Sanela Duraković, uslužbenka desetletja v Macu

1. Prva misel, ki jo ljudje dobijo, ko pomislijo nate je, da imaš trdo kožo. Zelo malo ti pride do živega ali da bi te res razburilo, ko si za delovnim pultom. Ali je ta lastnost, da imaš jeklene živce, že od nekdaj del tebe ali se jo da naučiti?

Pravzaprav od nekdaj. Verjetno že zaradi tega, ker sem že od malega precej potrpežljiva z ljudmi. Dosti jih je to tudi pričakovalo. Že to, da si vedno močna, da ne zajočeš v napačnih, ne v napačnih – v težkih trenutki. Da se realno soočiš z zadevo, ali je slaba ali je dobra ... Spomnim se, recimo, ko sem se prvič usedla v avto, ko niti še izpita nisem imela. Bilo me je groza, a sem enostavno v tistem trenutku samo pobegnila iz avta, ker sem zapeljala čez stopnico. V McDonald'su tako ali tako pokličemo nadrejenega, če smo soočeni s takšnimi strankami. Ne smemo prihajati v konflikte. Če se le da. Ni pa lahko. Ko stranka pride, se vedno najprej znese nad tistim za pultom. To se redno dogaja, niti več ne štejem. Na začetku mi je bilo obupno. Vse sem doživljala kot osebni napad name, pa ni. Sčasoma pogruntaš, da nisi ti srž problema. Takrat povem, kar lahko, naredim, glede naročila … Nekoč je prišel nek … gospod, naročil velik pommes in devet medaljončkov, to ne bom v življenju pozabila, in McFlurry. Smarties. Bila je, polna restavracija, in se je na vse skupaj vžgal, ker je hotel zraven igračo. Razložila sem mu, gospod, to, kar ste naročili,  igrače ne morete dobit. Vpil je, pa če sem toliko plačal!... Toliko je bil v tistem svojem fazonu, da si sploh ni dal dopovedati, da bi mu človek razložil, da obstaja druga ponudba, ki to zajema. Ko sem mu uspela predlagati, da vzame otroški meni in tega smartisa – sladoled je prišel iskati dvajset minut kasneje, ker sta s tamalim sedela – in vidiš tisto njegovo reakcijo. Normalno, umirjeno. Kot da predhodno ni bilo nič. Pa je prej dvajset strank gledalo njegov … Mogoče ga je bilo sram, a njegov odnos je bil, kot da sem bila jaz kriva. Zdaj, ko pride stranka, ki nekaj želi, jih že kar takoj vprašam, kaj želijo, da zadeva zajema in skupaj poiščeva varianto. Recimo, bi ženska fisha in solato… in … hm, ena, taka zadeva, da nisi mogel formirati menija … aja, pa sladoled. In sem ji rekla, da glede na to, da menija nebi, pijače tudi ne, pommes pa, sva skupaj naredili tako, da jo je še ceneje prišlo. In je želela, da pokličem šefa, da me pohvali. Saj tega ne doživljam samo jaz, da me kdo napada. Ljudje pridejo, sesujejo svoje težave tistega dne … Le enkrat nisem zdržala in so me za petnajst minut poslali na hlajenje. Bila je provokacija enega mulca … Naročal je in vsakič, ko sem se obrnila, da vzamem, si je premislil. Pretipkavat … nazaj vračat. In ko mi je rekel, dobesedno 'jebem ti mater'… Ne narkoman, bil je enostavno butast otrok. In sem mu rekla: boš ponovil? Na eni strani je bila vodja izmene, na drugi sodelavka. Stali sta in čakali, kdaj bom skočila. Rekla sem jima, naj ga postrežeta do konca. Izven Maca se mi nikoli ni nič podobnega zgodilo. V primerjavi z Macom je svet umirjen. Težko me je sprovocirati. Najbolj me je, ko je dregnil v familijo. To je bilo tisto. Družina je sveta. Delo je delo in ne moreš ti nekoga, ki ga ne poznaš … Še mama bi mu lahko skorajda bila. Če smo že na tem.

