1. Ob pogledu nate človek ne pomisli najprej - tale ima pa redno službo
v diagnostičnem laboratoriju, mlado družino z otroki in veliko in rad bere. Je
to naključje, ali ti nalašč ugaja, da ljudi presenetiš, ker so te ocenili
prehitro?
Pravzaprav … nase kot na
zunanjost sploh ne gledam. Brada je nastala, ker imam občutljiv obrazek in bi me
bolelo, če bi se vsak dan bril. Obleke so … da sem pač tipično tip in jih
menjam enkrat na takrat, ko se znosijo, enako majice in čevlji … Dolgi lasje so
mi bili od nekdaj kul. Čeprav je, ko jo enkrat imaš, dolgo čupo, ugotoviš, da je preveč dela z njo. Imaš jo pa. Bil sem tudi
že postrižen … To je bil en tak dogodek, ko sem tamalega peljal k frizerju.
Nekaj časa sem sedel in gledal, kako ga striže in rekel – daj še mene. Ženi je
bilo v redu, le brade ne smem nikoli dati dol. Tudi to se je enkrat zgodilo. Ko
sva začela, sem nekoč prišel iz kopalnice sveže obrit – tadaaa! – in se je
začela za pol ure krohotati. Na kolenih, v jok, au, moj trebuh, boli, daj, ne
se mi tak več prikazat … Recimo, da me je izučilo. Lasje, ni problema, brada pa
ne sme it. Včasih me prime, da bi … da vidim, kako sem videti. Zdaj že toliko
časa, enajst let, od kar sva skupaj in me že skoraj zanima, kako sem videti pod
vsem temi dlakami.
Torej,
kadar te ljudje narobe ocenijo ...
Pa ali me? A me? Ne vem. Kaj pa
si ti pričakovala, kje delam? Haha, glej to: obrnjen intervju. Da sem iz
kulture? Pa saj sem kulturen. Se priklanjam, odpiram vrata, rečem hvala, prosim
in to. Sem kulturen človek. Da nisem tako na trdnih tleh, kar se tiče
resničnega življenja? Nihče ne pravi, da sem! Stvari v mojem življenju so se
tako obrnile, da se eno na drugo naveže: ko sva začela, je imela ona stanovanje
v Ljubljani, jaz sem imel dobro službo pri očetu najboljše prijateljice, leto
in pol sem že delal pri njem. Rekla sva, glej, službe imava, avto imava,
stanovanje imava, če bova šolanje vlekla naprej, ga bova, sicer pa je to že
osnova za neko resno partnersko zvezo. Pristal sem tu v Celju in tu je hudič,
ker je to moje nenaravno okolje … Do Mengša je 45 minut vožnje. Človek bi
mislil – to ni nič, ampak … ne, to je čisto drugo okolje. V osnovi ne poznaš
nikogar. Nimaš nekih družinskih vezi, ki bi jih lahko uporabil, nekih
poznanstev – ej, stari, posodi mi liter mleka, posodi mi kombinirke … V Mengšu
vem za tiste, ki so mizarji, ki ti zastonj nekaj odrežejo v dveh minutah. V
Celju ne poznam nikogar. Tu moraš vse plačati. Saj ni stvar v tem, da jih
poznaš vseh 12.000, stvar je v tem, da vem za enega mizarja, za enega mehanika,
ki popravlja bicikle ... In vem, kdaj
delajo. Domače okolje, proti tujemu, kakor koli obrneš, dokler nisi tega
poskusil, ne veš. Preselil sem se zaradi družine, služba je sledila. Moj študij
je bila fizika, ampak sem spoznal nekaj absolventov tega študija in me je
zmrazilo, ker moja žena nikoli ne bi bila fizika. In moja ljubica ne bi nikoli
bila matematika. Nisem tak človek – sem vedno vedel, da hočem imeti družino.
