MIRAN BREŽNIK, z obema nogama na trdnih tleh

1.       To vem, da ko vržem pismo v nabiralnik, da ga zvečer spraznijo in vse, brez izjeme, pošljejo v poštno logistični center. Vem, da sta dva: v Ljubljani in v Mariboru. Torej, ne glede, ali pišem sosedi, gre skozi Maribor. V isti noči ga tovornjak pripelje nazaj, dobi žig in – kaj se dogaja na poštah ponoči? In na kateri točki ga dobiš v roke ti? Kako pismonoša začne svoj jutranji obred? Kdaj prispeš v dostavno dvorano? Kaj se tam že dogaja, ko vstopiš?

Če govorim o 'dvojki', ki je večja izmed treh dostavnih pošt v Celju, nočni najprej razdelijo priporoke in navadno pošto. Nato nekje ob pol petih pridemo mi, raznašalci, in si iz omar vzamemo 'priporočene', jih razdelimo po obhodni poti. Kar je potrebno preposlati, prepošljemo … Če je kdo neznan, tudi. Preposlati pomeni, da če je naslovnik preseljen oziroma ima naslovnikovo naročilo – da se mu pošlje na novi naslov … Nekaj časa jih še ne veš na pamet, jih imaš napisane na listu, potem pa kmalu takoj vidiš, kam preposlati in kaj napisati. No, in v dostavi so tri velike omare, nočni delilci so tja razdelili navadno pošto. To pobereš iz svojih predalov, oštevilčenih po tvojem rajonu, daš v zaboj, vlečeš do svojega potovnika. Potovnik je narejen po obhodnem redu; tega so naredili kontrolorji in poštarji, ko se je oblikoval rajon. Narejen je najbolj optimalno možno. Seveda se najdejo stranke, ki novemu poštarju trdijo, da je prejšnji poštar nosil drugače, da je prinesel njim prej … Ko si nov, si zgubljen, zamujaš, kar jim gre v nos, če nimajo že ob osmih svojega časopisa.  »On starejši je bil bolj 'fajn' od vas, je bil bolj hiter …« Mi se trudimo, delamo na polno, res pa je, da tiste hitrosti na začetku še nimaš. To pride z leti, z izkušnjami ….

 

Koliko časa traja, da se naučiš novega rajona, novega obhodnega reda?

Ja, zdaj, če si čisto na novo, rabiš kar kak … mesec, zagotovo, da veš približno, za kaj gre. Plus tega - kako se napiše obvestilo, ker obvestil je ogromno – od sodnih, upravnih …. In vsako je različno. Ja, rabiš nekaj. Vsaka stvar rabi svoj čas. Nekateri rabijo več, drugi rabijo manj, nekje en mesec, da si vsaj malo zapomniš stranke. Posebej, če imaš bloke, kjer je osemdeset nabiralnikov v veži in res mine nekaj tednov, da se ti vsaj malo posveti, za kaj gre. Na začetku delaš tudi do poznega popoldneva.

In po novem je sestavni del pošte tudi vedno več reklam.

Reklame pa … No, pošiljke si zložiš in če so reklame, če niso samo ene … Reklame ti tako ali tako pripravijo nočni, po številu gospodinjstev. Oziroma, kolikor jih imaš na seznamu, ker ponekod so nalepke, torej nekaj strank ne prejema reklam. Nekaj jih skupčka stroj, česar pa ne, torej eno na drugo, (ne deliš jih eno po eno, ampak s prsti poiščeš največjo, prepogneš in vstaviš pet ali šest reklam v hišni predalčnik hkrati.) Če ti jih ne skupčka stroj, si prepuščen samemu sebi in moraš na roke. Včasih jih je, ja, kar nekaj. Ko imaš vse to pripravljeno, greš nazaj po priporoke, podpišeš, da si jih prevzel, pogledaš, če je denar, torej – nakaznica za stranke … To daš v torbo posebej. Ostalo zložiš, zvežeš, kar lahko pelješ s sabo, si daš na motor, ostalo gre v depoje. Ti peljejo s kombijem in ti dostavijo v dostavnike, ki so pritrjeni na blokih, povsod, kjer je varno. Bloki, kakšne firme in tako. Ven ne smemo pred pol osmo, da se ne budi ljudi, tisti gredo prej, ki raznašajo časopise. Odvisno od tega, koliko je robe – če je več, greš pozneje ven. To se vseskozi pozna: če je bilo veliko robe za zlagati, bo veliko tudi za deliti. Največ je na začetku meseca, ko so računi in ob praznikih, ko ljudje pišejo kartice. Najmanj poleti, ko so sodne počitnice. 

 

2.       Zdaj delaš na manjši pošti na robu mesta – kakšna je bistvena razlika?

Razlika je mogoče v tem, da v službo ne hodim več ob pol petih ampak ob pol šestih, priporoke razdeli eden naših, reklame dobimo v enem paketu … Na dvojki razdelijo po okrajih, enega dobimo mi. Potem je enako, pošto se razdeli v omarice, reklame dobimo skupinsko in si jih razdelimo sami. Na dvojki sem bil na motorju, tu imam voziček. Delam osem ur, imam osem-urni delavnik in toliko po navadi delam, torej nekje okoli dveh se mi služba na štirki konča. Sledi obračun priporočenih … Kar si obvestil, se naredi obračun in se ga odda, kar pa je bilo navadne pošlje, ki si jo prinesel nazaj, ker jih bi bilo več tam ali so zavrnili, opremiš in pošlješ nazaj. Neizročljivo pošto, to pomeni, če je naslovnik res neznan ali ti ne veš in moraš koga vprašati, potem pregledajo še kontrolorji, če najdejo pošiljatelja, da jo vrnejo. V potovniku ali predalih ne sme ostati nič. 

3.       Posebej na začetku vsak poštar naniza nekaj zgodb. Pa tudi kasneje znajo biti stranke zelo naporne ali pa zelo prijetne. Mi poveš kakšno zgodbo?

Ha, prva pozitivna izkušnja je bila, ko me je ustavil policist, ker včasih še nismo, no, vsaj nekaj časa, ko sem jaz prišel delati, tam nekje '98 leta, smo še morali imeti svoje obleke, le jakno si imel poštarsko. Tudi motor si moral imeti sam, tako da na daleč se ni videlo ali si poštar ali smetiščar ali tisti, ki lepi plakate. Poleg tega nisem imel gor torb, ker niso šle gor, ker sem imel smerokaze. Tu, ko sem se peljal od avtobusne postaje proti pošti na enki, sem šel skozi rdečo. Dol je bil policist. Me je ustavil. Čakam. Me pogleda in vpraša: ti si poštar? Ja. Ajde, gremo, gremo. In nisem dobil kazni. Ampak to je bilo takrat, zdaj bi bilo verjetno drugače. Poštarji imajo malce svoja pravila vožnje … Se držimo pravil, ampak, če se da iti kjer pa vidiš, da je možnost, da greš mogoče tudi pri kaki rdeči, greš pač pri rdeči. Smo presenetljivo varni vozniki. Delamo tako, da ne izsiljujemo preveč. Če so že kakšne nesreče, so skoraj vedno zaradi vremenskih razmer, ne da bi šel v ekstreme in divjal, iz objestnosti.

Negativna izkušnja, kot pri večini poštarjev, je bila seveda tudi s psom. Ne bom povedal, v kateri ulici, ampak nekoč se pripeljem in imeli so psa, po navadi na verigi, priklenjenega za 200-litrski sod, poln mivke. Ko je videl poštarja, je začel kopati tako, da je tisti sod vlekel za seboj. Ampak dobro, dokler je bil priklenjen, je bilo v redu. Večji problem je bilo, ko enkrat ni bilo doma ne lastnika, pes je bil pa spuščen. Ko sem se pripeljal, pride pes izza hiše in naravnost na mene. Skočil sem za ograjo in za motor, da sem se malo obvaroval, in je pes noro lajal, me napadal, da sem mu potisnil torbo, da je torbo grizel. V tem času so se pripeljali smetarji; pred njimi je hodil tisti, ki je ven vlekel zabojnike za odpadke. Pes na njega. On skoči na avto, čisto na vrh, na keson, pes pa laja. Dol je začel metati vse, lopato, metlo, vse, da je pes šel stran. Jaz sem se medtem odpeljal.

                »Zabavne« so tudi snežne razmere … Enkrat je bila poledica, čisto malo snega je zapadlo. Peljal sem se od hiše, malce klanca je bilo, se peljem in me je zaneslo, tako da je tisti sveženj, ki je bil na motorju, preko motorja letel na cesto. Najprej sem vstal, pogledal, če me kdo vidi, aha, nihče, pobral vse skupaj, šel za hišo in se šele tam zgrabil za kolena: aaaah… uffff … Da si malo rane poližeš. Potem greš pa naprej.