2. Veliko ljudi poznaš, ko leta in leta hodijo po hrano, ne da bi prav pogledali, kdo jim streže. Nekateri so vzvišeni, nekateri te imajo zelo radi. V tvoji vrsti vedno stoji največ ljudi. Ali kasneje, če te ljudi srečaš tudi v družabnih okoliščinah, zameriš, ko se njihov odnos do tebe popolnoma spremeni? Če ja, zakaj ja in če ne, zakaj ne?

Zamerim? Ne. Zelo rada jih presenetim. Z drugo pojavo, s svojim življenjem. Ko je Sanela Sanela, ko je izven dela, ko ni čepice in ni uniforme. Ko se pokaže veličina človeka. Eni jo dojamejo skozi normalno komunikacijo že, ko se pogovarjaš preko pulta; enim uspe priti bliže, enim pa nikoli. Me le pozdravljajo, mimoidoče. Malo je osebnega zadoščenja. Včasih sem o tem razmišljala – prideš v službo, delaš svoje delovnik, vpet si v neko frekvenco tistega, skorajda avtomatsko … Ko pa stopiš skozi vrata, se vse to zapre. So ljudje, ki so v mojem življenju, ki s prišli vanj preko tega. Za kar sem zelo hvaležna.

Koliko časa že delaš v Macu?

Natančno sedem let, dva meseca in … katerega smo danes? Osem dni.

3. Od kar te poznam, si marljiva in samostojna. Se spomniš trenutka, ko si se zavedla, da nisi več otrok?

 

Da sem vedela, da nisem več otrok ali kdaj sem prebila? Prebila sem šele pri šestindvajsetih, da je napočila zrelost … Zavedla sem se pri kakih šestnajstih. Preden pretrgaš vse tiste vajeti zna trajati leta in leta. Da sem to, kar sem. Sem tudi vedno manj obremenjena s čustvi. Če bi se mi to, kar se mi je dogajalo zdaj, zgodilo takrat, bi me zlomilo do konca. Rečeš si – dogaja se … Jezilo me je le to,… Osebno življenje blazno cenim. Zdravje, vse to. Tudi moje ime pomeni 'zdrava'. Gledaš pa človeka, ki propada pred tabo. Zaradi trme, zaradi jeze, zaradi žalosti, zaradi vsega.

4.  Družine so naše prvo bojno polje. Praviš, da imata z očetom naporen odnos. Kako se to pozna pri tvojem potrpljenju – se počutiš obremenjeno s čustvi ali kot da si se izlevila pretežke kože?