FMF je bil malce čuden kraj. Naslednja je bila pedagoška fakulteta, tudi smer
fizika, kjer sem ugotovil, da so me na FMFju preveč dobro zdrilali, in mi je bila pedagoška za zaspat dolgočasna … Seveda
namesto, da bi hodili v šolo, smo hodili ven na tarok in tudi iz tega ni bilo
potem nič. Na koncu osnovne šole mi je psihologinja rekla – saj veš, na koncu
šole, ko smo morali delati tiste psihološke teste – da na nobeni stvari ne
blestim, ampak povsod, kamor me postaviš, bom uspešen. Tega se zavedam že vse
življenje. Kamor me postaviš, bom migal, bom preživel, ni mi pa problem takoj
zamenjati praktično vsega. Če mi daš zdaj službo v knjižnici, bom ravno tako
zadovoljen. Mogoče pripisujem to pomanjkanju nekih silnih ambicij, ker tudi ne
vidim, zakaj bi jih moral imeti. Denar je samo sredstvo, ne cilj.
2. Zdaj si pristal v diagnostičnem laboratoriju, kjer opravljaš analize.
Imaš dva malčka, ženo, psa … Sem, praviš, te je življenje postavilo zaradi
družine. Kako poteka tvoj delovnik?
Zjutraj se zbudim nekje 7.15 in
še pet minut poležavam. Peljem Jošta v šolo, se zapeljem nazaj … Zdaj ga še
vozimo v šolo. Pa ne vem zakaj. Potem grem po kruh in ob desetih začnem službo.
Od desetih do dveh imam pravzaprav tako … Ob desetih je še ruker v ambulanti, tako da pomagam pri pacientih, pri naročanju,
pri vsem ostalem, po deseti imam pa prazno ambulanto pacientov, imam samo še
naročanje. V bistvu imam v ambulanti več ali manj čez administracijo. Enkrat na
teden imamo krvne izvide, ko zaštartam svojo zadevo: '92 letnik Abbott ... Stara krota, ampak ima pa touch screen. Testi potekajo tako, da
sestra jemlje kri približno dvajsetim pacientom. Kri se centrifugira in se da v
hladilnik, dokler se ne naredijo krvni izvidi. I make the engine happy. Skrbim, da je naprava srečna. Zadeva dela
sama, jaz samo skrbim, da ima vse – tekočine, potrošni material, vpišem
paciente in mašina mi vrže ven rezultate. Zmotljiva je v meji procentov, ki so
vnaprej predvideni; zato se dela kontrole. Zanimivo – mi delamo na dve
decimalki vrednosti hormonov natančno, doktrina za ščitnične hormone dopušča pa
20% odstopanj. Iščemo stopnjo hormonov, ki pokažejo, kako ščitnica deluje – v
redu, preveč, premalo … Skupaj s pregledom se pokaže, kakšno je dejansko
stanje. V vsakem primeru je potreben še ultrazvok. Ščitnica dela dva hormona –
FT4 in FT3 – torej prosti hormon 4 in prosti hormon 3. Ta dva urejata porabo
energije v telesu. Če imaš enega preveč, ti sporoči, tvojemu telesu, preko teh
dveh hormonov, da imaš porabo energije previsoko. In si utrujen. To je kot
pedal za plin – čisto laično – ko greš prehitro, ga malo spustiš, ko greš
prepočasi, ga malo pritisneš – to bi naj tako delovalo. V določenih obdobjih
človekovega življenja pa hormoni divjajo. Recimo nosečnost, puberteta,
odraščanje, menopavza, itd. Pa ne samo pri ženskah. Ne, ne, obstaja neko tako
mišljenje – eh, ščitnica je pa babja zadeva. Če pogledaš pri nas, imamo
večinoma pacientke in potem mislijo, ahh, to je pa ženska bolezen. Ampak ni.
Moški smo samo bolj taki runkli in ne
gremo na preglede. To je v osnovi naš odgovor. Težave s ščitnico ima približno
tretjina ljudi – a to je potrebno razbiti: tretjina ljudi je imela kdaj v življenju težave s ščitnico.
Kakšne težave, kako dolgotrajne, kako resne pa je povsem druga stvar.
