Interviews with interesting people I bump into from time to time. (The English version of the text will sometimes be at the bottom of the original or vice versa.)

Tuesday 12 May 2015

Tinka sladkih prstov


1.       Imam teorijo, zakaj si se odločila, da se boš nehala bati in boš končno začela deliti svoje talente s svetom, ampak povej mi, če se spomniš natančnega trenutka, ko si si rekla: zdaj je pa dovolj tega. Zdaj pa grem in odprem slaščičarno.

Ja, ampak po moje ne sovpada s tvojo teorijo, haha. Veš, kako je bilo? Tak človek sem, ki … [Natakarica Tinki prinese vročo čokolado, ki jo na koncu sunem jaz.] Tako je, da sem jaz sanjaček in se mi zdi, da vsako stvar, ki mi jo je fino počet, bi jo lahko tudi delala. Ko pa začnem o tem bolj resno razmišljati, pa vse stvari odpadejo. Enkrat je bilo pa tako, da sva se zvečer z Gregom pogovarjala, da on s tisto svojo plačo ne more več vseh nas živeti in da bi bilo v redu, če si še kdaj kaj privoščimo. In v nekem trenutku sem si priznala, da sem pravzaprav kar precej egoistična. Ker imam mogoče res kak tak talent, ki bi ga lahko izkoristila in lahko delam kaj, ne da bi imela občutek, da delam. Ne? In tako sem naslednji dan še malo tuhtala, ker taka sem, da moram vse pretuhtati, preden naglas rečem … Kdaj prej sem mu že tudi namignila, da bi lahko to počela, ampak nikoli ni zagrabil. Rekla sem si, da sama tega ne bom počela, ker so stvari, za katere vem, da jih v poslu on dela bolje kot jaz, in sem želela, da bi ta del prevzel. In potem, ne vem zakaj, se je tisti dan, ko sem mu spet rekla, zakuril za to. In rekel, da bi on prevzel poslovni del odgovornosti. In ti in jaz sva se veliko pogovarjali o tem. Res je bil to ta trenutek, da sem si priznala, da bi bilo prav, da tudi jaz nekaj počnem. Ko se mi zdi, da lahko nekaj delam dobro. Čutim, da je to nekaj mojega; nekaj kar lahko delam dobro.  

Moja teorija je bila, da si gledala svojo starejšo hčerko, in si mislila, da če lahko tole bitje, veliko kot lešnik, s toliko samozavesti stoji na odru, in tako suvereno nastopa, in ji je tako všeč, …

Tudi to je res. Ko gledam njo, se mi zdi, da je en del tiste Male Tine, ki, ko je bila še majhna, še ni imela toliko strahov … Ona tega še nima. Da sem se začela bati, da sem dobila občutek, da nečesa ne zmorem. Ona tega nima in ko sem jo gledala, sem pomislila – glej, meni v bistvu samo to manjka.

Zakaj so ti začeli prihajati strahovi?

Nimam pojma, zakaj.

Kako veš, da boš lahko preprečila, da ne pridejo do nje?

Zato, ker se mi zdi, da gre za odločitev. Samega pri sebi. Ne vem. Ko zdaj začutim, hočem reči, pri meni so prisotni vedno. Ti strahovi me niso nikoli zapustili in me po moje tudi nikoli ne bodo, ampak …

O čem točno govoriva? Naštej štiri?

Da ne zmorem narediti stvari. Samo eden je. [Smeh.]

Torej sva jih ravnokar zreducirali na enega. Na en strahec.

Ja! Ampak pravim jim strahovi, ker, recimo, da se moram iti zmeniti nekaj na neki urad, imam občutek, da tega ne bom zmogla in …

Kot bi rekla najina skupna bestica, je to celodnevni dogodek in gre po tem, ko pride z opravka na davčni, kar spat. Torej to ni tako redek pojav.
Ja, ampak ta strah je bil pri meni tako velik, da jaz enostavno nisem šla. Strah, da se neke uradne stvari ne bom mogla zmeniti, prinesti neke uradne informacije do doma in povedati, kaj sem tam uredila. Ko nekam pridem, ne razumem, kaj mi govorijo. To mi je tuj jezik.

Zato jaz vedno vzamem brošuro. :D In se delam tumasto, da govorijo zelo počasi.

Jaz se ne rabim delati tumasto, ker jih res ne razumem. In bilo je tako, da sem si rekla: zdaj se pa moram s tem soočiti, če hočem priti do nečesa, kar bi rada počela. Dovolj je bilo. Spomnim se obdobja, iz vrtca, ko se mi je zdelo, da vse lahko, čeprav sem imela občutek, kot da sem v vrtcu velikokrat sama … Bila sem v eni taki skupini otrok, ki so te hitro izločili, če nisi delal tako, kot so rekli … Kar me je seveda prizadelo. Imela sem nočne more zaradi tega. Vedno iste sanje. Zdaj so čisto bedaste. To je bilo tako: če sem bila obrnjena proti steni, nisem imela teh sanj; če sem bila obrnjena proti omaram, sem imela te sanje. To je bilo, da je prišel zmaj in me za noge, na omaro, obesil z glavo navzdol. Meni je bilo to grozno. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem hotela poklicati očeta ali mamo, pa nisem spravila glasu iz sebe. Ugriz sem imela navznoter obrnjen, ker sem vedno spala na eni strani in to vedno proti steni. Podzavestno sem se tja obračala. To je bilo obdobje, ko sem bila tam, v vrtcu, in velikokrat osamljena. Nisem hotela početi stvari samo zato, ker je nekdo tako rekel. Da jih moram, če se hočem družiti z njimi. Imela sem že toliko individualnega nagona, da sem vedela, da nečesa ne želim, ampak sem potrpela, ker ni bilo prijetno, da so te izločili. Pa ni bilo samo to, da se ni nihče pogovarjal; to so te cukali, brcali, nagajali pač. Najhujše je bilo, da je bil fant, ki je bil med punčkami najbolj priljubljen, »zaljubljen« v mene… Sicer mi ni bilo težko biti sami, na morju recimo, sem se rada igrala sama, ure in ure sedela v pesku s kanglico in lopatko, iskala školjke, skriti zaklad… Že takrat sem imela rada svoj mir.

Čreda vedno izloči volka samotarja.

Takrat so začeli prihajati ti občutki, da nečesa ne znam, ne zmorem. Ampak vedno se imela pa eno tako odločnost, da sem, kar sem, v sebi. Krut kompromis. Samo na tak način lahko živim. In zdaj sem se zavestno odločila, da se bom spravila v ta posel. Ko se nekaj odločim, je to zame dokončno… Tako sem prenehala s kajenjem, čez noč, pač nisem več prižgala cigarete… Samo rabim nekaj časa, ali pa moram dobit kakšno ali dve (življenjski) klofuti, da dojamem, da moram nekaj spremeniti.

Vidim, da odločitve filtriraš skozi moža.