Očetu … ne jaz, ne ti, nihče mu zaradi tega ni kriv. Usoda je tako hotela. Zadnji dve leti je bilo … ogromno. Včeraj je bila obletnica. Na začetku je bilo zelo hudo. Priti ven iz vsega tistega kaosa. Vsa tista bolezen, zadnji meseci, vsega tistega ritma … hkrati pa nove odgovornosti. Naenkrat se ti odpre toliko, da adijo pamet. Do očeta. Do same sebe. Manj do preostale družine, ker sem že na začetku potegnila črto. Edina oseba, ki bi naj bila še najbolj deležna moje pozornosti, je bil on. Že od malega je bila družina tisto, družina je sveta. V teh dveh letih, če me je že bolelo, je bilo predvsem … Ko vidiš, koliko jo je imel rad. Koliko vsega, tudi lepega je bilo. V teh triintridesetih letih, kar sta jih doživela. In še z mano, ne polnih enaintrideset. Za enega človeka naenkrat sveta zmanjka. Saj se moraš zavedati minljivosti, ne moreš nadomeščati. Tudi meni moje mame nihče ne bo nadomestil. Če povzamem njene besede: Sanela, nikoli ne glej na to, kaj delajo drugi, bodi, kar si vedno bila. Pomagaj očetu, kolikor boš lahko, ampak dokler bo želel sprejemati. Ko ne bo več, se umakni, se sprijazni s tem. Zdaj je že nekaj časa… zdaj živi svoje, jaz živim svoje. Mami je bila izredno spokojna, umirjena proti koncu. Predvsem do mene. Ni imela občutka, da bi morala še karkoli narediti. Saj je dajala svoje nasvete, a ne v smislu, da bi bilo še kaj nedokončanega ali nedorečenega. Imeli smo srečo, to lahko rečem, da smo imeli mesec dni z njo, ko smo vedeli, da je prihajal konec. Težava je bila, ker oče ni hotel govoriti z njo. Vsakič, ko je načela, ne. Ni je poslušal, vedno se je umaknil. To je zdaj njegova stvar. Vedenje, da ima nedorečene stvari. On nikoli ni zaključeval. Še vedno jo ima ob sebi. Muslimani ne govorimo toliko s svojimi pokojnimi kot katoliki – imamo štirideset dni poslavljanja, po smrti. Takrat duša še obiskuje dom. V teh štiridesetih dneh vedno gori lučka v enem delu hiše, stanovanja, česarkoli. Da se ima oseba čas vrniti in se meniš z njo. Največkrat prihaja skozi sanje. Tega nisem niti potrebovala, saj sem že prej … Kak teden po tem ali štirinajst dni sem naredila nekakšno odvezavo od nje. Preveč me je že črpalo. Že skozi to, kar sva v tistem mesecu delili, sem se poslovila in zaključila in vedla sem, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. Kar lahko kot navaden človek narediš za starša. Pri očetu sem enostavno rekla: tisto, kar se trudiš, da bi ti uspelo, ti bo, le jaz ti več pri tem ne bom pomagala.  Njega žene trma, jeza, žalost. Ne toliko, da bi potreboval pozornost. A občutek je, kot bi včeraj nekaj odrezala. Kako se bo obrnilo tako ali tako, ne vem, ne pričakujem pa ničesar.

 5. Si pripadnica veroizpovedi, ki je te dni precej nepriljubljena, predvsem zaradi njihovega pomanjkanja smisla za humor in srednjeveških protiukrepov. Kako sama gledaš na svoj odnos do neke višje sile in kakšno je tvoje mnenje o mračnem ugledu, ki ga tvoja vera zadnje čase doživlja?