Statistika je zelo pozitivna. Od te tretjine jih ima 1% hujše zadeve, recimo
raka. In od tega raka sta 2% neozdravljiva. Torej, če bi lahko izbiral, kje bi
imel raka, izberi ščitnico. Da se jo odstraniti, nekaj časa še hodiš zdravniku,
da se ti doza nadomestkov umiri in potem živiš s to dozo. Ni perfektno, je pa
boljše kot alternativa. Pri prehrani pač skrbiš za ščitnico z vnosom joda. Z
jodirano soljo. (Na začetku prejšnjega stoletja so znanstveniki odkrili, da se
da golšavost in kretenizem pri otrocih, kjer jod ni bil v zadostni meri
prisoten v prehrani – predvsem v regijah, kjer ni bilo dostopa do nikakršne
morske hrane – zdraviti z dodajanjem joda v običajno jedilno kuhinjsko sol. Op.
P. )
3. Zadnje
čase je videti, da je obolenj s ščitnico vse več. Je to dejansko stanje ali so
le raziskave temeljitejše ali ljudje bolj pozorni? Ali parametri strožji, kaj
odstopanje od normale je in kaj ne?
Prej sva se pogovarjala, da so
bolnišnice jame brez dna – karkoli nam daš, to bomo porabili. Z boljšimi
preiskavami, z več pacienti ... Povsod je prostora za izboljšave. Vedno je
premalo prostora nasploh. Obolenj se preprosto več najde, diagnostika je
boljša. Več ko pokaže, več je težav. Gledam našo regijo in kaj se v njej dogaja
in gledam, kako kvaliteta ambulant pada, kako so nedostopni, politika pa sili v
vse večje zaostrovanje zdravljenja. To, da imamo take čakalne dobe ni ravno
naša izbira. Samoplačniško je po želji. Do pred recimo 20 let nazaj zanesljivih biokemičnih
preiskav sploh niso delali, kaj šele kak kvaliteten ultrazvok. Tehnologija gre
naprej, tako gre tudi zgodnje odkrivanje potencialnih bolezni v začetnem
stadiju. ZZZS pove: toliko denarja vam damo, toliko lahko naredite.
4. Prav,
zdaj pa k tvoji 'hudi strani'. Se spomniš svoje prve vožnje z motorjem (ali
mopedom)?
Duuhh??. (Smeh) Šli smo na
Blegoš, ko je od mami sestrične mož prišel z žareče zelenim Kawasaki KMX 125. Dobil
sem čelado na glavo in sva šla po makadamski poti proti Blegošu gor. Moral sem
jih imeti malo več kot deset. Mi imamo eno teorijo o tem, kdaj rataš motorist
oziroma bajker - to striktno ločim.
Motorist je lahko vsakdo, bajker
moraš biti pa po duši. Skratka – finta je v tem – dosti od nas ima v sebi seme
motorizma in, če ga ne neguješ, zamre. Če pa ga enkrat zaliješ z eno takšno
vožnjo, z doživljajem, se pa hudič
razraste in pol si pečen. Jaz to seme imam; že samo, ko govorim o tem, mi gredo
dostikrat kocine na hrbtu pokonci. No, vse skupaj je trajalo od Škofje Loke
proti Blegošu, mogoče dvajset minut. Dalibor, od mami sestrične mož, je tega
Kawasakija potem prodal in kupil enega nakeda,
tudi Kawasakija, rdečega … Zefir 750. Ja. In sva šla en mali krogec po
Mariboru. Naslednja stopnja motorizma je bila bivša, v Postojni. Ona je imela
celo svoj motor. 125, Daelim Daystar. Če je bil to odločilni faktor za najino
vezo? … Hmm. Ne. V bistvu, jaz sem že nekoč pred tem hotel delati izpit za
motor in tik pred tisto vožnjo sem imel grdo nesrečo s kolesom, kjer mi je ven
vrglo ramo. Po pol leta rehabilitacije sem dal tisti motor čisto na stranski
tir in povsem pozabil, da to sploh obstaja. Šele ona me je spomnila, da se to
da – da to ni nek abstraktni pojem, motorizem, da se da plačati z denarjem,
narediti izpit, z denarjem kupiti opremo in motor … Tudi izpit mi ni bil nič
posebnega, saj sem od nekdaj vozil kolesa. To je samo močnejše kolo na večjih
gumah. Edino, kar je bilo, je to, da sem delal izpit na eni zelo, zelo
miiiičkeni Yamahici Virago 250. Ko sem obrnil bilanco, me je ta udarjala v
koleno; skorajda je nisem mogel obračati. Tako sem ugotovil, da obstaja položaj
razkrečena žaba. In tako vozil tisto čudo božje. Naredil sem; bil celo
predlagan za inštruktorja. Ta, inštruktorski izpit, sem šel delati potem enkrat
kasneje. Sicer nisem mentor, to je bilo bolj za lastno zadovoljstvo.