Zato, ker mu zaupam. Ker vem, da bo on prevzel ta del, da ga dobro opravlja. Je človek za to. Da je on rekel, da je pripravljen to početi, je nase prevzel velik del bremena, ki bi se ga morala sicer lotiti. Malo podjetnosti sem bom morala naučiti, tako ali tako, pa tudi strah, pogovarjanje s strankami – to sodi zraven. In ker je eden mojih ljudi, ki mi odkrito povejo, kar mi gre … Tudi kadar ga kaj posračkam, me ne skuša spreminjati. Samo iskreno pove svoje mnenje in jaz dam pač veliko na njegovo mnenje. Če je tudi on videl nekaj dobrega v moji odločitvi, potem sva že dva - tako je stvar takoj lažja.


2.       Dolgo si igrala vlogo idealne asistentke: v središču dogajanja, vendar nikoli tista, ki bi morala sprejemati odločitve.

Mh-hm. Od nekdaj, se spomnim, ali vsaj od kar sem začela hoditi v srednjo šolo in začela razmišljati, kaj bi rada počela, sem si vedno želela, da bi imela mentorja, ki bi mi bil pripravljen RES biti mentor – da bi me učil in hkrati, da bi mu pomagala. Ko me je zanimala fotografija, sem si želela mentorja, ki bi mu bila asistentka in bi se tako učila. Ne tako, da on skriva, kaj dela s tistim fotoaparatom, ampak kot vajenka. Je pa res, da fotografija in film in dokumentarni film, to me je zmeraj privlačilo. Zelo mi je zanimivo biti zraven, gledati, kako nastaja … ne pa dovolj, da bi sama prevzela vajeti. Ni mi do tega. Res sem rada v ozadju. To mi je … da si v ozadju, a da si kar pomemben člen. Dvajset centimetrov za glavnim. Ne želim si biti glavna. Ne rabim tega. Konec koncev moraš tudi kot dober asistent sprejemati odločitve in to ravno ob pravem času in biti na pravem mestu. Biti kot da te ni in se pojavit, ko te rabijo. Le pozornosti ne prejemaš toliko. To je meni pisano na kožo. Zdaj sem glavna, na nek način, čeprav sem samo jaz. Veš? Tu se čutim biti glavna. Pri fotografiji, pri drugih stvareh pa … sem imela neko svoje delo in sem hotela biti res dobra v tem. Čisto super mi je bilo, ko sem fotografirala bend svojega moža, ampak to je bila pač … fotografija za mojega moža. Ne za nekega neznanega naročnika, ki ima neke svoje zahteve. Tu lahko res ustvarjam. In vseeno prodam stvari. Ne moreš se čisto izolirati; vedno pridejo, same od sebe. Sploh v delu, kjer so stranke. Vem, da se bom morala soočiti s tem, da nikoli ne moreš vseh zadovoljiti. Tega se zelo zavedam. Raznih kritik. To je nekaj, kar bom morala sprejeti. Našel se bo kdo, ki se mu bo zdelo, da … Tudi tega sem se naučila – da ta most bom prečkala, ko … Mislim, da sem se že kar naučila. Vsak človek ima težave s  kritiko. Na sto dobrih te lahko ena slaba grdo zadene. Posebej nas, kreativce. Morda je zdaj ravno tu prisotna ena taka želja, taka strast, da mi pomaga iti preko teh … da jih lažje premagujem, te stvari. Spomnim se, da je bilo grozno, ko sem začela brati, kaj vse – kako vse moraš imeti prostor urejen, katere stvari moraš urediti, da lahko sploh začneš s poslom. Kako mora biti vse razporejeno, nato najti tak prostor, pa nič denarja na začetku. Mislim, saj ga še kar nimam, ampak … Iz nič denarja najprej zadovoljiti te potrebe, nato nabaviti sestavine … Primerjati cene ponudnikov, sploh stopiti v stik s ponudniki – nekateri ti preprosto ne odgovorijo. Je bilo pa zelo fino, ko so potem začele te sestavine prihajati … Ko sem povohljala kakav, ko sem okusila kakavovo maslo, vse je bilo v takih luštkanih vrečkah! … Mislim, da oni tahudi del tudi še prihaja. Namreč to, da bo te stvari, ki jih naredim, potrebno prodati. Da se bodo prijele na trgu. Nekaj kompromisov bom morala sprejeti, vsaj na začetku. Nekatere stvari bodo morale biti bolj sladke. Pri 'popsih', recimo… Ljudje so navajeni … Če je okroglo in če je na palčki, mora biti sladko. Že sama po sebi je to taka sladica - sladka. Če gledaš neko jogurtovo strnjenko in narediš njeno presno varianto, človek ne pričakuje, da bo sladko. Če pa narediš 'popsiko', ki so sicer sladkor s sladkorjem s čokolado oblit, potem je človek presenečen, če to nenadoma ni več sladko. Takoj to ni več 'dobro'.


3.       Ljudje smo v takem zanimivem obdobju – po eni strani smo silno pozorni na to, kaj jemo, da ni prišlo z druge strani planeta, zasvinjano z izpušnimi plini; da ni škropljeno, da ni E-jev … Po drugi strani pa smo še vedno kultura kranjske klobase in reštanega krompirja, s kremno rezino za desert.

Zdaj se mi zdi, da se ljudje res delijo. Res. Tako, da bi se med sabo kar skregali. Eni zagovarjajo: na domačem vrtu, pujs zraven, slovenska, domača prehrana … Potem so pa ti, ki pravijo, da moraš tudi to, kar zraste na vrtu, zdravo, zdravo, zdravo, brez masti, maščob, sladkorjev, česarkoli umetnega … Moti me to, da se ta dva pola hočeta kar naprej kregati. Moralo bi biti brez kreganja. Nekdo, ki si res želi imeti bio pridelke na vrtu, gre in nabavi neoporečna, ne gensko pridelana semena. Vedeti moraš, kaj želiš – ne zato, ker je to modno, bio redkvice jesti, ampak ker veš, da tista bio redkvica ni prišla od ne vem kod in sploh ni tako zelo bio..

Si kritična do ponudbe, ko greš kam ven?

Moti me, da je v čokoladi toliko sladkorja, da se sploh ne čuti več čokolade. Obe ti začimbi – sladkor in sol, če jih daš malo, potenciraš okus, če pa pretiravaš, ga pa uničiš. Pa ne samo ti dve. Če daš v čaj preveč cimeta, ga pokvariš. Dajati ravno pravo kombinacijo začimb, to je umetnost. Privabit na dan nek okus, vedeti, zakaj hočeš, da izstopa ... Mora biti smiselno.


4.       Imaš kak recept, ki je kronski dragulj tvojih receptov – ki ga skušaš doseči ali si ga že in je preprosto poln? *Hkhm*malinovatortasčokoladoinkokosovimiostružki*hkhm*

Tista krema, v lončku, limonina, za tisto se mi zdi, da je res taka, da … Vsi, ki so jo do zdaj poskusili, nihče še ni rekel, da mu ni všeč. Ravno prav je sladka, ravno prav osvežilna, ravno prav so vsi okusi pomešani, noben ne izstopa … Imam zapisan recept, ampak imam ta problem, da se zelo težko držim recepta. Vedno me malo odnese. To kar pride, samo od sebe, ker poskusim in povoham in, ne vem… Zato sem se potem že v startu, ko sem razmišljala, kako bi delala te stvari, hotela na tak način zavarovati, ker vem, da sem takšna, da bi bile vse stvari unikatne. Ne? Grega je zdaj malo ubil to idejo, ker je rekel: glej, neki gostinec ne bo rekel, da bo ta malinova torta vsakič malo drugačna. 'Jaz hočem za tako ceno imeti – vedno za tako ceno – vedno enako torto'. Če jaz malo po svoje delam, se zelo težko tiste cene držim. Pogovarjala sva se, da bi bila, če bi nekdo jemal, redno, kavarna ali kaj jaz vem, da bi nudila drobTinkino torto, ki bi bila res po navdihu vsakič narejena. Pri onih ostalih bi se morala res čim bolj držati recepta.

