaj narediti, da ne boš narobe naredil in si tako prikupno zmeden … To je zaljubljenost. Ne tisto: O MOJ BOG KAK JE TO LEPO; KAK JE ON LEP!... Igra je nekaj, kar si že doživel. Ko sem v blazno hudi stiski in ne vem več, kaj naj naredim in bi se najraje ulegla in zjokala in zaspala, pa vem, da tega ne morem narediti, ker ni časa, v tistem hipu, ko me grabi bolna želja po tem, da bi šla in se tri dni ne vrnila, ne razmišljam o tem: prav, zapomni si to, gotovo ti bo prišlo prav. Takrat razmišljam samo: dihaj, v redu je, kaj je bilo? Kako je bilo?  … Ko pa se povsem konča, ko sem ven iz panike, ven iz joka … Recimo zdajle me je blazno strah matematike, ki jo pišem v ponedeljek, in sem v krču, ker nimam pojma, delam naloge in ne vidim ven. Poskušam na tri načine in noben ni pravi. Grozen, katastrofalen občutek … Ko pa bom odpisala test, ko ga bom dobila nazaj in bom videla oceno, si bom pa rekla – aha. Okej, bilo me je blazno strah. Kako sem se počutila? Kje me je stiskalo? Kaj me je stiskalo? To je blazno pomembno. Največkrat vsako čustvo občutimo nekje v telesu. Strah te stiska v prsih, jezo čutimo v rokah, ker bi rad nekaj udaril. Ljubezen imaš v glavi, te kar odnaša. To je na odru hudo pomembno. Prideš gor in si prikličeš spomin, tisto, pač - ko ti misli kar begajo. Od enega trenutka z osebo do drugega trenutka z osebo; od trenutka, ko sta se samo pogovarjala, ko sta bila tiho, ko sta se samo videla, ko sta silno debatirala, kar teče, kar teče ... In ko uspeš priklicati ta občutek v glavo, je to to. Ni več igre. Ni poosebitev spomina, ampak spomin narediš otipljiv. 

7.      Imaš občutek, da je vloga ljudi, v katere je uprt pogled, da na nek način odražajo stanje družbe, tam z razlogom, da se ljudje ne ubadajo pretirano z ozadji neke družbe? S politiko, z gospodarstvom? V enaki meri se piše o zvezdnikih, kot se piše o vojnah, a vsi raje preberemo o zvezdnikih. To verjetno ni naključje, ta metoda 'kruha in iger', s katero svet zabave, mejno že tudi svet kulture, nase vleče pozornost … iz dolgoročno napačnih (temačnejših) razlogov.

Ja. Več ko je vojne, več mora bit filmov in zabave in zabav … Če bi bila izpostavljena nečemu takšemu, če bi vedela, da delam nekaj, da ljudje ne bi razmišljali o slabih stvareh, bi po moje začelo meni narobe špilat v glavi. Še trikrat bolj bi se zavedala stvari, še trikrat bolj bi jim sledila, več bi hotela vedeti, kaj slabega se dogaja. Da bi vedela, pred čim si ljudje zatiskajo oči. In mogoče morala izstopiti. Glede na to, da sem igralka, ne režiserka, ne bi mogla tega spremeniti. Če imaš vlogo v romantični komediji in si blazno zaljubljena in srečno poročena in bogata in imaš lepo življenje, v ozadju pa imaš težavo, da se otrok pri petnajstih zapira v sobo in je to ne vem kako velik problem … Saj ljudje so pisali komične stvari, ki so bile v resnici družbeno kritične, a zelo je odvisno, kako ljudje to dojemajo. Ti lahko v ozadju narediš totalno dramo in tragedijo, pa nihče ne bo dojel. To zadeti … Če pogledaš kakšne vloge in življenja imajo dobri igralci in kakšne vloge izbirajo popularni igralci, tisti, ki so pač … ne vem, Disneyjevi igrajo ljubke filmčke … Na drugi strani pa imaš Roberta De Nira, Maryl Streeep, ki sicer jih vidiš v zabavnih filmih tudi, ampak koliko je v ozadju dobrih, družbenokritičnih, res narejenih filmov. Ki jih Disneyjevi igralci mogoče sploh nikoli niso videli. Vsekakor se moraš za preživetje kdaj spustiti na nivo, dosti nižji od sebe, in pričakovanj, ker pač prinaša denar, ampak za lastno srečo in zadovoljstvo in občutek, da si nekaj naredil, posnameš nekaj z malo manj budžeta. Narediš nekaj dobrega. Res vlogo.