Se bojiš,
da bi bil hud in vzvišen učitelj ljudem, ki se spravljajo na motorje, pa nimajo
pojma?
Ne. A-ah. Jaz sem tak zelo
prijazen učitelj. Edino, kar bi pa res, je pa da bi jih driblal. Prva stvar – mazanje verige. Druga, da spoznaš motor u nulo. Da vse veš. Včasih pridejo
stvari, ki te vržejo na rit. Recimo, Honda servis, prodajni salon … Vidim enega
človeka, ki se mi je zdel zanimiv in sem zakorakal za njim v prodajni salon. In
pride notri, pomaha s šopom bankovcev in reče – kaj imate zame? In prodajalec,
pol toliko šokiran kot jaz, mu je ponudil najdražji model, kar jih Honda
prodaja. Potem sta šla dol po prodajnem katalogu, dokler nista prišla do nekega
motorja, ki bi bil zanj kvazi primeren. Meni se to zdi popolnoma nepojmljivo.
Da prideš v prodajni salon, sploh Honde,
ne? – to pokaže na človeka … Seveda, človek je bil, tisto, ko imajo krizo
srednjih let, pred leti je imel motor in se je spomnil, da bi ga imel spet. Ker
je poznal samo eno znamko motorja, je šel v njihov salon in to rekel. To je,
kot bi rekel, ko prideš v restavracijo, katerokoli – dunajca in pomfri.
… Zakaj ne
maraš Hond?
Japonski pol izdelek! Jajca! Haista vittu paskiainen Japsi! Poglej,
kaj to pomeni. (smeh.) Ne, ne. Honda, kot motorizirana varianta v zadnjih letih
ponazarja vse, kar sovražim pri japonski proizvodnji motorjev. Popolnoma brez
domišljije. Delajo samo še na nekih motorjih za množice. Ko se gor usedeš je
tak' … ehhhh, pač. Iz točke A v točko B. Povedati moram seveda, da dosti ljudi
nima takšnega mnenja, to je moje mnenje, moje mnenje je tako. Če vam ni všeč,
ga po potrebi lahko spremenim! (Smeh.) ... Ne. Skratka, ne. Finta je v tem, da
zame mora biti motor nekaj takega, da ko se usedeš in se v naslednjih petih
minutah počutiš pet let star. Bebav nasmešek, hihitanje v čelado, petje v
čelado, la la la la la… Oba moja
motorja, ki sem ju do zdaj imel, Aprilia Futura in Guzzi Griso. To sta dva
motorja, ki sta absolutno delana z dušo. Praktično cela paleta Guzzijev,
Dukatijev, italijanski. Pa Triumph, angleški. Nemški so rahlo sterilni. Tu gre
pol za poznavalstvo, pol za nekaj, kar sede moji osebnosti. Osebno ne maram
japonskih motorjev, ampak povsod se najdejo izjeme. V-Max je narejen iz čistega
bebavega veselja. Yahama, 1700 kubikov, 200 konjev na zadnjem kolesu, ki si jih
vsak lastnik itaq rukne na 250 konjev
… To ni za vozit. To je zato, da se počutiš bebavo, ko ga voziš. Motor ne sme
nikoli bit avto. Avto je narejen, da te varno, ekonomično in udobno in ne vem
kaj še vse, brez posebnih doživljajev, pripelje iz točke A v točko B kar
najhitreje. To je avto. Motor ni parkiran pred garažo, motor te čaka. Ko se
usedeš na motor, se moraš počutiti bebavo, ker če se ne, naloga ni uspela. Tega
Japonci … To ni v njihovi naravi. Oni so sterilni. Nimajo strastnih čustvenih
izbruhov. Oni so učinkoviti – to jim absolutno priznavam, učinkoviti so sto na
uro, ampak jebentiš, raje imam, da mi
motor crkne na avtocesti, raje imam,
da mi zgori, kot pa, da se deset let vozim na nečem tako sterilnem. Moj kolega,
on sanja staro firmo Laverda, italijansko, ki je izginila, sploh izginila, ne
vem, okoli leta '90. Sploh se več ne da dobiti novih, ker jih ne delajo več. A
človek sanja o tem motorju. To so sanje. Ko bo to enkrat imel, jo bo hodil
ljubčkat v garažo trikrat na dan in gledat, če je prav namazana in še cela in …
To je motor, to ni avto.