Vsakič, ko ti jaz naročim, da mi še kdaj narediš malinovo torto s kokosovimi ostružki, mi je nikoli ne narediš, ampak vsakič je nova torta boljša od prejšnje. Šmentnahamolt.

[smeh] Čokoladna, ja.  To se spomnim, katera torta je bila. Ko še nisi hotela jesti presnih stvari.

O, me je hitro izučilo. Naslednjo si mi naredila za rojstni dan in sem jo skrila pred gosti. 

To mi je tako lepo slišat. Saj, da ljudi malo navadim, bom delala veliko čokoladnih stvari. Torte, pa čokoladne popsike, pa čokoladno kremo, pa čokoladno pito, to mora biti. Nekatere stvari moraš večkrat poskusiti, da se navadiš okusa.


5.       Po kalvariji s prostorom, opravljenih higienskih analizah in pridobljeni licenci – če se prav spomnim, si morala na tečaj, kjer pa ste se učili pretežno o tem, kako peči potice – je zdaj tvoja mala delavnica pripravljena. Stroji so tu, hladilne skrinje so tu, pult kraljuje na sredi, sestavine so tu. Kako naprej?

Ko pridem zdaj v svoj lokal, ne delat, ampak komaj čakam, da lahko grem nekaj ustvarit. Čeprav imam tudi težave pri tem – ko ni tako, kot si zamislim, ko mi nekaj ne uspe tako, kot si jaz zamislim ali ko je v moji glavi videti popolno, okusi so popolni … potem pa se zgodi, da ni tako, kot sem si jaz predstavljala. Problem je, ker vse te sestavine so drage in težko jih dobiš. Ne morem kar k sosedu in jih kupit, moram še na to gledati. Da ne bom vsega porabila samo za poskušanje. Treba je nekaj še prodati. To, kar sva se prej pogovarjali, katera je bila tista … huda stvar, pri tem poslu. Jaz moram zdaj, ker sem pač sanjaček, ne, jaz bi ustvarjala in delala, tortice bi se pa same prodajale … Jaz bi bila samo tu in delala. Zdaj se moram na tla spustiti. Da je to vseeno posel. Tu me Grega potem krega. Jaz pozabim na to. Pridem sem in delam stvari. Zdaj jih je potrebno nekam dati. Ne moreš jih kar spravljati v hladilnik. Ja, saj, to je 'njegovo' delo, ampak mene moti, ko mi reče – zdaj se pa ustavi. Jaz se ne morem. Jaz moram it delat! Ne? Kopičijo se mi. Jaz bi zdaj to kar vsem dajala za poskušati. Pogajati se s kupci … Denar je za mene čisto … Nimam tega tu, nekje notri v glavi, da je potrebno nekaj zaslužiti.


6.       Naj te nekaj vprašam o hčerkicah. Tvoj mož je rocker, na odru je videti dobro in je priljubljen, mami pa je zdaj slaščičarka… Misliš, da se tamali dve zavedata da je to, takoj za tem, da sta oči in mami pirata ali astronavta, tretja najboljša kombinacija? Oči rock pevec in mami slaščičarka?

Vsaj kolikor jaz to občutim, kolikor sem se skozi svoje otroke naučila, si kot starš itaq zakon – do pubertetniških let. Nisem pa nikoli razmišljala, da sem 'kul starš'. Rada bi samo potegnila najine najboljše lastnosti iz njiju. Da jima bi bila to popotnica. Itaq morata živeti vsaka po svoje, ampak … Sploh niso tako vodljivi, ti otroci; v bistvu ima vsak svoje lastnosti, s katerimi je že prišel sem. Meni se zdi umetnost, da znaš ti sprejeti te stvari in jim to pustiti, da s tem živijo. Če jih skušaš potlačiti, jih zavijati v neke papirčke, da potem še sami ne vidijo več teh stvari, teh svojih lastnosti, potem … Če ena izmed mojih malčic kaže talent za odrske deske, da bi jo jaz tlačila v računovodstvo …? Lahko ji pokažem, da računovodstvo tudi obstaja, ker če mogoče ne bo na deskah uspela, bo pa mogoče v računovodstvu, ampak se trudim, da jih ne bi preveč z nekimi temi svojimi izkušnjami, ki jih imam skozi življenje, potlačila. S temi svojimi strahovi. Obe občudujem, ker vsaka je na svoj način pogumna. Ju spodbujam, da kljub temu, da če padeš na rit, to ni nič groznega – vstaneš in greš naprej. Starejši zaupam, da tudi, če bo prerasla naivnost in postajala preveč diva, zaupam, da tudi, če se bo to zgodilo … Pa ne njej, ampak življenju samemu, da jo bo naučilo. Tudi, če bo morala iti čez kakšno težjo preizkušnjo, me ni strah. Zdi se mi, da bo vsaka po svoje, kot sva morali ti in jaz; jaz tu ne bom imela nič zraven. Tako ali tako takoj, ko sem dobila štruco v roke, sem se po moje en mesec jokala, kaj vse bo morala ona doživeti, kar sem doživela jaz. Nekdo jo bo moral prizadeti; zaljubila se bo v napačnega … Po tem, ko se pa ti hormoni malo umirijo, ugotoviš, da je ona sam svoj človek in se ji bo zgodilo, kar se ji bo zgodilo. Jaz tukaj nimam vpliva. Dobro, pazila bom, da se ne bo z glavo vrgla s stola, ampak nimam kaj veliko narediti v njenem imenu. Razen, da se trudim biti čim bolj to, kar sem – da se bo ona naučila biti čim bolj to, kar je ona. Tudi kak slab dan gre zraven. Ko sem žalostna, sem žalostna. Ne skrivam. Ko želim biti sama, sem sama. Zelo rada se vozim z avtom. Kr nekam. Kamorkoli. Zdaj sem pa v avtu, vozim. Glasbo si dam. Ne sme se mi muditi. Tudi se spomnim, kadar sem imela kak, ne vem, da sem se kaj skregala, sem se usedla v avto in sem se peljala. To mi je bil tak … Zdaj si pa tu, prisiljena biti sama s seboj, imaš volan in sedež, zdaj pa … boš gledala ven, boš razmišljala, boš samo glasbo poslušala? … Rabim biti sama. Prav rabim biti sama. Počnem, kar se mi takrat pač zahoče. To rabim. Da, ne vem, če se mi hoče ždeti, ždim; če hočem, delati na vrtu, sem na vrtu; buljim v računalnik; če hočem nekaj ustvarjati, ustvarjam. Čas, ki ga rabim resno za sebe, in dam ven tisto, kar me tišči. Velikokrat se mi je – zdaj se mi to več ne dogaja, ampak se mi je, preden sem imela tamali dve, da sem se zbudila sredi noči in dobila neko idejo, sem se usedla in sem napisala ali narisala. Ne vem, nekaj. Rabila sem to. Ali da plešem. Karkoli.