Kako se razumeš s sošolkami, ki bi doživele vrh slave, recimo, na naslovnici Smrklje?

Dokler se ne začnemo pogovarjati o življenjskih stvareh, povsem v redu. Dokler se menimo o tem, kam bomo šle na malico, kam bomo šle na kavo, kako je šola butasta, kako so nekateri profesorji zabiti, je v redu. Dokler ne omenim, da mi je zanimiv kateri profesor, ki je vsem ostalim blazno nezanimiv. Jaz imam blazno, blazno razčiščeno, kakšno življenje si želim imeti. Želja in ideja se seveda spreminjata, a v osnovi si želim početi nekaj, kar bom rada delala. Nisem punca, ki se želi poročiti z bogatim človekom in nikoli delati. Rada bi imela svoj denar, bila neodvisna – ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Ko si neodvisen, si lahko privoščiš zabavo … Rada bi delala, rada bi delala nekaj, za kar mi ne bo težko dati šestnajst ur dnevno, tudi, če to ne bo igra, ne vem, recimo pisanje … ali kritika mogoče? Vsekakor nekaj čim bolj umetniškega. To srečo, neodvisnost. Za to se stalno trudim. Učitelji, denimo, se v razredu do mene obnašajo kot do vseh drugih ... Na hodniku ali v kabinetih pa bi se z mano kar pogovarjali - petnajst, dvajset minut. V razredu ne morejo delati neke razlike. Kakšen je dejanski odnos profesorjev do tebe vidiš šele, ko si sam z njimi. »Vybihal, spet nimaš stvari. Ven te bom poslala.« V razredu je njihova edina naloga, da skrbijo, da delam, da ne zavozim. Česar niti sama nočem.

8.      Nekateri mladi umetniki pobegnejo iz šole. Nisi takšna?

To bo izpadlo povsem piflarsko, ampak - ja, ocene mi zelo veliko pomenijo. Zavedam se, da brez dobrih ocen ne bom mogla na faks, ki me zanima, lahko bom prišla samo na tisto peščico, ki me ne zanimajo. Ko dobim slabo oceno, bi se zjokala. Mečem stvari. Po drugi strani pa sem se naučila, da tega ne počnem, vem, kakšna izkušnja je to, imeti slabo oceno, kakšne so posledice … Podobno je na avdicijah. Najprej mi je bilo grozno. Zakaj moram hoditi na avdicije – zakaj me nekdo ne pokliče in povabi?! … Potem mi je vseeno postalo jasno, da če ne bom hodila, ne bom ničesar dobila, ker ne boš mogla ničesar pokazati. Ne samo z odrom, tudi z avdicijami širiš spekter ljudi, ki te poznajo. 'Dala sem vse od sebe, niso me vzeli, ampak mislim, da sem pustila dober vtis.' Na avdicijah ni samo to, kako dober si, tudi to, koliko fizično in psihično ustrezaš podobi vloge. Če iščejo temnolaso trlico, nimam jaz tam kaj početi. Zapomnili si me pa bodo.

9.      Zadnjič sva se pogovarjali o tvojem imenu. Silno mi je všeč. Povedala si, da pomeni 'nekoga, ki odhaja v teku'?

Od starih staršev, bolj natančno od dedija, sem slišala prevod 'prebežnik'. Od enega Čeha oziroma Čehoslovaka pa sem slišala prevod, da je to nekdo, ki teče stran in se vrača. Dobesedno teče – denimo do mostu in pritečem nazaj. To sem tako zelo jaz. Stalno dirjam naokoli, vsepovsod me je polno, ampak vračam pa se vedno k istim ljudem in na isto mesto. In seveda 'vita'. Življenje. Ja. Lahko sem srečna, da imam tako fino ime in priimek.