5. Torej, je žena na prvem mestu in je tvoja potreba po cesti ljubica
ali je ravno obratno - da je cesta žena, žena pa strastna ljubica?
Tu nimam kaj razmišljati. Družina
je na prvem mestu. Kakor koli obrnem, tu si ne morem zatiskati oči. Vseeno je
motorizem hobi. Prosti čas. To ni stvar ... Recimo, čist lep primer. Me ona
povabi v kino, kolegi me povabijo na vožnjo. Šel bom v kino. Ker sem s srcem
pri stvari. Cesta je ljubica, strastna in … no, ne minljiva, minljivost je
vprašljiva, ker že toliko časa traja. Od leta 2007 vozim in prej sem sanjal in
imel slike in posterje in poslušal, kako se mimo vozijo. Ne moreš bazirati
življenja na motorju. Ne zaradi osamljenosti, prej v drugo smer. Ljudi na
motorju spoznaš toliko, da ti jasno ni. Ta 'osamljeni jezdec' scena mogoče drži
v Ameriki, pri nas … Glej, lahko enkrat poskusiva, greva do OMV pred Postojno
na sončno nedeljo ne dobiš mize za usesti se.
Ali Vikiburger, Črni Kal. Ne vem, koliko ima miz, kakih dvajset, pa ne
vem, če sredi nedelje na poletni dan kakšno dobiš.
6. In kako je
v resnici s tolpami na motorjih?
… Tolpe so.
Nasilne tolpe?
Tudi nasilne tolpe.
Tudi v Sloveniji. Saj vsi vemo, katere. Večinoma tisti klubi, ki imajo podporo
in vzornike v tujini. V ZDA je hud problem z MCji. Imajo svoja napisana
pravila, izhajajo iz bivših vojaških enot. Začetki so bili veterani Vietnama in
ostalih vojn, ker se reveži niso imeli kam dati; bili so nesposobni za družbo.
Gledaš film o nekih ameriških badass bajkerjih, vsi imajo na hrbtih črne
smrti in so vsi ledrasti, Sons of Anarchy, totalni. Sons of
Anarchy. Ja. Moški pornič. Predstavljaj si, kako bi bilo to v resnici
videti. V nekem Celju. Hodijo naokrog možje, ki imajo pištole in streljajo
naokoli, kar tako, za hec. To…
Ne vem, če bi jim
slovenska mentaliteta to pustila. Koliko krat pa slišiš, da bi komu kaj naredili?
Komu, ki ni član motoristične tolpe?
A ni dovolj, da se bockajo
med sabo? Vsake toliko kdo okusi nož. Ne velikokrat, ampak zgodi se pa. Saj
nekaj morajo početi, da se petelinijo. Ampak eno so stereotipi, zgodbice, drugo
so pa dejanske kriminalne združbe, ki se skrivajo za njimi. Taveliki, tudi
evropski klubi imajo čez vso preprodajo droge in prostitucijo. Malo pobrskaj o
povezavah med klubi in ilegalo v Evropi. Sploh pa, kdaj si slišala, da bi
okoljevarstveniki, ki napadajo ljudi s spreji, ko nosijo krznene plašče,
napadli koga iz motoristične tolpe, ker nosijo usnje?
Ne meče to slabe luči
na temeljno ljubezen do motorjev? To testosteronsko postavljanje, kdo ima
večjega?