Plešeš, ko si sama doma? :D

Tudi plešem. Pes divja zraven. Zelo bi bila nesrečna, če mi ne bi dovolili imeti tega mojega časa. Ko sem spoznala Grego, sem ugotovila, kaj pomeni biti svoboden. Potem sem rabila pa tudi zelo dolgo, da sem ugotovila, da moram biti tudi jaz taka do njega. Včasih sem si zelo želela ugajati drugim in sem vedno razmišljala, kako bi se morala obnašati, pa mi ni najbolj uspevalo, ker mi tista moja notranja Tina ni pustila. Še najbolj me je prizadelo, da sem zmogla doseči zlagan vtis. Da sem znala zelo dobro manipulirati. Znala sem predvideti, kaj reči, ampak ob tem se nisem nikoli dobro počutila – še slabše pa, ko sem videla, da mi je tisti drugi človek to verjel. To je ta naš ego – ko se ti zdi, da če si pa ljudem všeč, da pa nekaj veljaš. Blazno črtim čustveno izsiljevanje. Tastarejša zna to zelo dobro delati, in zdaj, ker jaz vem, ji to povem: vem, kaj delaš. Če te izkušnje ne bi imela, tega ne bi znala videti, niti ji reči: s tem ne boš ničesar dosegla. Na kratek rok že, ampak življenje tega ravno ne podpira.

7.       Odraščala si v mestu. Zdaj na polno uživaš »vaško življenje« :D Celo pesa imaš. Mali okrogel avto. In vrt.

Samo, da ne boš mislila, to je bil proces! Ja, na tem vrtu je najprej … Najprej sem se upirala in sem rekla, da na tem vrtu ne bo nič drugega, kot kakšno zelišče. Edino to bo mogoče meni uspelo … vzrediti! Potem pa, ker je fino pojesti paradižnik, ki je zrasel na tvojih gredicah, pa fižol, pa, ne vem, vse, kar imamo radi, pa jagode … Tako je nastal naš vrt. Najprej sem se tam počutila zelo osamljeno, v tisti hiški. Pa strah me je bilo, ker sem vse življenje živela v bloku, v četrtem nadstropju, tu se mi je pa zdelo, da lahko kar vsakdo skozi okno vstopi, če hoče … Potem sem nehala brcati in hoditi proti vetru in ugotovila, da je biti na vasi pa čisto fino. Jaz imam tam svoj mir, sosedje so blizu, pa niso blizu; to pomeni, da jih pač vidim in si pomahamo, nismo pa tako, da se bi s komolci suvali prek ograje ... Zdaj ne bi šla več nazaj. Poleg tega imam še vedno tisti mestni način komuniciranja – če se srečamo, se pozdravimo in če me nekdo kaj vpraša, povem nazaj. Jaz pač ne sprašujem in me ne zanima, kaj je ona soseda rekla drugi sosedi in zakaj tretja soseda … Ne bom prešla v njihovo miselnost, ker sem pač ona tam iz tiste hiše - že skoraj domačinka, ker me zdaj že pa skoraj vsi pozdravijo, ko grem mimo - ampak niso dobili tega, kar so pričakovali, ko nekoga srečaš, da boš zvedel kaj o ne vem kom … Ugotovili so, da midva nisva taka. Sva prijazna, se rada pogovarjala, stvari drugih naju pa ne zanimajo. Grega je odraščal v hiši, v predmestju, in je bil nesrečen, ker sva stanovala v eni mali garsonjerici in sva imela sicer balkon, ampak on je rekel, da si želi, da ko odpre vrata in stopi ven, stopi z boso nogo na travo. Meni je bilo to čisto … zakaj pa, saj imava balkon? Stopim ven, diham. Iz tiste garsonjerice sva šla v spodnje nadstropje ene hiše, tudi v podnajem. Pač ni bila najina, bila je od nekoga drugega in nad nama je nekdo drugi živel, kar je skoraj tako, kot da si v stanovanju in imaš balkon s travo. In je rekel: zakaj bi midva plačevala najemnino, če lahko plačujeva obrok nekega kredita? Potem je nekaj iskal po internetu in gledal in mi slike kazal, šla sva se v Runtule vozit, po okolici Celja … sicer je bilo lepo – hiška, pa potoček, pa … Jaz sem rekla, veš kaj, midva imava enega otroka, pa verjetno bova enega še imela, ti otroci bodo morali v šolo hoditi in to ne tri kilometre čez hosto, da pridejo do prve avtobusne postaje ... Kdo nama bo plužil? Na Bolhi je videl to hiško in je rekel – greva pogledat. In ko sva potem v tisti klanec, ki si ga ti že tudi parkrat preklela, peljala, je bilo tudi meni grozno. Sem si rekla pa kje, pa joj, pa kam ti to mene pelješ? …  V glavnem, ko sva prišla potem do te najine hiške, je bila videti čisto luštkana. Notri je bilo čisto premalo sob za nas – že za nas tri. Takrat je bila prva stara pol leta. Sem se uprla in rekla, da tu jaz ne bom živela in sem šla lepo domov. Jaz nisem hotela niti slišati več o tem. Potem pa mi je Grega, ker me pozna, dal ene štirinajst dni mir, pa malo tuhtal, kako bi on to naredil, kako bi me prepričal, in je naslednjič rekel - daj, greva midva še enkrat pogledat, pa ti bom jaz malo razložil, kako bi midva to uredila. In ko sva prišla tja, mi je začel razlagati: tole steno tule bova podrla, glej, tule bova pregradila, tule bova ne vem kaj, malo bova dvignila … in sem si v glavi nekako ustvarila to sliko in si rekla, pa saj mogoče bi pa šlo, ne? Šola je bila blizu. Dobrih petnajst minut do Celja se mi niti ni zdelo taka kriza. Če me panika zagrabi, se usedem v avto in se odpeljem. Potem je bilo pa tako, da jaz pridem … kakšna dva meseca kasneje … Grega je vsak dan hodil delati tja, jaz pa nisem, ker sem pač imela tamalo in kaj bom zdaj jaz z njo tja hodila, če je tam gradbišče, če se tam dela? Mislim, da sem šla po dveh mesecih tja in se zjokala, ker od tiste hiše so ostale samo še stene. Strehe ni bilo, oken ni bilo. Problem je bil v tem, da sva najemnino še vedno plačevala; tukaj je tudi denar šel, v to hišo, in imela sva rok, v katerem se je bilo treba preseliti. Hiše je bilo pa zmeraj manj. Moja mama je rekla, da sva zelo pogumna, da se takih stvari lotevava. Smo živeli notri in … V glavnem je vse Grega naredil. Stene sva barvala ponoči, ko je mala spala. Tla tudi. Barve na vodni osnovi. Tla v kuhinji je naredil iz prežaganih polovic opeke. Želel si je sicer, da bi to naredil nekdo drug, iskal je nekoga, na koncu pa našel človeka, ki je imel to rezalnico, a mu je oni rekel - glej, pridi sem in si to sam naredi, jaz tega ne bom delal. Grega je potem še tisto opeko rezal tam, ne vem koliko dni. Ta hiška je zdaj tak domek. Grega je potem imel idejo, da se bomo čez nekaj časa preselili nekam, kjer bo bolj ravno, ker tu je pač hrib, da najina druga hiša bo pa v enem nadstropju … Ampak jaz si zdaj sploh več ne predstavljam, da bi šla od tu stran. Zdaj si tudi po mojem on več ne. Če bi si jo gradila, bi si naredila res tako, kot sva si želela. Tu sva bila pač omejena s prostorom in sva si morala prirediti, se približati željam. Dve otroški sobi dobiti ven, pa spalnico, pa kuhinjo in kaj jaz vem. Če bi gradila svojo hišo, bi to drugače razporedila. Že to, da v zgornjem nadstropju nimamo stranišča - moramo, zdaj, saj veš, kako je to ponoči, ko si cel zaspan, po stopnicah … Ko imaš dva otroka, ne moreš reči: daj še malo stisni, potrpi do jutra … Dokler je bila kahlica, okej. Ampak pri nama je videti, da gredo vse stvari po enem takem vzorcu. Enako je bilo glede psa. Jaz sem se nekaj časa fiksala z onimi ubogimi kužki po internetu, saj veš, ki so zapuščeni in … saj veš. Jim pač želim pomagati. In sem tiste slike gledala in joooj. Nekaj časa je bilo tudi tako, da je Grega rekel – pa ne moreva, pa nimava časa, pa ne gre. Potem sem se jaz malo umirila, pa je Grega rekel – joj, pa poglej tega psa, pa veš, kak bi bilo fino, da imamo enega … Pa jaz njemu, pa ne moremo, pa kako bomo, pa kaj, če dobim službo, kako bomo … In ga imamo, našega psa, in nam je čisto fino. Zgrizla nam je pol kavča, pa stopnice poglodala. Očitno se oba rabiva bolj na trdo naučiti kako in kaj. Spomnim se naše prve zime tu, na vasi. Čez noč je nametalo še pa še snega. Pa imava res dobre sosede - nekaj časa sploh nisva vedela, kdo nama cesto spluži, ker, ko je šel Grega v službo, je bila že splužena. Evo radosti življenja na vasi, v mestu še pločnika ne splužijo in gledam uboge mame, kako se z vozički ubijajo čez kolobite. Tu je vse spluženo. Samo tisto noč ga je pa res nametalo in še sobota je bila. Ni bilo spluženo, mi pa brez kruha, še elektriko je ven metalo … In sem obula svoje ogromne »skibucke«, dala na glavo debelo kapo in bundo, vzela nahrbtnik in šla lepo peš po hribu navzdol v našo vaško trgovino. Najprej sem bila besna, seveda - kaj mi je tega treba, sem vedela, da bo po zimi tečno, saj sem mu rekla, da bo … No, pa sem začela malo gledati okoli sebe, ta lepa zasnežena drevesa, in še vedno je snežilo, in tista tišina … Samo kakšnega soseda se je slišalo, ko je lopatal sneg … In mi je bilo vedno lepše in hecno, ko sem gazila po snegu. Spomnila sem se, kako smo z mamo in očetom, ko sem bila še otrok, takole gazila, čisto nič mi ni manjkalo. Pa tudi pestro zna biti - ko je kakšna gasilska veselica … Gasilski dom je točno naproti naše hiše. Ampak nas ne moti. To spada zraven v kompletek. Smo sedeli pri zajtrku neko jutro in je zatulila gasilska sirena; sva rekla malima naj tečeta pogledat k oknu, ker bo peljal mimo gasilski avto. Sta gledali, pa ni bilo nič … In smo jedli dalje. Ko smo pojedli, je Grega nesel ven smeti in sem slišala, kako nekaj kriči in stekla ven … Pa zagledam cel kup gasilcev na našem hribu, kako gasijo in ustavljajo ogenj. Sosedu je ušla iskrica, ko je kuril posušeno travo na svojem hribu. So gasilci hitro uredili zadevo.