Če začnem od malega, moja dva osebno sta že vseskozi muslimana … sta živela tudi v takem okolju. Mama je iz Bijeljine, ati pa iz Velike Kladuše, Bihač, ta del. En konec in drugi konec Bosne. Spoznala sta se v Sloveniji. Prej se nista. Tudi to je precej zanimiva romantična zgodba. Moja mama je bila vedno bolj robavs, bolj moški tip, trdna. Jaz sem bolj drobna. Fizično, umsko sem čisto nasprotno, ona pa je bila v celoti taka. In očetu je padla v oko. Na začetku ga sploh ni šmirglala. Poskusil je ni da ni. Ono, to. Pa pride in reče – ej, mala, bi šla z mano na kavo? Ni bil možnosti. Ati je imel takrat tiste hipijevske hlače in dolge lase in tiste brke, ki gredo … uh. Konec sedemdesetih. Dostikrat ji je tako zastavljal pot ali so se videvali v istih okoliščinah. Videvala ja, nikoli pa nič vulgarnega. In enkrat je mami kolegica rekla da ji je všeč. Zato sta sklenili stavo … da bo mami šla tisto noč z njim. Ne spati ali kaj takega, ampak pač z njim. In od tistega večera dalje sta bila skupaj. Njegov trud se je poplačal. To so bila najstniška leta, saj ni bil videti slabo. Ona je bila stara enaindvajset, on triindvajset, ko sem se jaz rodila. Za nas je to hitro, ko še ne razmišljaš o otrocih, za njihov čas pa je bilo že kar primerno. Nikoli mi nista vcepljala, to moraš, sem, tja. Ne, v sedmem razredu osnovne šole sem se odločila iti v knjižnico in se spravila tja, vzela sem Koran, Biblijo, od Budizma, do … cel kup stvari, ki sem jih lahko našla. Vzela sem jih pred sebe in se lotila branja. Od tistega trenutka dalje sem pripadnica, a ne v tisi meri kot vsi drugi mislijo. Nisem ortodoksna. Daleč od tega. Oblačim se normalno … jemljem, kar je dobro iz vere, ne, kar je slabo. Meni se zdi čisto v redu, kar imajo spoštovanja do drugega, do bližnjega. Včasih pride do tega konflikta, ko ljudje rečejo – ja, vi ste tako povezani, družinsko, še bolj kot ostali. Ja. Smo. Če se karkoli zgodi, se pokličemo, takoj stopimo skupaj. Če se mora določena vsota denarja za neko operacijo zbrati, vsi pomagajo. To želim povedati. Pa ni to vzajemno, da bi bil potem ti dolžan. To je nekaj normalnega. To je eden izmed stebrov Islama, da pomagaš tistemu, ki je nemočen. Če jih naštejem– prvi je šahada - izpovedovanje vere v enega Boga, Alaha in njegovega preroka Mohameda. Potem je  salah - molitev petkrat na dan - pred sončnem vzhodu, opoldan, popoldan, sončnem zahodu in zvečer. Zakat - dajanje miloščine revnim in bolnim - v današnjem času cca. 3 % letnega dohodka. Saum - popoln post v dnevnih urah ves čas ramadana - od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. In hadž - romanje v Meko vsaj enkrat v življenju - oproščeno le bolnim in ljudem brez dohodka. Nekaj dni nazaj so vsi prišli skupaj. To so smernice. Všeč mi je tudi, morda zaradi tega, ker sem doživela in videla dosti nasilja zaradi alkohola, dosti alkoholizma in da naša vera tega ne tolerira. Imela sem težave, ko sem začela delati v restavraciji, ko sem komaj dopovedala očetu, da mi imamo komaj 0.33 pločevinke piva. Pred leti bi imela težave, če bi hotela delati v navadnem lokalu. Tudi pri sebi. Ne, da bi mi bilo izpod časti, preprosto pločevinke alkohola ... Sploh si ne predstavljaš, kakšen gnus, ko se moraš dotikati odprtih pločevink piva. To imam že od malega. Ali stresti pepelnik. Obrne mi vse. V redu, če te okoliščine prisilijo, da moraš, ja, ampak, da bi to bilo moje primarno, da jaz to moram vsak dan … ne. Enostavno so to take stvari, ne zato, ker ti to prepovedujejo, ampak častijo telo človeka. Da ga ne zamažeš, zapackaš. To, da na ženske gledajo, kot da so manjvredne, to mi je podn od podna, ampak sem razmišljala … Vsaj jaz imam to predstavo, ker vera je stara ogromno in več, da je nastala v času, ko je bilo zanje vse puščava. In veš, da so ti možje hodili na pohode … Občutek imam, da so želeli žensko prizemljiti, zmanipulirati, da je ostala tam, da ni naredila harama, greha. Na tak način so jim pristrigli peruti. Verjamem, da so imele tudi v tistem času ženske zdravo pamet. Ne odobravam pa, da v današnjem svetu, civiliziranem, polnem tehnologije, še dandanes živijo tako. Ne krivim nobenih, predvsem zato ne, ker so ženske navajene. Ko si kot otrok nečesa navajen, če ne poznaš drugačnega življenja, se ne boš upiral ali pa ti bodo nekaj naredili. To, kako se obnašajo, je zelo veliko sranje. Za pripadnico muslimanske vere ali katerekoli druge, niti za sekundo ne podpiram, kar delajo. Postavljajo se za nekaj, stremijo k nečemu v imenu vere, kar je daleč od tega. In vsi smo zaradi tega očrnjeni. Zakaj dajejo mene v isti koš, ko nimam nič s tem. Enako, kot ko so bile križarske vojne. Upam, da ne bomo doživeli, da pride spet do kakšne katoliško muslimanske vojne. Takrat bo za nekaj časa izbris. Vem in podpiram, da če bo prišlo tako daleč, naj vse izbrišejo, ker to ni življenje ne zame ne zate, za nikogar. Šla bi v Savdsko Arabijo. Pogledat. Tam je prestolnica muslimanske vere, Meka, Medina, vse to. Rada bi videla, od kod vse izvira. Zakaj. Neko zgodovinsko ozadje. Ne bi šla na romanje kot romanje, kot … Tudi molitev petkrat na dan, tega nisem nikoli počela. Poznam to, če so prazniki … Na pogrebu, recimo, ženske ne smemo stati ob grobu. Tako pač je. Opišem lahko, kako je bilo na maminem pogrebu. Mama sicer je pokopana v katoliškem pokopališču… Ne vem, kje je tu kakšno muslimansko. Nismo je želeli pokopati dol, smo jo pa po šeherejatskih zakonih. Spoštuje se celotno obredno kopanje, ko se rajnico obleče, molitev, ki se izvede. Na kak način se truga, tabut polaga v grob, potem … Prva gre tabut, nato hodža, naš duhovnik, potem gre oče oziroma mož in vsi moški predstavniki, za njimi prva linija ženskih sorodnic, nato druga, kolegice, znanke. Najprej gredo pa vsi moški. In ženske zadnje. To me ne moti. Naj imajo moški tisto moč, ki je v bistvu nimajo. Naj imajo svoje veselje. Odkrito rečeno. Ker so šibki sto na uro. Naj imajo svoje zadoščenje. Jamski človek, ki se buta po prsih. Je pa tako, da moža ni zraven ob tabutu, ko jo polagajo. Opazuje s strani. S svojo roko se ne sme dotaknit tabuta. Katoliki imajo tako, da se poslovijo s prgiščem zemlje ali vrtnico, pri nas imamo tako da gredo moški, nato ženske okoli se poslovijo… Vrže se prigrišče zemlje.  Mož ne. 