Ni isto. Nekateri
imajo motorje za izgovor. In to je bilo vedno tako. Jaz nisem tak in mi je za
take ljudi žal. Ampak, pač, glej, vsakemu svoje. Jaz sem samo … manj se vidimo,
raje jih imam. Sej jih srečuješ stalno. Imajo odprte moto zbore. Ledrasti
fantje z našitki.
7. Medtem
ko Mamutki pa so izrazito MK?
Mamutki! Jej! Moj otročiček!
Mamutki. Mamutki so nastali iz enega čisto preprostega razloga, tipično
slovenska scena: z bratrancem nisva imela dovolj denarja, da bi šla na nemški Elefanten treffen. Kako že … v muhi
hudič… sile žre, haha, no, in sva ugotovila, da je v Sloveniji dovolj odtrganih
bajkerjev, snega, vsega ostalega, da
lahko to naredimo tu. Gre seveda za zimski miting. Finta je v tem … to so spet
ene take stvari, starejši bi rekli, da zato, ker nismo v vojsko šli … kaj
takega, ne? Ne vem, manjka nam enih takih pravih avantur v življenju, mogoče,
takih, okrog sveta z jadrnico, natrpanih, ne vem kaj … ko veš, da jih bo
preživelo samo pol. V tem stoletju takih ekspedicij skorajda ni več. Koliko
Benk Pulko pa imamo? No, ona je imela sponzorje in medijsko kritje in nekaj
manj očitnih poznam tudi jaz, ampak vsi imajo to eno skupno lastnost – večinoma
nimajo družine, večinoma nimajo redne službe, tako naprej. In zdaj nekdo, ki se
ni pripravljen odreči družini, ženi, lagodnemu življenju, … to ni pustolovec,
ampak lahko pa postaneš za tri dni! Mamuti! To je grda varianta gledanja na to.
V končni fazi so Mamutki edini slovenski zimski moto zbor … Tri dni uživanja v
snegu z motorji. Najdeš zanimive ljudi. In popolnoma drugačno publiko, kot
tisto, kar sva prej omenjala. Mi smo neklubovski. Ljudje, ki hodijo na Mamute,
pričakujejo Mamute. To pomeni: nema
striperke, nema benda … No, okej,
glej, če se je katera pripravljena sleči na minus deset, zakon! Smo za, bomo
celo kaj donirali za to. Če poznaš, ne? Ne? … Hm, skratka, ni striperke, ni
benda, ni Nuše Derende na kamionu, ni šanka
s pivom in ni večno prisotnega pasulja. Si bila kdaj na moto zboru? Če si
videla enega, si videla vse. Pivo, pasulj, motor, paljenje gume, neke moto igre, ampak glej … Greš na zbor v Maribor,
greš na zbor v Koper ali Pulo … kamorkoli na svetu. Face bodo druge, motorji
bodo drugi, vzdušje bo pa isto. Pri nas ne. Pri nas smo popolnoma drugi. Človek
bi si celo upal reči, da smo anti-moto-zbor. Če kdo kaj zapoje, okej, naj mu
bo, bomo že pretrpeli. Če bo kdo s sabo na motorju privlekel šank, ja, v redu, če ga bo uspel s sabo
privleči na motorju, ne vem, koliko litrov bo v tistem sodu. Ti ljudje, ki
pridejo na Mamute, so naveličani stalno ponavljajočih se zborov, kjer zapreš
oči in točno vidiš, kaj se dogaja. Isti film. Smo striktno odločeni, da bomo
drugačni. Prideš z motorjem, sredi zime. Že to moraš biti totalno čuknjen. Po drugi strani s tem zgubiš
99.9% buksljev, ki bi se prišli tja
samo nalivat in gledat migajoče joške. Za to moraš nekaj potrpeti. Mora te
zebsti. Obstaja velika verjetnost, da boš tresnil po tleh. Mamutovanje niso
samo Mamutki. Del tega je tudi potovanje, tistih par kilometrov, ki se jih
pripeljemo do kraja, je od sedem do petnajst kilometrov ceste … Če si kdaj
poskusila voziti motor po snegu? … No, zdaj si pa predstavljaj – noge na tleh
in vsakič, ko se malo premakne … Predstavljaj si, da to, kar imaš med nogami,