Hotela sem reči, da statistično tatovi ne marajo hiš, kjer so doma veliki psi čuvaji. Ker sem srečala vašega pesa.

Ja, ampak to, da meni pes laja, če je nekdo v bajti, čisto nič ne pomaga. Kaj narediti? V težavah si tako ali drugače.

Oh, oprosti, štiriindvajseti dan v črnem pasu v taichiju in stosedemindvajseti dan v črnem pasu kickboksa!

Ja, ja!

Poročena s temnočrnim pasom kickboksa in ne vem še česa!

Samo, ko nikoli ne veš, kako bo človek odreagiral. Se nama je enkrat zgodilo, še v tistem prejšnjem stanovanju, da je nekaj sredi noči zagrmelo, ne vem, če sem ti to že kdaj razlagala; mala je bila stara par mesecev… Itaq imaš še petkratno povečan materinski nagon... In je Grega brez majice tekal po hiši gor in dol in se drl: kdo je!? Jaz sem bila stoprocentna, da če bi mu kdo prišel na pot, da bi ga ubil. Takrat sem si rekla – s tem moškim se počutim varno. Čeprav je verjetno, da če bi kdo stopil v sobo, kjer spi moj otrok, bi zgrabila najbližji stol, je fino, da imaš nekoga, ki je pripravljen bit vmes. Pa niso vsi taki, ne? Mislim, da je odvisno od človeka, kako se znajde v neki situaciji. Nagon rešiti samega sebe se skrega z nagonom, rešiti familijo. No, otroka že.

Ampak zdaj te ni več strah? Zdaj si sproščena v vaškem vzdušju, na svežem zraku?