                S strankami? S strankami sem imel nekoč pozitivno … zelo pozitivno izkušnjo, ko sem nesel pokojnino stranki, v blok, to je bilo nekje drugi mesec mojega dela tam, gospa je bila upokojenka. Vedel sem, da sama živi, ko je bila pa pokojnina, je tisti dan ni bilo. Jaz pozvonim, potrkam, se nihče ne oglasi. Gospa pa me je prejšnjič takoj povabila naprej, ker sem prinesel denar. Poskusim vrata, pokukam noter, pokličem, nobenega odgovora. Ko pa sem vstopil, je pa iz kopalnice ravno prišla njena vnukinja, v Evinem kostimu. Oba poskočiva, ona malce zavpije, jaz se hitro opravičim in grem nazaj v kuhinjo. Vprašal sem, če je gospa doma, pa je odvrnila da ne, da je babi nekam šla. Prav, bom pustil obvestilo, pokojnino sem prinesel, ampak če je ni - mora osebno podpisati - bom pač pustil obvestilo. S tem da, ko sem ga pisal, je bilo eno oko na papirju, drugo pa na njej, tako da sem se dvakrat zmotil. Dva listka sem moral strgati in še enkrat napisati.

Negativne pa … Nosil sem v eno tako blokovsko naselje, oziroma so bili bloki taki, da so imeli še skupna stranišča. In tam je bilo tako, da če nisi bil pravi čas pri predalčnikih, da si razdelil pošto, je po tem zelo zaudarjalo, ker je bila tam ena gospa, ki je, pač, vso noč uporabljala kahlico in jo zjutraj nesla po hodniku zliti v javna stranišča. Žal so se gospe zelo tresle roke in je šla ravno mimo predalčnikov, in je veliko vsebine raztrosila. Lahko verjameš, kakšen duh je bil. Če je šel kdo mimo, je mislil, da je bil poštar kriv. Nosiš v revne kraje, nosiš k bogatim. Prej te bo reven povabil na čaj, z bogatimi skoraj nimaš nobenega opravka. Za veliko noč ti dajo pomaranče, takšne stvari, revni. Nisem pa naletel na nobene nasilne ljudi. Nekaj sitnih, ne pa nasilnih in upam, da tudi ne bom. 

4.       Če se lotiva tvoje druge, od treh 'služb' - vem, da zelo lepo poješ, da poješ v zboru, ampak zanima pa me, kako se je to razvilo iz veselega petja v profesionalno petje?

Hja, ko sem bil mlajši, tako nisem mogel te glasbe poslušati. Najbolj so mi sedli ACDC in tako naprej. Z leti se okus mogoče malo spremeni. S skupino fantov pri nas, v Rožni dolini, smo imeli običaj, šranganje, in ta je zahteval nekaj pevskih izkušenj. Da si lahko zapel, si potreboval nekoga, da te je malce naučil. V Šmartnem je bil to zborovodja in smo njega naprosili, če bi nas prišel malo uglasiti, da ne bi vsi krulili eden čez drugega. Da bi vsaj enoglasno vsi zapeli. Prvi dan, ko nas je poslušal, je tako ali tako rekel, se drugič dobimo. Ko smo se dobili čez teden dni, je preizkusil vsakega posamezno in povedal in od tistih dvajset nas je nekje šest izbral, da bi lahko kolikor toliko peli. Teh šest nas je tudi povabil v svoj zbor. Na to smo se odzvali, tam dobiš tudi nove izkušnje in tam sem pel nekje dve leti. Zraven sem bil še pri raznih igrah. Ne moreš imeti toliko stvari naenkrat, zato sem zbor pustil, vmes sem bil še pa pri vokalni skupini Žarek. Tudi tu smo bili skupaj nekje dve leti. Žarek je potem razpadel – kar pa ne pomeni, da kamorkoli pridem jaz, razpade! Po tistem smo ustanovili ansambel in začeli tam prepevati in igrati, bolj kot ne za dušo, ja. Za šranganje sem jaz že malce prestar, mlajši pa še pojejo. To je sicer običaj, ko gre nevesta iz domačega kraja v drug kraj in domači fantje pripravijo šrango – to se pravi, da mora ženin nekaj plačati, nekaj dati za to, ker bo pač odpeljal najlepšo cvetko. Star običaj, par sto let nazaj. Mi to bolj obujamo in se z ženinom že prej dogovorimo, kakšna znesek se lahko da. Mi pravzaprav to za svate odigramo – mi z ženinom vemo, za kaj gre, svatje pa ne vedo, da imamo zmenjeno za denar. Včasih je več, včasih je manj. Denar gre za priprave, za postavitev slavolokov – obeliš dve smreki, narediš tablo; pijačo za svate, ki se pripeljejo in to se tudi dogaja sredi ceste ... Potem še kruh in sol, to sodi zraven. Potem, zvečer, je pa podokna in za nevesto kupiš darilo, tako da od tistega denarja gre 50, 60% za stroške. 

5.       Na manj prijetne teme. Kako je z hrbtom?

Zdaj je, recimo, proti tistemu, kar je bilo na začetku, v redu. Drugače pa, čisto v redu ne bo nikoli. Vedno bodo bolečine. Minila so tri leta. Nekatere stvari, ki sem jih prej počel, ne bom mogel nikoli več početi. Plezanje, recimo, absolutno odpade. Visokogorje. Ker preveč boli in imam omejeno gibanje. Pri plezanju so pasovi, ledveni del te stiska in tam medenica in hrbtenica grdo bolita. Tudi, če bi padel, bi bila možnost, da se spet poškodujem, zelo velika. Nobene stvari ne moreš ne vem kako dolgo početi. Ni v redu, da dolgo stojiš; ni v redu, da dolgo sediš ... Nekako se potem pač prilagodiš. Zdaj je nekje obstalo. Vprašal sem zdravnika, če se bo kdaj izboljšalo, pa mi je povedal, da bo iz leta v leto slabše, ker bom starejši. Kar se je mislilo popraviti, se je popravilo. Vreme blazno vpliva. Lahko bi šel na televizijo, delati za vremenarja.

Zgodilo se je pri prekrivanju strehe. Stal sem na delovnem odru, streha se je prekrivala, in ta je takrat popustil, da se je vse zrušilo. Padel sem kakšnih pet metrov v globino. Najbolj se spomnim tega, da sem priletel na tla, ker v trenutku, ko padaš, nimaš časa razmišljati, kje se boš prijel. Ker to je že taka hitrost, da se ne bi mogel obdržati, tudi, če bi kaj našel. Ko sem priletel, ko nisem nog čutil, sem vedel, da je s hrbtenico nekaj hudo narobe. Potem sem dobil mravljince v noge in to je bil kolikor toliko dober znak. Če čutiš vsaj to, je vsaj nekaj. Drugi te ščipajo, pa ničesar ne čutiš. Vsem sem povedal, naj se me ne dotikajo, naj me ne prestavljajo. Bil sem povsem pri zavesti. Naredil sem izpit za vodnika in sem vedel, kako je pri takih nesrečah – da ne smeš premikati ponesrečenca. Pustili so me, dokler ni prišel rešilec. Naložili so me, kot je treba, vse skupaj fiksirali, zdravnik me je vprašal za bolečine. Naj povem od ena do deset, sem rekel dvanajst. Dajo ti morfij ali nekaj takega, proti bolečinam. V avtu so me naložili, tam si na taki blazini, tista postelja plava, oziroma nosila plavajo, da ti nič ne čutiš. Prišli smo v bolnišnico, tam so me slikali. Potrebno je bilo počakati na operacijo. Tisti čas, ko čakaš, ko ne veš, ko je bolj vse tako, ko ne veš, ali boš še hodil ali boš od koga odvisen ... Na rentgenu so mi povedali, da imam zlomljena vretenca – da je zlom treh vretenc. In takrat ti malo vse skupaj … Kako bo? Nihče ti ne more jamčiti. Razmišljaš, ali boš še hodil ali ne … Res je, nihče ne zna ceniti – pred nesrečo; tudi jaz nisem znal … Da imaš največ, ko si samostojen, ko lahko hodiš, ko nisi odvisen od nekoga drugega … Nisem razmišljal, da bi naredil samomor, verjetno pa je, da bi v to obdobje prišel kdaj kasneje. Razmišljal sem samo pozitivno, kje so možnosti, kaj se bo dalo narediti. Hvala Bogu je bila operacija kolikor toliko uspešna. Se moram tudi njim zahvaliti. Povedali so mi, da sem imel srečo, da sem imel kirurga, ki je vse te konce nazaj sestavil. Če bi bil nekdo drug, vprašanje, če bi sploh še bil na nogah. Absolutno pa je veliko pripomoglo dejstvo, da me nihče ni prestavil. Če bi me kdo prestavil, kdorkoli, bi bil na vozičku. Vsi kanali so bili zožani in prišlo bi do prekinitve. Refleksov nimam, to je posledica, ampak to je bila minimalna cena. Zdravnik mi je rekel, ko je prišel na vizito, da sem imel zelo veliko srečo. Me vprašal, če hodim kaj v cerkev. Ja, včasih grem. Odvrnil je, naj grem na Brezje, ker tole, kar sem imel, je bil čudež. Da sem sploh preživel - in kasneje, kar so lahko sestavili, da me sploh drži pokonci. Tudi kar sem imel poškodovane glave, je bilo samo to, ko sem padel, oziroma, ko sem trčil ob steber. Arkada je bila razbita, nekaj prask, ostalo pa ne, kar se tiče glave. Res sem imel srečo. Spremiš življenje, spremeniš razmišljanje, ni več vse samo denar, največ je to, da lahko hodiš, da nisi odvisen od drugih … Prej se ne zavedaš tega, dokler te neka taka nesreča ne doleti. Marsikdo si misli, da se to njemu ne more zgoditi, tudi jaz sem tako razmišljal. Pa kako hitro se ti lahko. Dovolj sem hodil po hribih, pa … Zgodilo se ti bo tam, kjer si misliš, da se ti ne more. Tam, kjer te je strah, si previden. Dvakrat boš pregledal vsako stvar, če deluje. Večja je možnost, da se ti bo nekaj zgodilo na pločniku.  