tehta 250 plus … Meni se še ni prevrnil … potrkam. Odvisno od samega voznika,
kako obvladaš. Sem že nekajkrat obstal z odprtimi usti, pri tem, kaj so fantje
zmožni – in dekleta. Na Mamutih je bila najvišja hitrost 85. To je veliko, če
greš po normalni cesti, tam je pa sneg. Sneg
sneg. Petnajst kilometrov se ne sliši veliko, ampak vsakdo, ki je kdaj vozil
motor po snegu … Ni za vsakega. Zdaj sem si končno kupil pravi moped, ki ga bom
imel za Mamute… Hondo. Ja. Ki sem prej… Hondo imam. Motor, ki ga imam striktno
za na Mamute, ampak zanimivo glede na budžet,
za katerega sem rekel, da ga imam, so vsi rekli: jaaa, pa vzemi terenca, no! Nekega enduraša s knofličastimi
gumami, pa sem rekel, neee. Kako ne? To je najboljše za tja gor! Ja. Zato ne. Ker je preveč preprosto. Moraš malo
trpeti. Mora biti neka zgodba, ko si, ravno toliko, da si se ujel, preden si
nekam zletel in že petindvajsetič naredil špago
…
8. Imaš občutek, da je to, da si motorist, najbolj kul del tebe? Da v
družbi narediš največji vtis, med ljudmi, ki niso motoristi, ko se pripelješ na
svoji mašini?
Mnn, ne. Pa tudi tisto lovljenje
babnic na motorje ne deluje. Smo poskusili. Ne deluje. To je tak … Mogoče misel
o tem. Ne, res, to je … Ni. Ni. To delamo zaradi sebe. Vtis v družbi? Ne. Samo
laže se mi je pogovarjati o tem. In o cuckih. Doggie, doggie, doggie! Žužla.
Cucki, družinica ... Čeprav pri družini je boljša varianta, glede na to, da vsi
znajo govoriti, da sami povejo kaj o sebi. Tu so, spoznajte jih. Moja mami
vedno nori, zakaj govorim več o motorju, kot o sinu. Razložim ji, tamle ga
imaš, vprašaj ga.
9. Pogled
na svet mladega in pustolovskega človeka seveda pri vzgoji potomcev ni obešan
na veliki zvon. Katere svoje lastnosti bi rad prenesel na svoj naraščaj in kaj
bi jim rad prihranil ali jim celo popolnoma zatajil?
Nisem lopov, poskušam čim manj
lagat, pripravljen sem delat trdo, kolikor je potrebno, ne dovolim pa, da bi me
podcenjevali. To mislim, da je osnova vsega. Glede motorjev pa … Motorji so ena
taka zelo zoprna tema. Če bi bila samo moja izbira, bi tamala dva že zdaj
hodila v mini moto šolo. Vodi jo kolega. Finta je v tem, da to razmišljanje
motorizma … Razmišljanje na motorju je popolnoma drugačno od razmišljanja v
avtu. Ko se pelješ z avtom … nikoli ne razmišljaš o stanju ceste, kakšen je
ovinek, kakšne imaš gume … na kolesu - ja. Tam so manjše hitrosti, imaš več
časa. Tu imaš kombinacijo – zbranost na kolesu in hitrost avtomobila ali več. V
avtu ti nekdo pokaže ovinek, obrneš volan, ne razmišljaš o njem. Na motorju
MORAŠ razmišljati o njem. In to razmišljanje, preden na to preklopiš, preden
začne delovati v tebi … To je tisto, zaradi česar bi se morala avtošola
raztegniti vsaj na eno leto. Dvaindvajset ur vožnje in lahko imaš izpit za
motor – kateregakoli, praktično. Po eni strani, ja, je drago, jurja te pride. Nekdo mora biti zraven,
ono, tretje, stroški, ampak je pa bistveno premalo. Po dvaindvajsetih urah, ma, nisi ti sposoben varne vožnje na
motorju. Ni šans. Ne gre. Fizično,
psihično, nemogoče. Preden ti naredi klik, da iz avtomobilističnega preklopiš
na motoristični način, je … ena sezona po tamalem. Minimalno. To razmišljanje
bi rad fantoma vcepil že zdaj. Dajmo si priznati, verjetno bosta slej ko prej
pristala na motorjih, glede na to, da je foter totalni frik na motorje.