Slišala sem, da se ne sme jokati, ker s tem pokažeš, da se ne strinjaš s tem, da je bog vzel nekoga k sebi. Da dvomiš vanj?

Ne, utopil bi ga v solzah. Tu nimamo tako. Lahko jočeš, ne pa objokovati. Da bi utapljal v zemlji. Zanimivo je tudi to, da se pri nas ne nosi črnina. Sodelavka je bila presenečena, da smo bili vsi v barvah. Oče je bil v bež hlačnem kostumu, jaz sem imela zeleno srajco in sivo črno kombinacijo in ruto. Dokler je hodža v hiši, morajo imeti ženske rute. Videla sem, da na vašem pogrebu prinesejo nekaj za spiti in kekse, preden se je šlo v mrliško vežico. Pri nas, ko se obred na pokopališču (haremu) konča, tisti trenutek se morajo vse ženske hitro vrniti v hišo. Kjer pričakajo hodžo in ostale moške. Spodaj so bili moški, zgoraj, v mojem nadstropju, sem jaz pogostila ženske. Odvija se tudi pogrebna maša v hiši, nato pogostitev. Malo posediš, malo pogovoriš, potem se razidejo. Po štiridesetih dneh se to ponovi, takrat je bila tudi hodžinica, takrat smo vsi tudi klanjali v istem prostoru, in molitev smo izvedli spodaj. Tudi hodžo sem prvič videla v tem času, ko se je odvijalo z mamino boleznijo. Če je bilo potrebno karkoli urediti, sta urejala mama in oče. Prvič, da sem prestopila prag mošeje, džamije, je bilo leta 2010  in to v Turčiji. Da sem videla notranjost. Bolj iz radovednosti. Tu v Celju imajo to, kar imajo, ampak ustanova mi nikoli nič ne pomeni. Kar je srcu je najbolj pomembno.