Pa ja, res mislim, da se je moralo to v enem takem trenutku zgoditi, da sem se umirila - sama v sebi. Da sem bila v takem obdobju, da sem imela priložnost to narediti, ker prej sem imela kar razburkano življenje. Od zveze, do šole, do, ne vem, do žuriranja, doma, med starši. Začelo se je v najstniškem času, trajalo je pa, dokler nisem Grege spoznala. To je bilo pol življenja! Sem prepričana, da bi bilo vse v redu z mano, tudi, če ga ne bi spoznala, bi si pa verjetno hotela že prej zgraditi neko kariero. Takrat sem si zelo želela iti na Češko študirat lutke. Izdelavo lutk. Pa dokumentarni film. Ampak ne vem, če bi znala takrat te svoje strahove ukrotiti in da bi lahko … Mogoče pa? Ne vem. Hotela sem delati lutke. Scena, scenografija in lutke. Samo zaradi tega, ker me je bilo strah iti, nisem šla. Vsega. Iti v tujo deželo, biti med tujimi ljudmi, ali bom sploh … Ker predavanja niso v slovenskem jeziku, pomeni, da moraš enega tujega obvladati, če se misliš kaj naučiti s predavanj … Razlogov proti je bilo veliko več, proti tistemu enemu. Želja staršev je bila samo, da bi doštudirala nekaj, karkoli, tako da oni me niso ustavljali. Jaz sem si vedno želela biti frizerka, podobno kot ti aranžerka, ampak je bil takrat še tak čas, da je mama rekla, da je potrebno iti študirat. Takrat je bilo tako, da če boš študiral, boš dobil fino službo in v redu boš živel. Če boš pa delavec, boš pa veliko delal in tako-tako živel. Potem sem šla na gimnazijo, kjer nisem bila preveč uspešna, ker sem pač frlela, in mi je bilo to bolj pomembno, kot to, da bi hodila v šolo. Potem sem se v drugem letniku prestavila v Ljubljano, na srednjo grafično šolo, pa ne oblikovno, ampak Srednjo šolo tiska in papirja, se ji je reklo. In potem sem šla tam na razgovor k svetovalki in povedala, kaj bi jaz rada delala in je ona rekla, ja, to bo smer tisk – ker sem rekla, da bi rada delala z barvami. Ker si nisem mislila, da bom barve fizično stiskala iz tubic in s prstkom mešala prave odtenke, ne? Ker je bila tam tudi oblikovalna smer, ki je bila preveč zapolnjena, tiskarjev je pa manjkalo. Ampak jaz tega nisem vedela, naivno dete. Iz malega mesta v večje mesto. Tisto šolo sem končala kar uspešno. Potem sem imela fiksno idejo, da bom končala ekonomijo, zato, ker bom delala grafične programe [smeh]… To bi bilo … Čakaj, kaj je že bilo to? Kakšna smer bi bila? Pa ne … To sem si jaz spet čisto po svoje predstavljala. Po otroško, zelo. In tam spet nisem bila uspešna, se je pa odprl ta izredni faks, grafični, in sem to dokončala. Iz fotografije sem delala diplomo. In potem je moj mentor, takrat, pri katerem sem imela diplomo, rekel, da moram obljubiti, da ne bom nehala tega delati in sem mu seveda obljubila, ampak sem kar hitro nehala to delati, ker zdaj pač delam to ljubiteljsko, ko moža slikam. In svoje otroke. Ne, mislim, tako, če si realen, zelo težko živiš od tega.

Vem, da veš, da to kar jaz naredim, bi znala tudi ti narediti.

Jaz? Ne.

Ko fotografiram tvoje slaščice.

Ne tako kot ti. Mislim, drugače. Ker ti pač gledaš s svojimi očmi in meni je ta tvoj pogled zelo všeč.

Kak je pa tvoj pogled?

Ne vem. Ker še nisem poskusila.

Mislim, kakšne bi bile pa tvoje?

Ne vem. To zelo težko rečem. To jaz vem, ko pritiskam na gumb.

Prav, torej boš naslednjič ti fotkala.

Enkrat, nekoč.

V sredo, ali kdaj sva zmenjeni?

Neeee, ne bom, ti boš. [smeh]


8.       Prej sem hotela še nekaj vprašati … o tem, kako te prizadene, ker so ljudje včasih nesramni do tebe. Ker si drobna in prijazna in ko govoriš po telefonu, zveniš kot trobentica. Zakaj, misliš, si tak magnet za grobijane, ki imajo slab dan?

Saj nisem magnet. Mislim, da to … Veliko sem razmišljala o tem, zakaj me to prizadene. To sem najbolj razmišljala. Zakaj se tisti človek tako obnaša, v bistvu ni moja stvar. Ne bom njega analizirala; bom sebe. In sem ugotovila, da je to dogodek, ki se je zgodil in moja edina stvar, ki jo lahko naredim, je to, da se distanciram. Če je nekdo slabe volje, to ni moja stvar. Jaz pridem mimo, z nasmehom na ustih, on vidi, da ne gledam grdo in da ga ne bom nazijala nazaj, in se spravi na mene in mi pove, ne vem, strese svojo slabo voljo na mene … Moja stvar je samo to, da si rečem, to je njegov problem in grem dalje. Tudi ti daješ vtis, da si resna in huda oseba in ne vem zakaj, ampak tvoj prvi vtis, ki ga daš, je tak. Ko sva se prvič srečali, si bila huda name, naj ne govorim tako tiho in povem, kaj mislim. Ko sva se prej pogovarjali, kaj si neki tuji ljudje mislijo o meni, da so me imeli za vzvišeno in nedostopno … Zdaj vem, da sem dajala tak občutek, ampak ta občutek je bil dan, ker jaz vem, kako nežna oseba znam biti. Nisem vedno nežna, sem tudi zmaj, če hočem [smeh], v glavnem v krogu družine, ampak tudi drugače, le me moraš res, res dolgo … ne? Ker je bila to pač moja obramba. Ljudje na tak način niso kar tako prihajali do mene. Bolj tisti ta pogumni. Ne rabim, da me nekdo zbrca, rabim si sama pri sebi priznati določene stvari. Prej sem rekla, da sem iskala mentorja. Saj mentorjev je kar naprej v življenju. Kar naprej jih srečujem in vsak mi nekaj da. Ne gledam tako, da mi niso dorasli, ampak v bistvu nihče ne more za mene vedeti, kaj je za mene dobro in kaj si želim. To lahko samo jaz. Občudujem veliko ljudi. Vsakega, v vsakem najdem nekaj za občudovati. No, v teh, ki jih imam srečujem – ne tam, če o nekom nekaj berem. Taka sem, ne vem, a je to biti optimist. Vedno neke lepe stvari vidim, no. Tudi, če se mi nekaj slabe zgodi  - »slabega« -, da me razžalosti, vedno neko dobro stvar najdem v tem zase. Ne kar takoj, potrebujem neko obdobje. Tudi zdaj, ko za nazaj gledam, jaz sem res zelo, zelo hvaležna. Zato, ker … Skoraj vsak večer, ko ležim v postelji, dobim ta občutek - da sem hvaležna. Nimam več toliko strahu, da se bo vse, kar je dobro, končalo, ker se mi zdi brez … ker sem se naučila, da ne razmišljam, kaj bi lahko bilo in kaj bo, ko bo, ker me potem zagrabi taka panika, da si uničim vse tisto, kar je fino. Malo starejši si, malo drugače živiš, kakor si včasih, ko je bilo vse … Cilji me zelo omejujejo. Danes imam en cilj, čez tri dni bo to že nekaj drugega. Ne morem tako živeti. Okej, imaš cilj, da si boš imel toliko denarja, da boš lahko račune plačal. Ali pa – čez eno leto bom pa šla kaj jaz vem kam … Čez eno leto sploh ne bom več želela tja, želela bom nekam drugam.