Mama pa ni.
Mama pa ni. E. Tu zdaj nastopi
težava. Mama bi ju pa rada »obvarovala« pred motorjem in dajmo si zatiskati
oči. Dajmo se delati, da ne obstajajo. Prepovedovati in tako naprej. Zdaj, ne
vem, koliko bo ona to peljala naprej … Upam, da čim manj. Ker po izkušnjah moje
mame, se ta način ne izide. Tudi ona je ubrala ta pristop, motorji niso zate,
ne obstajajo, niso za nobenega … Pa oče tudi. Mislim, da sem v naši družini
edini tak. Oče je svoje čase šel … ampak to bolj iz potrebe. S Tomosi so se
vozili do obale. On je tja hodil v šolo in moped je bil edini tak resni način
prevoza. To vidiš pri mulcih. Ko so stari štirinajst, imajo vsi motorčke, neke
Tomose, skuterje … Pri šestnajstih, okej, še nekako. Pri osemnajstih večinoma
presedlajo na avtomobile. Zakaj? Ker se to pričakuje od njih, cela družba jih
spodbuja na avto in oni sami verjetno po duši niso motoristi, rabijo le kolesa
pod sabo, kakršnakoli pač so. Če mu daš moped, bo z mopedom zadovoljen, če mu
daš pa avto, bo pa takoj avto. Sam nimam avta. Imamo družinski avto. Japonski.
Nisem uklet s temi Japonci – pri avtomobilih hočem, da je zanesljiv, da se ne
pokvari, da so od točke A do točke B. Od avta to pričakuješ, pri motorju pa
nočeš tega.
10. Te moti, kadar v filmih prikazujejo vse skupaj, kot da je vse skupaj najlažji
šport? Zadnjič sva z mulcem gledala Matrico in v njej huda bejba divja po
avtocesti, v nasprotno smer …
U, ja, ja, ja. Brez čelade, očala,
pa še nekoga ima zadaj ... Videti je blazno dobro, ampak za otroke. Mislim, da
je za otroke celo bolje poskrbljeno, kot za nas. Čemu? »Wild Hogs«. Nisi
gledala? Piši. To je edini, žalostno, ki bi ga lahko predlagal. Je sicer
ameriški, tako da nimajo nonštop
čelad gor, ampak okej. Vsaj nekaj, ne? Easy
Rider je sicer kultna klasika, ampak ta zadeva z zadetki in Harleyi je že
malo preživeto. Moram reči, da eni izmed najbolj treznih ljudi na svetu so
motoristi. Vsaj ti, ki sem jih jaz spoznal. To, motor in alkohol, to so ti
stereotipi, ki delno držijo … zaradi moto zborov, ajde, tam se ga res veliko
pije. Ampak, kot sem prej rekel – greš pogledat na OMV na Postojno, tako
neuradno zbirališče: kava se pije, sokci se pijejo. Če tam kdo naroči pir, je
že 'kaj? Pir boš pil? Kaj pa je to?'… Če hočeš postati stereotipen, potem boš
postal stereotipen. Če vse življenje *** na filme a-la-Sons-of-Anarchy, pa če moraš imeti pištolo, da se boš moškega
počutil, potem boš našel način, da bo to dejansko tako izpadlo. Tudi dosti
naših klubov igra na to karto – 'aaaah! Mi smo pa toliko 'badass', da dejansko
delamo neumnosti'… Realnost evropskega motorista je taka, da so ceste nevarne
in se tega zavedamo in moraš imeti trezno glavo, da preživiš. Vikiburger, OMV
Postojna, Brezovica, bajkerji pijejo kavo in sok.
 |
| (Iz osebnega arhiva) |
No comments:
Post a Comment