6.       Praviš, da je visokogorsko pohodništvo zdaj zate predaleč, toda hribom se še ne boš tako z lepa odpovedal? Od kdaj te drži ta strast do planinarjenja?

Že kar nekaj časa, hočem reči, v hribe sem rad hodil od nekdaj. Kolega je naredil izpit za vodnika in rekel, pa daj, pojdi delati še ti, boš lahko imel svojo skupino. Prej sem vedno hodil poleg njega. Tako sem se odločil: nič, grem še jaz poskusiti. Dal sem prijavo na PZS, zraven moraš poslati dokazila - zdravniško spričevalo, koliko tur si naredil, kje vse si hodil ... Nekje čez dva meseca dobiš odgovor, da te bodo sprejeli, imaš pa tudi sprejemni izpit. To smo imeli v Kamniški Bistrici. Tam preverijo, kaj znaš, se pravi - do takrat se moraš naučiti vse vozle. Tam te preverijo, to, to, to, vse že moraš vedeti, moraš znati. Sledi pohod, da preverijo tvojo vzdržljivost, fizično pripravljenost. Pa tudi teoretični del je potrebno opraviti, se pravi napisati vsebine, od markacij, do raznih hribov, prehrane, takšne stvari. Ogromno, od zgodovine alpinizma …  In, če tega ne narediš zadovoljivo, če boš zamečkal pri vozlih, ono, tretje, nisi naredil, ne moreš naprej. Ko pa narediš, si stopničko više in imaš možnost, da greš v učni center. Dva, tri mesece kasneje smo dobili povabilo, da gremo v učni center Bavšica. Narejen je prav za to, zaprtega tipa, vse skupaj traja štirinajst dni. Oni te tam še podrobneje naučijo, od tehnike hoje, do prve pomoči, še več vozlov, raznih tehnik plezanja, vse, kar mora vodnik vedeti, vse, kar bi kdaj rabil. Tehnika hoje recimo pomeni, da veš, kako kje hoditi. Če gremo po melišču ali strmo v dolino, čim mehkejša kolena, amortiziraš, da ne butaš s sklepi. In da hodiš s celimi stopali, da je oprijem čim večji, da je manj možnosti za zdrs. Take stvari. No, in ko je konec, imaš izpit: teorija se piše notri, praktični del je pa na terenu. Inštruktorji, ki so te štirinajst dni učili, so tvoji udeleženci, ti si njihov vodnik. Vodiš jih in oni ti, po domače povedano, delajo oslarije, kot bi ti jih znal navaden udeleženec. Se pravi: ne hodijo po poti, mečejo papirčke po tleh, eni bi jedli, eni bi pili, enim se ne da hoditi … Od spodbujanja, do opozarjanja, kdaj je potrebno dati čelade gor, kdaj je potrebno dati gor pasove … Ti imaš zemljevid in pogledaš, aha, tu je pot, tu se začnejo pikice, se pravi, da bodo klini, potrebno je nadeti čelade in pasove. Pa nočejo, »Jaz ne rabim!«, pa jih moraš prepričevati … Potem imaš tiste »možiclje«, ko ni markacij in je samo iz kamna sestavljen majhen 'možicelj', manjši kamni zloženi na vedno večjega, da veš, da si na pravi poti. In je šel in je tistega razdrl. Mu moraš razložiti, da tega ne sme delati in ga moraš sestaviti nazaj. Ko je bila malica, je v dolino vrgel konzervo. Ga moraš spet opozoriti in poslati, da naj gre dol po konzervo ali pa, če on noče, moraš iti ti po njo. Uprizorjena je tudi nesreča, zlom, on reče: naredil sem si to in to, in ti moraš pokazati, kako bi v tem primeru ukrepal. Najprej, če sta dva vodnika, ga pošlješ po pomoč ali da pokliče 113, reševalce, ti pa oskrbiš rano. Ja, pestro. Vsaki dve leti je izpopolnjevalni tečaj. Tam sem bil že dvakrat. Na novo je, recimo, uporaba GPSov, takšnih stvari. In obnovitev znanja prve pomoči, to vedno pride prav. Včasih že kaj pozabiš in se potem tam spomniš, aha, to se pa tako oskrbi. Še vedno sem vodnik. Še vedno hodim. Na … hribčke. Na hribe, nekam daleč, za enkrat še ne. Vodnik sem še lahko vedno, to ti ostane. Izpopolnjevalni tečaj narediš. Vozim osnovnošolce malo po hribčkih. Tri urice, takšne. Ker vozimo predvsem iz svojega kraja, nikoli nisem naletel na ljudi bolj »grozne« od svojih mentorjev, na srečo haha. In zdaj imam bolj ali manj šolarje, četrti, peti razred. Pride vsake toliko časa kdo, ki ima težave doma, ki jih s sabo prinesejo na izlet. Potem to vse skupaj rešimo in se vse skupaj dobro konča. Večina ljudi ima veliko spoštovanje do narave, se pa seveda najdejo tudi taki, ki hodijo samo zato, da sebi ali drugim dokazujejo, česa so sposobni. Tisti nimajo vedno spoštovanja se ne znajo sprostiti, so bolj egoistični in mislijo le nase. Se ti pa pripeti vse mogoče. Ko smo šli lani z osnovnošolci na Bukovico - učiteljice so hodile bolj zadaj - razporedil sem jih eno na sredini, druge zadaj in dva starša sta bila zraven, oziroma ena stara mana. In gremo lepo gor, vse v redu. Pridemo na vrh in tista stara mama: »Veste kaj, moja vnukinja pa več ne bo mogla hoditi.« »Zakaj pa ne?« »Ja, veste, kar bosa je.« … Kaj?? Čevlji so jo ožulili in ni meni povedala, ampak je šla k babici, ki jo je sezula in vnukinja je vso pot hodila gor samo v nogavicah. Sem rekel, negasrat, in kje ima žulje? Ker žulje je potrebno oskrbeti, samo prebosti in nič drugega. Žulj nastane zaradi drgnjenja, ker voda pod kožo zavre in se koža napihne. Že pritisk tiste vode te boli. Ta pritisk je potrebno sprostiti, ne odstranjevati kože. Šel sem v kočo, da mi je dala iglo, da sem jo segrel, jo razkužil in predrl žulj. Potem sva dala gor obliže, nogavice in je lepo hodila naprej. Ampak, če ti tega ne pove, potem ji ne moreš pomagati. Zato imaš ljudi zadaj, imaš razporejene. Sem pa prvič videl, da je kdo prišel na hrib v nogavicah. Zdaj vem, da se da.  

7.       Nekoč, ko smo šli skupaj na Ojstrico, si nekoga kregal, ker je igrivo skočil na zaplato snega. In nas učil, kako ukrepati v primeru, da nas doleti najhuje, kar te lahko doleti v poletnih gorah: nevihta s strelami. 

Tako. Na zaplate snega ne smeš skakati. Prvič, ker ne veš, kaj se dogaja spodaj. Ker Alpe, to je apnenec in so povsod luknje. Nad temi luknjami se nabere sneg in ti jih dejansko ne vidiš. Ko skočiš na sneg, se ti mogoče zdi fino, lahko pa te poje za par metrov in se sneg vsuje za tabo in te ne moremo več rešiti. Drugo, če so zaplate daljše in hočeš ti hoditi tam gor, se lahko zgodi, da se popelje. In si nenadoma med meliščem in ledom. Tam je zato potrebno 'eden po eden'. Hodiš po stopinjah, ki jih naredi prvi. Tudi se ne hodi v gruči, ampak pride eden do konca, nato gre drugi … Če imajo vrv, ga drugi varujejo, da pride čez, nato on varuje ostale. Kjer je bolj tvegano. Nič takega kot preveč previdnosti ni.

                Nevihta je pa, ja, nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi v gorah. 

Razen plazov in občasnega vulkana! Vulkan tudi ni najbolj zabavno soočenje sredi gora. 