9.       Kako torej sodijo vse tvoje borilne veščine v tvojo 'siva miška' stanco?

Pa to niso... Mislim, jaz … To … Kako naj to rečem? Enkrat na teden se peljem v Ljubljano – pa še to zdaj ne več, ker zdaj ne utegnem. Borilne veščine so mi bile od nekdaj všeč. Gledati nekoga, kako dela eno formo, kako je skoncentriran, mi je bilo noro. Lepo mi je bilo, za videt. Saj pri formah se ne klofutaš. Mogoče, če bi mlajša prišla v stik z borilnimi veščinami, bi tudi imela tisto borbeno … Ampak sem precej pozno prišla v stik z njimi in nisem imela več borbenosti v sebi. Mi je bilo pa blazno fino narediti en udarec tako, kot bi moralo biti prav, in ko sem začutila, da je vsaj približno prav, je to tak dober občutek. Res. Ko si vrečo udaril in se je vreča malo premaknila, prej se ni pa nič … Ne zato, da bi tisto vrečo stolkla, ampak, da sem dobila občutek, da sem se približala tistemu, kar bi moralo biti. Premalo časa sem trenirala, da bi lahko rekla, da nekaj znam … Pri Taijiju je sploh tako, da tisti mentor – pa sploh ni mentor, je mojster – in on vidi, res oceni, na kakšni stopnji si ti. In če si na nizki stopnji, nima niti pri tebi še veliko za popravljati, ker če bi začel pri tebi, bi lahko eno uro samo tebe popravljal in boš zgubil vso voljo … Jaz moram tu še zelo veliko narediti. Mogoče je navzven videti drugače, ampak ni … Jaz sem začetnik. Res. Vsi učitelji, s katerimi sem imela priložnost biti, sem res tu, takole. Ti na zunaj vidiš drugače, notri v telesu je … Taiji je zelo globinski. Če se pri tebi na noter nič ne dogaja, pri onem drugem pa se, tudi če se navzven to ne vidi, je to velika razlika. Energijsko. Delati moraš z notranjimi mišicami, ki jih jaz sploh še ne znam uporabljati. Da dosežeš pravilen udarec, pravilno držo, pravilno stanco, da sploh prav stojiš. Navzven je videti vse super, videti si blazno fino, navznoter se pa nič ne dogaja. Neki udarec, ki mora iti od tu ven, ne da roko prestaviš, ampak mora roko prestaviti sila … jaz še sploh nisem tu, tu. To se zgodi, če zelo veliko vadiš in ne razmišljaš več zraven. Vse te borilne veščine so, kolikor jaz razumem, zelo naravne. Nam, ki jih ne delamo od malih nog, postanejo nenaravne. Nekega Kitajčka, ki je še v pleničkah, ki še hodi ne dobro, pa že gleda atija ali mamico, kako delata Taiji – njemu je to čisto naravno. Tudi ta učitelj, ki pride s Kitajske, njemu je stati in od tu potegniti roko čisto normalno. Jaz, Evropejka, ki pa to sploh ne razmišljam tako, pa bi morala vsak ta gibek si – ono, aha, takle, to moram pa zdaj takle, tisto takle …

Zakaj misliš, da Evropejci nismo razvili svoje borilne veščine – zakaj se toliko lepimo na te vzhodnjaške?

Saj se ne vsi. Ne vem. Meni je zato všeč, ker me je lepo videti. To mi je bilo prvo. Potem, ko sem začela hoditi, sem pa ugotovila, da ko pridem s treninga, kako naj rečem … Mirna sem v sebi, energije imam še za cel teden, znam se skoncentrirati, res en tak občutek, ki ga več ne dam. Mi Evropejci preveč sprašujemo in hočemo za vsako stvar imeti odgovor. Tu, če boš vprašal, zakaj pa moraš tako stati – kako vprašanje je to? Tako moraš pač stati, kaj. Tudi kickboks mi je bil že od zmeraj všeč in še prej sem se srečala s karatejem, pa nisem nikoli hodila, samo gledala sem, pa mi je bil tudi všeč. Ko sem prišla skupaj z Gregom in ko sem njega videla na treningih in tudi hodila na tekme in sem navijala, za cel klub … Nisem se drla, ampak navznoter, ker pač to sem jaz, ne? [smeh] A veš? Ampak sem bila blazno skoncentrirana in mi je šlo blazno na živce, če je kje kateri govoril. Pusti me! Tu se dogaja! Veš, da je bilo fino z Gregom biti štiriindvajset ur na dan in sem hodila z njim na treninge, na Tai Bo, in začutila tisti občutek, ko, ne vem, ti reče, glej, takole je potrebno udariti in ko ti začutiš, da si se enkrat malo približal, je zelo fino. Mogoče sem v sebi malo mazohistke. Da sem vztrajala, tudi, kadar je bilo hudo. Ker mi je bilo fino. Nimam pa občutka, da če bi se stepla s kom, da bi zmagala. Tudi kadar sanjam, da bi koga udarila, se mi roka vedno ustavi. Tako da ne vem, kaj bi naredila, če bi se morala … Mislim, če bi se morala stepsti, bi ga po moje pregriznila na pol, samo si težko predstavljam, da bi to naredila. Grega uči tamali dve, če pride kdo do tebe in ti grozi, samo udari. Ne čakat. Grega pravi: pestko, pa na nos. Samo ga moraš zadeti. Meni se zdi, da bi se mi roka prej ustavila. Meni to … Ne vem, zakaj bi nekdo to meni hotel tako zelo, da … Pa sem bila v okoliščinah, ko me je nek tip napadel. Na Dečkovi, ob sedmih zvečer, mračilo se je. Nekdo me je začopatil sredi glaven ceste, avtomobili so vozili mimo. Ne vem, kaj je hotel. Malo je bil moten. Nekako sem ga… v koleno… ne vem, kaj sem naredila, brcnila ali kaj, ker je za mano stal, in potem sem samo tekla do doma. In ko sem prišla domov, sem se zjokala, ker prej nisem imela časa. Očitno mi ni … nisem rabila še kakšne hujše izkušnje. Zelo naivno bitje sem, naivno gledam na življenje, sem … Ne mislim tako, da me nekod naflanca mimogrede, ampak jaz niti ne pomislim, da me nekdo hoče naflancati. Ali pa sem idealist, ne vem. Vem, da je šlo to včasih komu na živce in je mislil, da sem tepka, in da me lahko vsakdo nasračka, ampak enostavno nisem razmišljala, da se človek z mano pogovarja in da me hoče nekaj nahecati. Če je on rekel, da tako je, jaz mu verjamem. Zakaj pa ne? Zakaj bi jaz zdaj razmišljala, aha, on je pa rekel zato, da bo meni … Ne znam tako razmišljat. Sumničavo in … Zato sem tudi tako dolgo verjela, da ježek hruške nabira na bodice. In mi je bilo grozno, ko so mi povedali, da to ni res. Pa nikoli se nisem vprašala, kako hruško dol dobi, ko pride v brlogec, ne?, ampak … Če je nabodena. Če bi se vrgel na hrbet, bi jo samo še speštal … Ampak jaz, veš, jaz sem rada taka, jaz rada tako živim. Meni je fino vse, nekaj, tako, kot da je na novo.


10.   Nariši mi, za konec, kakšna si, ko si teritorialna. Recimo, ko Grega nastopa, druge bejbe pa norijo pod odrom.

Saj navzven spet nič ne naredim, ne, ker pač, to sem jaz - le navznoter renčim. [smeh] Pa itaq vedno zmagam. Z mano gre domov. On je tak, da v tem uživa. Pa ne zdaj, da se nekaj dokazuje … Je čisto preveč nenarejen. On je samo rad na odru. Rad zabava ljudi, rad … To je njegovo. Jaz pa … včasih mi je to fino, včasih mi pa sploh ni več to fino! Pa imam trenutke, ko ga pregovarjam, da ne bi več tega počel. Daj, saj lahko tule doma igraš na kitaro, saj te bomo me tri poslušale. Zdaj, ko sta že tamali dve dovolj veliki, mu tudi sami včasih rečeta. Pa mora kako njuno zapeti, potem pa svoje naprej. Starejši je všeč ena hecna od Smolarja, o nekih psih, pa ena od Šifrerja, pa tisto od Bilbi, o vijolicah. Najina, moja, najina, je Frida. Ko to zapoje, je za mene. Ko začne, lahko karkoli poje in brenka zraven, pa je vse fino.