6. Kdaj si začela potovati?

Že ko sem brala knjige, od malega, sem imela željo. In ob gledanju oddaj na Discoveryju. Ampak to so otroške sanje. Potem je pa leta 2009 en moj sodelavec iz McDonaldsa šel preko McPassporta delat v Anglijo za tri mesece. In reče – a me bo kdo obiskal? In sem odvrnila - ne reci dvakrat. In dva, tri tedne pred odhodom rezerviram karto. Prvič v letalu, prvič sama, to je bil moj preboj. Razsvetljenje, zvezde, luna, vauuuu :D Moje očke so se zaiskrile in še dandanes ne bom pozabila. Ko sem prišla, me je pričakal, mi pripravil vse prospekte. On je delal čez dan in jaz sem raziskovala. Da vidiš ti tisto malo pojavo – z nahrbtnikom, z malim fotoaparatom … Uuu, glej Tower! Ko se naenkrat postaviš pred stvari, o katerih si bral in nisi pričakoval, da jih boš kdaj doživel. Da se jih lahko dotakneš. Da lahko stopaš po poteh, kjer so hodili kralji in kraljice. Ali pa čez par let gledaš poroko Williama in Kate, pa veš, da si šel po tisti ulici do Buckinghamske palače. Nimam dežele, ki bi mi bila ljubša od drugih. Ne. Vse. V vsaki sem odkrila nekaj novega, nekaj o sebi, vsakič se je moja duša obnovila in nahranila.

                Oooo, čakaj, ravno sem se spomnila, moje prvo potovanje ni bi, London! Štiri tedne pred tem sem šla sama v Gardeland! Zdaj sem se spomnila. Pa ko veš, da ti je lahko slabo tam in da te nihče ne bo pričakal dolih. Za nameček pridem na tla po vožnji z blue tornado in mi ženska reče 'arrivederci', jaz pa njej 'auf wiedersehen'. (Smeh.). Dobim pa točke za trud.

7.  In potem se je začelo :D Kje vse si že bila?

Italija, torej, potem Boromejski otoki, Bergamo, v letošnjem letu južna Italija, celotna Kalabrija, Rim, Paestum, torej italijanski del. Više gori, Avstrija, je bil Gradec, Zotterjeva čokoladnica. Še više München, dvakrat, tudi s faksom; za maturantski smo šli srednja Dalmacija, Dubrovnik… V Skandinaviji še nisem bila, bi pa šla na Irsko in Škotsko. Šla bi tudi definitivno na Japonsko in na Kitajsko. Tudi v Afriki in Ameriki še nisem bila, še veliko mi jih je ostalo. Washington, New York, definitivno, šla bi tudi v Arizono, Mehiko, ker me zanimajo tudi ta mistični del njihovi, vrači, magi. Mogoče v Sidney v Avstraliji, ker bi rada videla koalo ali kenguruja od blizu. Kaj ekstra me ne vleče, a sicer pri meni nikoli ne reči nikoli. Bila sem na Ibizi. Na Cipru je bila ljubezen. Pozabila sem omeniti Francijo, Pariz..

8. V šoli si zelo pridna, ob delu delaš magisterij. Razmišljaš kdaj o svoji lastni družini?

Pride kak trenutek, ampak se prepuščam. Ne razmišljam ali da bi se obremenjevala. Nekateri mi rečejo, joj, triintrideset boš, bognedaj ... To je tisto, ko sledim sebi in ne drugim. Za enkrat uživam v družbi otrok ali ko pridejo v restavracijo, ampak … Če pride, pride, če pa ne, pa ne. Mi pa prijateljica reče, da bi bila Puhek, moj kuža, ker tako skrbim zanj. Izbrala sem si cesarskega psa. Tako rečejo, ker to so pekinezerji včasih bili, mitološko. Ki bi jih naj imele le cesarice na dvorih. Potem so prišli v Evropo, v Anglijo. Vsa popotovanja me vodijo po mojih prejšnjih življenjih. Pridem tja, da osvojim kakšno stvar, kakšno poglavje sebe. Ko si me vprašala, kje sem se počutila najbolj domače … V Parizu obstaja en tempelj, na področju Montmartra, kjer je Moulin Rouge ko sem prišla tja, so se skozi mene stekle take energije. To ti ne znam razložiti. Vsako potovanje mi nekaj prinese. Tudi pri izbirah knjig, Kot rečejo, knjiga te poišče sama. Večkrat se mi zdi, glede knjig, ki sem jih brala, da po letu ali dveh tisti kraj tam opisan tudi obiščem.