(Smeh.) Upam, da v Sloveniji ne bomo imeli teh problemov. Tu imamo same ugasle. Nevihte pa .. Najprej je potrebno poslušati vremensko, da vidiš, kakšno bo vreme. Če je slabo napovedano, ne hodit v hribe, ker je brez veze. Nekateri še vedno brezglavo rinejo gor, ker je potrebno neki cilj doseči ali nekaj dokazati, ampak je brez veze. Če se pa slučajno zgodi, ker v hribih se vreme hitro spremeni, da te doleti nevihta, čim prej z grebena, čim prej z jeklenic. Jeklenice so nevarne, ker strela potuje po njih. Čim prej s hriba dol, čim prej poiskati neko kotanjo, neko luknjo. Neko zavetje, kamor lahko greš notri. S tem da, če najdeš skalni previs, če je tako velik, da lahko greš podenj, moraš biti meter od stene. Ker strela, ko udari, potuje po skali in po previsu navzdol. To je ena možnost. Druga možnost je, da bo šla *czzpp*, in bo usekala z ene skale na drugo skalo, tako dol, tako da, ko noter čepiš, bo priletelo mimo tebe. Čisto do stene ne bodi in preveč zunaj tudi ne. Poiskati moraš pravi previs. Mobitel moraš izklopiti, razne GPS naprave, baterijo vzeti ven, ker mobitel zelo vleče ... Više v hribih, kjer signal išče, vleče še toliko bolje. Ne igra vloge to, da – zdaj ne kličem, da vleče samo signal. Nahrbtnik si daš čez glavo, se primeš za ušesa, zatisneš oči … zaradi poka in zaradi bliska. In upaš na najbolje.

Uršula Godec, pripovedovalka po duši

Tale intervju bo malce drugačen – spoznali sva se namreč na debatnem forumu, kjer si kot del argumenta prilepila tudi link do svojega opisa, kakršna se vidiš v tem svetu: »Ženska. Mama. Medvedka. Ustvarjalka. Sogovornica. Postavljavka vprašanj. Vprašujoča. Iskalka odgovorov. Odgovarjajoča. Pišoča. Hčerka. Vnukinja. Teta. Nečakinja. Ljubimka. Ignorantka. Soseda. Prijateljica. FB-prijateljica. Sovražnica. Tekmica. Nasprotnica. Angel. Hudič. Znanka. Neznanka. Mimoidoča. Stoječa. Tekoča. Tista. Sodelavka. Podrejena. Nadrejena. Študentka. Predavateljica. Pravljičarka. Partnerka. Dopisovalka. Zaposlena.«

Pa greva lepo po vrsti.

Ženska.

Telesno sem zagotovo ženska, torej po biološkem spolu. Identificiram se kot ženska. Z žensko vlogo v družbi. Ne, da bi delila dela na moška in ženska, kjer ženska ne bi smela recimo, zamenjati gume ali žarnice, bognedaj. Ženske smo tiste, ki podpiramo štiri vogale v hiši. A nimamo matriarhalne družbe. Ne gre za strogo družbeno opredelitev, čeprav se nekateri trudijo in trdijo, da nismo patriarhalna, da prehajamo v matriarhalno, še vedno smo v patriarhalni. Na podeželju se to pozna veliko bolj kot v mestu. Tam je moški kot vodilni, ženska kot tista, ki bi ga morala spremljati, mu slediti … Sem ženska tudi v smislu ženstvena.

Mama.

Zagotovo. Odkar imam otroka, sem mama in bom mama do smrti. To ima velik vpliv na vse moje druge vloge. Kakor koli bi me moški gledal, denimo potencialni partner, bi moral vedeti, da gleda cel paket. Ne le kot žensko, ampak tudi to, da imam otroka. Opažam, kot svetovalka v neki ženitni agenciji, kot znanka ali prijateljica drugih žensk, da se te dostikrat ubadajo s tem, da mora moškega, ki jo osvaja, obvezno najprej sprejeti otrok. Preden bi ona rekla ja. To je malce zgrešeno, včasih. Moški in ženska sta najprej v  ljubezenski predigri, v osvajanju, sta potencialna partnerja. Ni on potencialni oče njenega že rojenega otroka, ker ga ta otrok že ima, večinoma. Ne gre za to, da bi moral biti on po vsej sili najprej oče že rojenega otroka, šele potem partner. Tu se včasih zadeve zakomplicirajo. Najprej se morata ona dva ujeti. Zanesljivo pa mora moški na začetku vedeti, da ona otroka ima, da je mati. Če je majhen, to pomeni prilagojen urnik, da ne bo mogla kar vstati in nekam iti. To upoštevati. V naši družbi ženske zelo hitro rečemo, da smo mame. Ženske. Šele potem govorimo, da smo poslovne sekretarke ali mlade raziskovalke ali kar pač v službah smo. Veliko prej začnemo govoriti: ja, jaz sem pa mama, imam toliko in toliko let starega otroka, sem ponosna na njega in tako naprej …  Že tradicionalno gledano v naši družbi, ki je enaka že stoletja in stoletja, je vloga ženske, da je žena, da je mati, da gre narod naprej. In velikokrat se identificiramo z vlogo Cankarjeve mame. Cankarja nikoli nisem marala, ravno zato. Velikokrat je pisal, ne le o ženskah, ne le o materi s skodelico kave, tudi v drugih delih – o ljudeh, ki so žrtve nekih drugih okoliščin, ljudi, nekih sprememb v življenju, ne pa aktivni, produktivni člani. Bolj so reagirali, kot bili aktivni, večinoma. A Slovenci nismo vsi stereotipno žrtve. Že če pogledamo po pokrajinah, kjer veljajo stereotipi. Korošci, ki so doma po kotlinah in po hribovju, veljajo za precej trmaste, trdožive. Prekmurje, Prlekija, ravnina, ljudje od tam veljajo za precej melanholične. Štajerci baje – zdaj lahko za Maribor rečem, ne za celo Štajersko, ki je precej velika – smo baje hitro vzkipljivi. Da se znamo hitro razkuriti. Tudi zame rečejo tako … Sem iz osrednje Slovenije, tu sem živela pol življenja, a ko se razkurim, mi rečejo, da začnem po štajersko sekati, hitro govoriti. Sicer pa govorim bolj osrednjeslovenski govor. Mi je že marsikdo rekel v zadnjih letih »O, Štajerka!«, ko sem bila razkurjena in sem govorila s štajerskim naglasov, s štajerskimi poudarki.  … Ne vem, če je to zgolj stereotip.  Zagotovo pa so Primorci, ki so mi precej ljubi, tisti, ki znajo hitro vstati. Oni imajo himno Vstala Primorska. Pozna se, da jih je dolgo časa mučil italijanski škorenj in hodil po njih, znajo vstati veliko hitreje kot drugi deli Slovenije. Čeprav, če pogledamo zadnja leta, od 2011, je bil Maribor tisti, ki je vstal na prvem mestu. In še bolj nazaj, je bil general Maister tisti, ki je tu vstal. Maribor. Štajerska. Revolucija. Hitro govorimo, hitro akcija. Ne nismo žrtve, nismo Cankarjeva mati.

Medvedka.

Čisto preprosto: Uršula, ursa, latinsko pomeni medvedka, mama medvedka. Glede na leksikon imen, glede na pomen same besede, kolikor sem brala in bila tudi presenečena, ne pomeni to samo medvedke ampak tudi 'samotarka, individualistka'. In nimam težav s tem, da bi bila sama. Ali v družbi. Preživim eno ali drugo.

Ustvarjalka.

Zagotovo. Ustvarjam. Zgodbe pišem. Zgodbe pripovedujem. Slikam. Kuham, kar je tudi, konec  koncev, ustvarjalno … Ustvarjam. Zgodbe za otroke. Ne bom rekla zgolj pravljice. Govorim o zgodbah, basnih, mitih, legendah – to so pač različne oblike zgodb ... Raje rečem, da pišem in govorim zgodbe. Delala sem na radiu, kjer smo imeli Pravljični vrtiljak … Posneli smo več kot devetdeset zgodbic, zelo kratkih, za dobro jutro, ki smo jih potem predvajali tudi zvečer. In to je bil res tak vrtiljak, mozaik, cel kup mojih, avtorskih, cel kup ljudskih … Če se ne motim so na šestih CD-jih. Tam sem bila lektorica, ki je po spletu okoliščin delala še drugo delo. Imeli smo nekaj premora in sem delala nekje drugje, nato smo padli v ta film. Ta pravljični film. Ker sem res takrat že pripovedovala zgodbe in sem že pisala … Besede mi pač gredo, sploh pisane besede, izražam se s tem, ustvarjam to.  A da ti kakšno povem? Lahko te vprašam: poznaš najkrajšo pravljico? Na nosku imaš mravljico.

:D

Sogovornica.

Povezano s samim pogovorom, z besedami, ki ostanejo še dalje. Tista, ki posluša, in tista, ki govori. Eno in drugo je treba znati. Artikulirati besede, artikulirati misli, povedati … Na nek način hkrati ne govorimo samo o besedah - sogovornica, to je stvar komunikacije. Včasih, ko smo tiho, ko nečesa ne povemo, lahko povemo s tišino veliko več.

Postavljavka vprašanj.

Kot dolgoletna novinarka – v medijih sem … bi rekla, več kot dvajset let delam v medijih, tiskanih medijih. Oziroma sem delala, glede na spremembe v letošnjem letu. Kot novinarka – tista, ki je postavljala vprašanja, ki je vrtala, ki je spraševala popolnoma običajne ljudi z ulice, soseda, prijatelja, znanca, ki ga pač poznamo, do kakšnega direktorja, župana … Ko se spraviš nekoga spraševati, je fino, da narediš domačo nalogo, si pripraviš vprašanja, jih postaviš, na katera želiš dobiti odgovore. In jih tudi dobiš. Ta del poklica mi je bil absolutno všeč. To je mogoče malo manjši del ustvarjanja, ker se pač ukvarjaš z življenjem, ki ga nekdo drug ustvarja, in si potem bolj analitik, raziskovalec tistega. A ta del je potem lahko ustvarjalen. Ko brskaš za neko zgodbo, ko najdeš prijetno zgodbo o tem, kako si ljudje recimo med sabo pomagajo. Že pred leti sem pri časopisu, pri katerem sem delala, vodila …, na nek način poiskala družine, ki potrebujejo pomoč in potem o tem napisala. Delo s tem ni bilo zaključeno: s tisto družino sem ostala povezana, imela sem njihove telefonske, vedela sem, kje so doma, poznala sem jih, ker sem bila pri njih na obisku – ne samo enkrat, tudi večkrat … In sem jih povezovala s tistimi, ki so jim bili pripravljeni dati. Na primer dati kolesa. Enkrat je ena mama rekla, da njeni trije otroci nimajo niti kolesa in so ljudje dobrega srca pripeljali svoja, ki jih niso več potrebovali, in ne samo za enega otroka, za vso družino. Ali pa so recimo dobili pralni stroj, oblačila, so dobili cel kup stvari … in jaz sem bila povezovalni člen, ki je v tem blazno užival. Seveda nisem imela občutka, da sem pa jaz nekaj blazno velikega naredila pri tem, po drugi strani pa, če ne bi jaz napisala, če jih ne bi jaz povezala … se ne bi našli. In vedno se najdejo, danes še toliko bolj, ker so res takšni časi, res pa, da ne pride to toliko do izraza. V medijih. Če gledamo z vidika krščanske vere, ki preveva našo družbo, tudi tiste, ki niso bili krščeni ali hodili k verouku, velja, da delaj dobro in se ne hvali s tem. Bodi skromen. Naredi uslugo, nekaj dobrega in se ne tolči po prsih. Mislim, da je večina Slovencev taka. Kolikor sem jaz imela stika z ljudmi … Marsikdo pri teh mini humanitarnih akcijah ni prišel do mene, mi dal kuverte z denarjem za to družino ali pripeljal televizor, omaro, stole, mizo, ker tudi to so konec koncev prinesli, plačevali položnice … Ne spomnim se, da bi en sam izmed teh ljudi rekel: napišite, da sem to jaz dal. Večina jih je bila takih, ki so tudi sami kdaj v življenju potrebovali pomoč, ki so rasli v pomanjkanju ali se jim je zgodila kaka krivica in se niso znali prav obrniti. Pomanjkanje … Vedeli so, kako je, ko otroku ne moreš dati za jest. Ti ljudje, ki so vsaj nekaj malega imeli, so znali biti solidarni, so pomagali … To so tiste zgodbe o pomanjkanju, ki niso samo žalostne. Ko vidiš, kako se ljudje med seboj povezujejo.

Vprašujoča.

Kar ni isto kot postavljavka vprašanj – da se včasih vprašam, sama sebe, kako pa to, kaj pa to pomeni – hkrati pa me včasih kakšna stvar preseneti, začudi, in dobim tisti vprašujoči pogled. Recimo reakcija kakšnega človeka. Ko mislim, da je pri kakšni stvari samoumevno, da nekaj narediš, odziv pa je … Recimo starejšemu ponuditi pomoč pri prehodu ceste. Ne bo vsak ponudil. In ne bo vsak starejši sprejel! Recimo tudi, da je kdo tudi v zelo slabem stanju – ne premoženjsko, bolj razpoloženjsko … Se mi včasih zazdi, saj bi to vendar lahko naredil. Dva koraka. Pa ne. In potem sem začudena, dokler v naslednji fazi ne pomislim, da bi jaz tako naredila, on v svojih čevljih pa ne.

Iskalka odgovorov.

To je spet povezano s postavljanjem vprašanj. Hkrati iskalka odgovorov. Življenja, svojega življenja, ko kaj raziskujem, novinarskega, brskam po podatkih. Zakaj, kaj je bilo, kje je bilo … V življenju se še mogoče prevečkrat vprašamo 'zakaj'. Zakaj? Hehe. Ker lahko hitro pademo v past, da smo sami nekaj naredili ali da nam je nekdo nekaj naredil, nekdo nekaj tretji osebi, da pridemo, zaradi vzrokov ... Da iščemo zunanje vzroke, namesto da bi iskali pri sebi. Recimo izgovore v zunanjem svetu – nekdo je pa bolj mlačnega značaja, ker je, na pamet rečem, riba po horoskopu. Ker je tako pisalo v zvezdah. Ker je vedeževalka rekla, da človek pred decembrom ne bo imel zveze, je pač nima. Včasih iščemo odgovore na vprašanje 'zakaj' … zunaj sebe, namesto znotraj. In nečesa ne naredimo in se preveč ukvarjamo z analizo, analizo življenja, namesto, da bi  ga živeli.

Odgovarjajoča.

Po eni strani je vprašanje težko pustiti brez odgovora, po drugi pa, če te nekdo dvajsetkrat isto stvar vpraša … mu boš še dvajsetkrat odgovoril? Pri odločitvah … Zgodba enega, zgodba drugega, nekatere so si podobne, nekatere ne in nekdo se lahko odloča in vpraša sto ljudi in ne samo enkrat, ampak dvajsetkrat … Nehaj spraševat, imej odgovore in naredi!

Pišoča.

Pišem. Članke, intervjuje, zgodbe … Zdaj pišem daljši tekst … Ne vem, ali bo roman ali ne bo. V to smer bo verjetno šlo. Pišem.

Hčerka.

Imam mamo in očeta. Rodila sem se. Živim. Odrasla sem že, ni mi treba njima več odgovarjati, ona ne potrebujeta več mene, smo pa še vedno - ata, mama, hčerka.

Vnukinja.

Ja, glede na to, da sem hčerka, sem tudi vnukinja – imam še eno babico, po materini strani.

Teta.

Prihajam iz družine, ki je malce mešana na žaru. Ni takšna, kot bi po družinskem zakoniku, spornem ali nespornem, morala biti - se pravi mama, ata, otroci. Pri nas je nekaj otrok iz prvega zakona, nekaj iz drugih, smo malo pomešani, ampak dejansko, kakor koli gledam, imam tri brate. Ne glede na to, ali so polbratje ali so biološki ali niso biološki, so meni bratje. Eden teh že ima tri otroke in njim se teta. Drugi ima enega in tudi tam sem teta.

Ljubimka.

Ena taka lepa vloga. Moškemu, ki ga ljubim, sem ljubimka. Kakšna? To bi skorajda bilo treba vprašati moškega! :D

Ignorantka.

Določene stvari v življenju se moramo naučiti ignorirati. Ne v pomenu, da jih pustimo pri miru, da imamo ignorantski odnos, v slabšalnem pomenu 'to me ne zanima, s tem se ne bom ukvarjal'. Če bi se, na primer, pogovarjali in bi te povsem ignorirala. Prej v smislu, da je treba znati oceniti, s čim se res ukvarjamo, kaj pa pustimo pri miru. Slišala sem posodobljeni pregovor, ki kar velja: pes gleda na stvari tako – če je za pojest, bom pojedel, če ni, se bom po tistem polulal. Če se nam nekaj zgodi ali moramo nekaj narediti, da bi se zgodilo, nam to lahko povzroča skrbi. Sekiramo se. Zakaj, pravim jaz, ki se včasih še vedno prevečkrat sekiram … sekiraj se, skrbi imej zaradi tistega, kar lahko spremeniš in še to le v tisti fazi, da lahko ugotoviš, kako to spremeniti. Potem pa tisto spremeni. Kolikor je v tvoji moči. Če pa ni, ker je pač nekdo nekomu nekaj naredil, je pa to samo dejstvo, ki ga moreš sprejeti in iti naprej. Namesto komunikacijskega problema si raje postavljaj izzive in se ne sekiraj zaradi stvari … Če je prt bel, je bel, in je to to. Če je gor madež, ga očisti.

Soseda.

Živim v naselju, v bloku, imam sosede, jaz sem njihova soseda. Nekaj jih je odličnih … Imam prekrasnega soseda, starejšega gospoda, ki opazi, če me nekaj dni ni doma ali če dobim obisk … Ne, da bi me nadzoroval, enostavno se čutiva, čeprav je med nama velika razlika … lahko bi mi bil dedek, glede na to, koliko je star. A sva se čudovito ujela.

Prijateljica.

Absolutno. Nimam jih veliko, ker ne stavim na kvantiteto, na količino … Zagotovo … ne bom rekla, da sem ravno za vsakega pripravljena dati roko v ogenj, zagotovo pa znam pomagati, poslušati, kdaj koga kam poslati, na prijateljski ravni, ko kdo rabi brco v rit. Z nekaterimi se redkokdaj vidimo, a si rečemo prijatelji – ravno to, ker ni količinsko, ker ni pomembno, da smo vsak dan na kavi in da si vsak dan vse povemo. Oni vedo, da me lahko kadar koli, tudi sredi noči, pokličejo, ko se jim kaj zgodi ali ker me preprosto želijo. Ni nas veliko takih, a se najdemo.

FB-prijateljica.

Ker sem na Facebooku, na enem družabnih omrežij, nisem ravno sama … Imam precej majhno število 'FB-prijateljev', ki jim seveda ne morem reči takšni prijatelji, kot so realni, a neka interakcija med nami zagotovo obstaja. Ali zgolj pogledamo drug k drugemu in včasih kakšno stvar všečkamo ali komentiramo ali si kaj povemo na zasebnih sporočilih. Skratka tista definicija Facebook prijateljstva je med nami. To je virtualni svet. Kot rečemo, včasih, da papir prenese vse, tudi internet prenese vse. Včasih hote, včasih nehote predstavljamo sebe v drugačni luči. Ne nujno boljši. Lahko tudi v slabši. In to se na internetu vidi. Odvisno od okoliščin. Po navadi se v boljši. Včasih pa imamo kake stvari dovolj in smo osorni. Zajedljivi in lahko tudi to namerno, zavestno, da nekoga ustavimo. Da se spustimo na malo nižji nivo, da bi pri drugem dobili občutek – aha, ta je pa tečen, pustimo ga pri miru. Tega dostikrat ne uporabljam, sem pa že, priznam, saj sem v življenju zagotovo tudi komu kaj bolj osornega napisala. Ne, ker bi ga želela žaliti, ampak ker sem enostavno morala ustaviti način komunikacije z njegove strani. Ali dvigneš roko in udariš po mizi ali pa po Facebooku napišeš … nehaj že enkrat! Milo rečeno. Ker kletvic navkljub vsemu ne bom uporabljala.

Sovražnica.

Imajo me za sovražnico, ja. Oni, hehe. Ja. Zanimivo je, da lahko včasih človek pride samo v nek prostor, zgolj takšen, kakršen je, in se določeni ljudje počutijo ogrožene. Zaradi svojih lastnosti, svojih sposobnosti … Dobre volje, slabe volje, urejen, neurejen, si tisto, kar si v danem trenutku, in tam so ljudje s svojimi težavami, svojimi izzivi, dobre ali slabe volje in … se oni počutijo ogrožene. Lahko zgolj samo v nek lokal. Nočem reči, da je tam nekdo, ki je preveč ali premalo samozavesten, da bi koga vrednotila, a v danem trenutku te lahko prav grdo pogledajo in mogoče zasovražijo. Recimo v smislu dveh žensk pri enem moškem. Lahko sta si tekmici, lahko sta si sovražnici. Lahko pa si nista nič.

Tekmica.

Zelo nerada tekmujem. Že od malega so mi govorili: poglej, zdaj moraš biti pa boljša od tistega; pri teku moraš biti hitrejša … Nerada … Nikoli mi to ni bila motivacija. Tudi, ko sem prebrala v kakšni knjigi, sem videla, da vedno je nekdo boljši od tebe ali slabši, mlajši ali starejši, vedno je nekdo bolj suh ali manj suh, nekdo bolj zagledan in tako dalje. Če se po tej strani ukvarjaš s stvarmi, ne tekmuješ zgolj s tistimi, bojuješ se. Stalno, z nekom. Po drugi strani pa ja, tudi, če ne maram tekmovanja, sem na nek način del te družbe in si potem ali tekmec samemu sebi in si želiš izboljšati … ne vem, narediti jutri boljše kosilo kot danes ali napisati boljši članek kot včeraj ali zgodbo, ki bo imela večji, boljši odziv kot drugje, prideš v to … Neka zdrava tekmovalnost, zagotovo ja. Tisto, kar te spodbuja. Vse, kar je pa več, je pa že obsedenost s svetom in samim seboj in ni več živeti življenje ampak zgolj tekma.

Nasprotnica.

Podobno, no ne bom rekla podobno kot sovražnica, kjer so še določena čustva zraven, ampak ja. Nasprotnica. Znotraj novinarskega, medijskega dela smo imeli delo razdeljeno, vedelo se je, kdo kaj dela in drug drugemu nismo bili nasprotniki … z drugimi pa ne neposredno, posredno rivalstvo. Kdo bo prej napisal, kdo bo dobil več podatkov pri neki zgodbi … če govorimo o nekih res žgočih zadevah. Ne pa, povezano s tekmovalnostjo in sovražnostjo, ki bi bila ekstrem neke tekmovalnosti. Upam, da sem pri tem še v mejah normale.

Angel.

Absolutno. Tako lepo lahko pogledam, lahko nekomu kaj pomagam, rečem … da sem angel.

Hudič.

Tudi to. Hote ali nehote. Naredim tudi kaj porednega. Na primer? Kako smo že rekli, da se ne bomo hvalili s stvarmi, ker moramo ostati skromni? ... (smeh.) Ampak ja. Znamo biti tudi žlehtni. In nekaj časa sem imela vzdevek hudič babji, ki si ga nisem sama določila, ampak so mi ga dali. Tu in tam me še kdo tako pokliče. Ali zato, ker smo ženske itak od hudiča ali je kaj drugega.

Znanka.

Poznam veliko ljudi. Kar nekaj jih tudi mene pozna. Na nek način se poznamo, o drug drugem pa ne vemo veliko in ostajamo na stopnji znanstva, nekih površinskih odnosov, ker se nikoli nismo globlje začutili.

Neznanka.

Ja. Neznanka sem ljudem, ki si mislijo – kdo pri hudiču pa je ta ženska, jaz je ne poznam … Mislim, da sem tudi za večino znancev neznanka, ker se nismo potrudili, da bi se spoznali malo globlje in si včasih predstavljamo drug drugega malo drugače. Nisem neznanka sama sebi, poznam se, učim se še, ne samo o življenju, tudi o sebi, tako da včasih presenetim samo sebe. Pri kakšnih reakcijah sem preburno reagirala in si mislim, da bi bilo morda bolje, če bi štela do deset ... ali dvajset … ali sto … Ampak potem se vprašaš, če šteješ do sto, ali si potem še pristen pri tej reakciji. Doživela sem par ekstremnih življenjskih situacij, v katerih sem videla, da sem izredno močna. Sploh pri prvi ali drugi sem si mislila, ne vem, pred tem sem si mogoče prestavljala, česa takega jaz že ne bom zmožna. Ne bom znala. Potem pa, ko se je zgodilo, sem, sploh če nisem odlašala, hitro stopila v akcijo, ne samo, da lahko naredim, da zmorem. Na primer letos odpoved čez noč, delo, štirinajst dni kasneje sem bila v novem delovnem okolju. Kar je v sedanjem času nemogoče marsikomu. A dejansko, jaz sem takrat sedela na telefonu, na mailu, pisala ponudbe in nisem sprejela odgovora 'ne'. Ker sem vedela, da bo slej ko prej odgovor 'da'. To je kar ekstremna situacija, če ti v petek rečejo 'V ponedeljek ne rabiš prit'. In ne greš domov in jokaš. Greš domov, se usedeš za mizo, narediš seznam potencialnih kandidatov za delodajalce, izločiš z njega tiste, pri katerih veš, da ne boš uspel ali želel pri njih sploh biti, tudi taki obstajajo, narediš seznam tistih, pri katerih bi rad bil, pošlješ ponudbo, pokličeš … In rezultat je slej ko prej bil. Je pa res, da se rezultati ne pokažejo vedno takoj. Takrat moraš biti krepko, krepko vztrajen.

Mimoidoča.

Včasih enostavno samo hodimo. Pozdravimo, gremo mimo knjižnice, cerkve, izložbe … V prispodobi greš pa mimo stvari in se z njimi ne obremenjuješ. Življenje me je tega naučilo ali sem se sama ali so me drugi – da se zaletavati z glavo ob zid včasih enostavno ne splača. Razen buške ne boš nič drugega dobil. Če pa greš mimo, ker v tvojem življenju ali življenju otroka ali partnerja niso pomembne, greš preprosto mimo.

Stoječa.

Pred dnevi sem slišala, da imam zanimivo strategijo, ki vodi do nekega, neznanega cilja ... Ta cilj, pri tej osebi, ki mi je to govorila, ni bil definiran, pa tudi ne strategija, ker je šele ugotavljala, kaj želim, je pa ta oseba omenila Joseja Mourinha. Nogometni strateg, ki je meni eden najljubših. Rečeno je bilo, da nisem  ravno Mourinho, da bi postavila bunker, se tudi premikam. In mi je bilo izredno zanimivo, da me ravno z njim primerja, neko življenjsko situacijo z nogometom. Ta strateg je namreč znan po tem, da za svoje moštvo, katero koli takrat že ima, dobro preuči nasprotnika, nasprotno ekipo, in zna svoje nogometaše potem vkopati. V bunker. In stojijo. Ali bolj v sredini ali bolj v napadu ali v obrambi in se potem ne premaknejo. Tudi devetdeset minut ne. In potem ljudje rečejo, da to ni smisel nogometa – da je treba teči v eno smer in dati gol ali poskušati dati gol, teči v drugo smer, poskušat braniti … Odvisno je od cilja. V tem je finta. Ali je cilj nogometaša ali ekipe, da zaigra všečno igro, da bo veliko tekanja sem in tja ali da bo ostal rezultat 0:0 ali da bo dal gol, zmagal? Se pravi, treba je dobro preučiti nasprotno ekipo ali življenjsko situacijo, določiti cilje, strategijo in narediti v smeri metode take korake, da prideš do tistega cilja. Ne, da blodiš sem in tja. Če veš, da … pri nogometni tekmi govorimo, da če je nasprotnik takšen, da ima izredno močan napad, ko pride preko polovice, pomeni, da ga preko polovice igrišča ne boš spustil in da boš že prej ustvaril bunker, se pravi, da bodo nogometaši kot vkopani na tistem mestu in žoga ne bo nikoli šla čez polovico. Pri nogometu ne moremo govoriti, da se kar prepustiš plavanju s tokom … da prepustiti situaciji, da je, kakršna je … Pri meni je šlo v očeh te osebe zgolj za doseganje cilja, neopredeljenega še, s to osebo, ugotavljanje, kakšno strategijo imam. Primerjava z Mourinhem mi je bila prav hecna in zanimiva. Sicer pa stoječa … Torej ali delaš kaj ali ne delaš? Včasih je treba počakati, stati na miru, da vidiš, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj.

(Intervju se zaradi rajanja v gostilni premakne na obrežje Drave, ker se morava vrniti na tattoo konvencijo. Govoriva med hojo.)

Tekoča.

Tekoča je nasprotno od stoječa. Kar je lahko velikokrat veliko boljše. Predstavlja mi akcijo, nekaj, kar ne stoji. In me vedno znova asociira na vodo, ob kateri bom nekoč živela. Pa tudi na tekočo lavo. Saj veš, žareča tekoča snov iz zemeljske notranjosti, ki predre zemeljsko skorjo in se razlije po površju. In ob tem se spomnim tudi na oznako, ki so mi jo nekoč dali: Pod plaščem mirnosti se skriva viharna divjost. Ampak psst, tega ne vidi vsak.

Tista.

Določna oblika. Ne k'r ena. Tista. Ki gre lahko komu v nos, komu pa v kateri drugi organ.

Sodelavka.

V delovnem okolju, se pravi več nas je skupaj, sodelujemo. Ali v življenju, pri kakem projektu, v ožji družini, v širši skupnosti … sodelujemo. Timsko delo mi je važno, kar sem hotela tudi na fakulteti, kjer sem študirala odnose z javnostmi, … smo imeli timske in skupinske naloge, kar je treba strogo ločiti. Nalogo lahko dela cela skupina, neko nalogo, vsi vse. Potem so projektne naloge, kjer si v okviru projekta razdeliš, kaj bo kdo naredil. Se pravi, ne bova midve in še tri študijske kolegice delale vse po vrsti, ampak boš ti naredila določena poglavja ali raziskavo, jaz neko drugo … Znotraj tima, če je to kratkotrajen ali dolgotrajen projekt, je treba že takoj na začetku zelo jasno definirati, kdo kaj dela, kaj je treba narediti, kaj je cilj, kako ga dosežemo. Delo v  timu mi ni absolutno nič problematično, je pa res, da velikokrat prevzamem vlogo vodje. Malo zaradi tega, ker sem perfekcionistka. Malo zaradi tega, na faksu se je to videlo, ker se ne nazadnje podpišemo pod tisto nalogo. Pod zmazek se ne bom podpisala, kar sem tudi povedala svojim sošolcem in sošolkam. To sem jim najprej rekla in ne nazadnje tudi zahtevala, da tudi ostali naredijo tako dobro, kot zmorejo. Mislim, da sem bila pri tem kar precej tečna. Konec koncev delati neko fakulteto, vleči za sabo šleperje, ki so hoteli narediti z levo roko ali mezincem leve roke ... Pač, to pri meni ne pride v poštev. To je stvar profesorjev in individualnih nalog. Ne moreš pa tako v skupini, kjer trije delajo, štirje pa ne. Naj bo fer odnos. Naj povejo že na začetku, da ne bodo delali, in pač ne bodo v skupini. Pri tem sem bila tečna, ja. Vedno sem želela imeti definirano, kaj nekdo naredi.

Podrejena.

V življenju so vedno okoliščine, kjer si bodisi spodaj bodisi zgoraj. Ni problem biti podrejen, če imaš nad sabo ljudi, ki so taki, kot je treba. Zagotovo obstajajo. Če so stvari definirane, če v nekem timu, delovnem okolju stvari delujejo, ni težko. Če pa imaš nad sabo nesposobnega vodjo, nastanejo v celem kolektivu težave. Res pa, da takih ljudi manjka. Če govorimo o delovnih okoljih. Ne na najvišjem vodilnem kadru, v srednjem. Preden pride dol do najnižjih. Kakovostnih strokovnjakov, ki znajo povezovati eno in drugo in dodeljevati naloge, slediti ciljem. To se ne pozna samo v medijih, to je v gospodarstvu, v javni upravi, marsikje.

Nadrejena.

Tudi. Kot vodja projekta. V življenju, ker moraš prevzeti vlogo vodje. Ne morem pa reči v družini, ker to so neke druge vloge. Otroka jemljem kot samostojnega človeka, potomca, ki mu lahko pokažem, kaj je dobro in kaj slabo in primerno ali neprimerno. Otrok se razvija sam. Ni podrejen. Da ne bi smel razmišljati s svojo glavo? Pri tem, kdaj si nadrejen, kdaj si podrejen … Včasih gre za popuščanje, včasih za sprejemanje kompromisov, čeprav so kompromisi lahko ena velika past. Pri kompromisih je tako, da ni nujno, da je kdor koli zmagovalec. Lahko oba popustita in pride do zanke, ko mora vseeno prevladati volja enega. Ali pa je izbrana tretja možnost. Nikomur po volji. Slej ko prej je nekdo v skupini, katerega volja prevlada in kmalu ni več govora o kompromisu, z ene strani se popušča in popušča in se izgubi smisel. To je potem, ne vem kaj, kompromis zagotovo ni.

Študentka.

Ja, sem v izobraževalnem procesu, kjer so največji izziv odnosi in hkrati potem še javnosti … V odnosih smo z marsikom, v interakciji, pogovarjamo se, mi izražamo svoje želje, oni svoje, iščemo neko skupno pot, konec koncev … Če govorimo o podjetju, katerem koli, ali uspešnem športniku, recimo Tini Maze ali Dejanu Zavcu in podobnih, vsi ti predstavljajo blagovne znamke. Športnik je lahko blagovna znamka in to precej močna. Imamo Schumacherja, na svetovni ravni. Ti imajo odnose z različnimi javnostmi. Če pogledamo športnika: trener, maser, celotna ekipa – z vsakim na enak način ali pa podoben –, mediji, zakonodaja, ministrstvo za šport, lokalna skupnost, občudovalci, navijači, konkurenca – vsi ti so določeni deležniki, določene javnosti, ki so z njimi v interakciji, do katerih se moraš na nek način obnašati, imeti odnos, po možnosti spoštljiv, in ti odnosi morajo prinašati vzajemno korist. Najprej moraš torej vedeti, kaj je odnos in potem definirati, katere javnosti imaš. Preko tega definirati tudi, kaj želiš od teh javnosti doseči. Ali, če si v podjetju, ki nekaj prodaja, ne vem, sesalce, in imaš kupce, ki jih želiš prepričati, da bodo kupili nov model sesalca. Da ne bodo dali popraviti starega. To je neposredno povezano z marketingom, a je tudi odnos. Definirati moraš komunikacijske, marketinške cilje. Tudi cilje proizvodnje. Odnosi z javnostmi so mi všeč, ker vidim raznolikost in izzive v tem. Ker z raziskavo, z analizo ugotoviš – ali pa so nekateri kar naravni talenti in ugotovijo brez raziskave ;) , in po tem prepričaš ljudi, da bodo kupili vstopnico za nogometno tekmo, za smučarsko tekmo ali sesalec … In kako boš prepričal delavca, ki je pač najpomembnejša, notranja javnost podjetja, da bo delal bolje in bo hkrati tudi zadovoljen. To so tisti spoštljivi in vzajemni odnosi. To je stvar, ki bi naj bila nam ljudem naravno dana, ker smo nonstop v družbi, v  interakciji z različnimi javnostmi. In se preko tega lahko ogromno naučimo in sodelujemo. Da se ne zgubljamo. Slabosti odnosov se pokažejo zagotovo, ko nastanejo kakšni problemi. Tovarna pogori. Krizna situacija, v kateri je treba na pravilen način reagirati – imeti že prej krizni komunikacijski načrt. Kdo bo kaj povedal, kdo bo kaj naredil. Tu je blazno velika vloga za ljudi na eni strani, tistih, ki smo znotraj neke skupnosti ali sami kot izdelek, storitev, blagovna znamka, da znamo komunicirati na pravi način, imeti na pravi način odnose z mediji, se pravi, tistimi, ki bodo naprej sporočili ostalim javnostim. Tu so veliki izzivi, kjer lahko nastane problem, kar vidim, pri marsikomu, ki ne zna komunicirati z mediji na primeren način, in se potem tam zgubi. Meni sami ne. Pri samem študiju mi ni nič groznega, da bi se sama grozno pri tem počutila, ne, ker pač nisem stara dvajset let in sem se za ta študij odločila ravno zato, ker me je to pritegnilo. Ker mi je to v veselje.

Se ti kdaj to režiranje javne podobe pri v resnici nepoštenih ali nesposobnih ali neprijetnih ljudeh zdi hinavsko?

Ljudje, ki so javnosti predstavljeni boljši, kot so v resnici, se morajo spremeniti ali imeti pri sebi druge ljudi, ker jaz zagovarjam, da morajo biti odnosi pristni, ne zlagani. Če je nekdo naredil lumparijo, če je nekdo nekaj ukradel in so ga pri tem dobili, če govoriva npr. o KPK, se pravi o protikorupcijski komisiji, oni dajo ven poročilo, mediji to preberejo in tako naprej, ne, potem naj tisti človek stoji za svojimi dejanji … Gre za povezovanje neke osebe in njegovega svetovalca za odnose z javnostmi, ta človek mora svojega svetovalca poslušati in konec koncev tudi biti tak, kot je treba. Da so njegova dejanja legalna,legitimna in  etična, moralna … Jaz imam za sebe zagotovo visoka etična načela, sem sama sebi največji sodnik in ne bom nekomu svetovala, naj laže, naj hlini … Zagotovo ja, da se bo prikazal v najboljši luči, vendar kako bo sodeloval in kako bo nekaj naredil, da ne bo zgolj delal nekaj, drugo pa govoril. Poglejva motoriste, ki so mi precej blizu po duši, nek motoristični klub … Velikokrat v naši družbi veljajo – sploh takrat, ko so oblečeni v usnje, pa tiste njihove brezrokavnike, polne našitkov – za nasilne, agresivne, nepoštene, nekaj slabega. In ogromno jih ni takih. Ogromno jih je povsem normalnih družinskih ljudi, ki se radi vozijo z motorjem in jim je preprosto všeč način življenja, da se peljejo na neko motoristično srečanje, da so skupaj, med sabo prijateljujejo. Njihovi klubi delujejo v neki lokalni skupnosti, kjer so lahko povezani s policijo, z AMZS in skupaj naredijo dan varne vožnje ali pa prvega septembra oziroma prvi teden septembra stojijo na križiščih v svojih 'uniformah', teh usnjenih brezrokavnikih, da so prepoznavnih, in otrokom pomagajo čez cesto. To nekateri klubi dejansko res počnejo. Poznam en klub iz Zasavja, ki organizira, tudi za člane drugih klubov, da gredo, ne sicer množično, prvega januarja v bolnišnico obiskati bolne otroke. V klubu imajo svojega Dedka Mraza. Ki je bil nekoč vodja urada za verske skupnosti. J In motoklubi nimajo piara, nimajo zaposlenih pri sebi, oni v teh klubih niso zaposleni. Negujejo odnose z lokalno skupnostjo, s policijo, s šolami, z vrtci, z bolnišnicami, s sosedi, z gostilno, v kateri imajo svoje sestanke ali srečanja. Meni je popolnoma logično, da sodelujejo s policijo in stopijo drug drugemu na pol poti, da si niso nasprotniki. Imajo vzajemne koristne medsebojne odnose. Tega se navzven ne ve, sploh kadar vse štima, se ne ve. Ko pa pride do neke krizne situacije, smo seveda Slovenci nagnjeni k temu, da kažemo drug na drugega, ti si kriv, jaz nisem. V takih okoliščinah so izredno pomembni odzivi. Kakšne odnose imaš že prej. Ne govorim zgolj o pristnih, iskrenih, govorim tudi o pravih – če si nekaj zafrknil, boš to popravil.

In, za konec, še –

Pravljičarka.

Pripovedovanje zgodb … pravljičarka … rajši imam izraz pripovedovalka. Pripovedujem za otroke … po dogovoru sem bila že po osnovnih šolah, vrtcih, sodelovala sem tudi že avgusta in septembra z zavodom Mars iz Maribora, kjer so imeli Popolentni Art Kamp v mestnem parku Maribor … kjer sem bila ena od nastopajočih, ob sobotah ob enajstih dopoldne sem pripovedovala – ne brala – pripovedovala zgodbe za otroke … Včasih smo imeli malo več obiska, včasih malo manj, odvisno od vremena ... Blazno mi je všeč, pripovedovanje za otroke, ker so otroci iskrena publika, ker otrok se ne bo delal, da te posluša … Če mu ne bo všeč, se bo obrnil stran, če mu je, bo stopil zraven, bo mogoče še kaj vprašal. In točno takšno interakcijo smo imeli – ko sem videla, da so otroci razigrani, sem zgodbo tako spremenila. Enkrat smo govorili o medvedku, ki je kihal in so mu vse živali pomagale, drugič o velikanih, kar so tudi z zanimanjem poslušali itd. Druga stvar, ki pa je izredno velik izziv, … v Sloveniji je nekaj pripovedovalk zgodb za odrasle … Da govorijo, recimo, na pripovedniških večerih za odrasle … Jaz to tudi priredim tu in tam, že nekaj let, nazadnje sem sodelovala v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru, na primer, kjer smo imeli pripovedniški večer za odrasle vsakih štirinajst dni … Zvečer ob osmih so prišli, manjša skupina odraslih poslušalcev, ki so z veseljem prišli, se udobno posedli v naslonjače, fotelje in poslušali. Te zgodbe so bile ali ljubezenske, npr. žalostna zgodba Agate in Friderika iz Lenarta, v kateri je tudi precej govora o čarovniških procesih, ali fantazijske zgodbe o karavani popotnikov, ki je potovala skozi puščavo in vsak izmed njih je povedal svojo zgodbo … O odsekanih rokah, o ladji mrtvecev, da je nastal omnibus zgodb v večeru. Ali kratke dolenjske, vesele – ker prihajam iz osrednje Slovenije in mi je Dolenjska blizu in sem tam našla nekaj takih veselih, luštnih zgodb, da sem jih v eni uri in pol nanizala … In smo se krohotali. Jaz malo manj, ki sem jih pripovedovala, ostali malo več. Ali eno staro ljudsko ali od bratov Grimm, povedano na drugačen način, bolj za odrasle. Pri vseh teh pa je bilo to, da smo vedno obsedeli, na koncu, v salonu, in se še najmanj pol urice pogovarjali, ker smo drug drugega začutili in začutili, da je zunanji, potrošniški, komercialni svet zunaj, za vrati, za okni, mi tam notri pa smo doživljali drug drugega in zgodbo. Užitek je bil. In izziv, ne toliko za samega pripovedovalca, kot za poslušalce, da znajo izklopiti. Vse skrbi, televizijo, radio, družbo, vse skrbi pustiti zunaj in poslušati. In si predstavljati – večinoma smo vizualni tipi – da samo skozi besede, ki jih slišiš, veš, kaj se je dejansko v zgodbi dogajalo. Iz nje pa potegneš, kar ti paše. Že to, da pridejo, pomeni, da so pripravljeni poskusiti in poslušati. Ampak so pa presenečeni. Nekdo mi je rekel, ko sva se zgolj pogovarjala, da ne ve, kako naj si to predstavlja in naj mu pošljem avdio posnetek, pa sem rekla – ne moreš dobiti avdio posnetka neke zgodbe, ker ni smisel  v zvočnem posnetku, ampak v doživetju. Mora biti pred občinstvom, pripovedovalec mora govoriti pred ljudmi, ne pred steno, ne pred mikrofonom … Interakcija, povezovanje, odnos … In smo spet pri odnosih z javnostmi – jaz na eni strani kot pripovedovalka, oni na drugi strani kot poslušalci. Na koncu, pa ne le na koncu, že vmes, vidim njihove odzive, izraze na obrazih, ali se zleknejo ali gledajo stran, zehajo, jim misli zaplavajo ... Pozorna moram biti na deset, dvajset, trideset ljudi v prostoru, ki me spremljajo, in temu primerno prilagajam celotno zgodbo ali dele, da kdaj bolj pospešim, kdaj upočasnim, dodam kakšen element, in je na koncu to tisto. Ne moreš zgolj poslušati. Moraš doživeti.