11.   Zelo lepo. Boš za zaključek še kaj dodala?

Kaj še …? Mora biti to tako, da bi želela še s kom drugim deliti, ne s tabo, haha. Se takoj zoži.

Koliko si star, da se hvališ z raznimi norimi izkušnjami, recimo z norimi gobami – in koliko, da o tem raje več ne govoriš?

S tem se po moje hvališ, dokler to počneš. Tisto je … mlad in butast. Hvala bogu, da sem imela tako srečo. Da se ni končalo drugače, kot se je. Zdelo se mi je, da sem bila na robu, ampak zmeraj … Srečo sem imela. Več sreče kot pameti. Zmeraj sem rada izzivala. Poskušala. Se peljati s štirko v ovinek, kot se še nikoli nisem. Ne zato, da bi razmišljala, kaj če bo tam neka situacija, se bom lahko izognil ali ne? Se spustiti z rolko po faraonih, tam, v Novi Vasi, naravnost … pa sploh ne znaš rolkat.

In?

Bratu sem rolko zlomila.


*Več o ponudbi drobTinke in naročila lahko preverite na https://www.facebook.com/pages/drobTinka/806404069408229






Friday 14 November 2014

MIRAN BREŽNIK, z obema nogama na trdnih tleh



1.       To vem, da ko vržem pismo v nabiralnik, da ga zvečer spraznijo in vse, brez izjeme, pošljejo v poštno logistični center. Vem, da sta dva: v Ljubljani in v Mariboru. Torej, ne glede, ali pišem sosedi, gre skozi Maribor. V isti noči ga tovornjak pripelje nazaj, dobi žig in – kaj se dogaja na poštah ponoči? In na kateri točki ga dobiš v roke ti? Kako pismonoša začne svoj jutranji obred? Kdaj prispeš v dostavno dvorano? Kaj se tam že dogaja, ko vstopiš?

Če govorim o 'dvojki', ki je večja izmed treh dostavnih pošt v Celju, nočni najprej razdelijo priporoke in navadno pošto. Nato nekje ob pol petih pridemo mi, raznašalci, in si iz omar vzamemo 'priporočene', jih razdelimo po obhodni poti. Kar je potrebno preposlati, prepošljemo … Če je kdo neznan, tudi. Preposlati pomeni, da če je naslovnik preseljen oziroma ima naslovnikovo naročilo – da se mu pošlje na novi naslov … Nekaj časa jih še ne veš na pamet, jih imaš napisane na listu, potem pa kmalu takoj vidiš, kam preposlati in kaj napisati. No, in v dostavi so tri velike omare, nočni delilci so tja razdelili navadno pošto. To pobereš iz svojih predalov, oštevilčenih po tvojem rajonu, daš v zaboj, vlečeš do svojega potovnika. Potovnik je narejen po obhodnem redu; tega so naredili kontrolorji in poštarji, ko se je oblikoval rajon. Narejen je najbolj optimalno možno. Seveda se najdejo stranke, ki novemu poštarju trdijo, da je prejšnji poštar nosil drugače, da je prinesel njim prej … Ko si nov, si zgubljen, zamujaš, kar jim gre v nos, če nimajo že ob osmih svojega časopisa.  »On starejši je bil bolj 'fajn' od vas, je bil bolj hiter …« Mi se trudimo, delamo na polno, res pa je, da tiste hitrosti na začetku še nimaš. To pride z leti, z izkušnjami ….
 
Koliko časa traja, da se naučiš novega rajona, novega obhodnega reda?

Ja, zdaj, če si čisto na novo, rabiš kar kak … mesec, zagotovo, da veš približno, za kaj gre. Plus tega - kako se napiše obvestilo, ker obvestil je ogromno – od sodnih, upravnih …. In vsako je različno. Ja, rabiš nekaj. Vsaka stvar rabi svoj čas. Nekateri rabijo več, drugi rabijo manj, nekje en mesec, da si vsaj malo zapomniš stranke. Posebej, če imaš bloke, kjer je osemdeset nabiralnikov v veži in res mine nekaj tednov, da se ti vsaj malo posveti, za kaj gre. Na začetku delaš tudi do poznega popoldneva.

In po novem je sestavni del pošte tudi vedno več reklam.

Reklame pa … No, pošiljke si zložiš in če so reklame, če niso samo ene … Reklame ti tako ali tako pripravijo nočni, po številu gospodinjstev. Oziroma, kolikor jih imaš na seznamu, ker ponekod so nalepke, torej nekaj strank ne prejema reklam. Nekaj jih skupčka stroj, česar pa ne, torej eno na drugo, (ne deliš jih eno po eno, ampak s prsti poiščeš največjo, prepogneš in vstaviš pet ali šest reklam v hišni predalčnik hkrati.) Če ti jih ne skupčka stroj, si prepuščen samemu sebi in moraš na roke. Včasih jih je, ja, kar nekaj. Ko imaš vse to pripravljeno, greš nazaj po priporoke, podpišeš, da si jih prevzel, pogledaš, če je denar, torej – nakaznica za stranke … To daš v torbo posebej. Ostalo zložiš, zvežeš, kar lahko pelješ s sabo, si daš na motor, ostalo gre v depoje. Ti peljejo s kombijem in ti dostavijo v dostavnike, ki so pritrjeni na blokih, povsod, kjer je varno. Bloki, kakšne firme in tako. Ven ne smemo pred pol osmo, da se ne budi ljudi, tisti gredo prej, ki raznašajo časopise. Odvisno od tega, koliko je robe – če je več, greš pozneje ven. To se vseskozi pozna: če je bilo veliko robe za zlagati, bo veliko tudi za deliti. Največ je na začetku meseca, ko so računi in ob praznikih, ko ljudje pišejo kartice. Najmanj poleti, ko so sodne počitnice. 
 

2.       Zdaj delaš na manjši pošti na robu mesta – kakšna je bistvena razlika?

Razlika je mogoče v tem, da v službo ne hodim več ob pol petih ampak ob pol šestih, priporoke razdeli eden naših, reklame dobimo v enem paketu … Na dvojki razdelijo po okrajih, enega dobimo mi. Potem je enako, pošto se razdeli v omarice, reklame dobimo skupinsko in si jih razdelimo sami. Na dvojki sem bil na motorju, tu imam voziček. Delam osem ur, imam osem-urni delavnik in toliko po navadi delam, torej nekje okoli dveh se mi služba na štirki konča. Sledi obračun priporočenih … Kar si obvestil, se naredi obračun in se ga odda, kar pa je bilo navadne pošlje, ki si jo prinesel nazaj, ker jih bi bilo več tam ali so zavrnili, opremiš in pošlješ nazaj. Neizročljivo pošto, to pomeni, če je naslovnik res neznan ali ti ne veš in moraš koga vprašati, potem pregledajo še kontrolorji, če najdejo pošiljatelja, da jo vrnejo. V potovniku ali predalih ne sme ostati nič. 


3.       Posebej na začetku vsak poštar naniza nekaj zgodb. Pa tudi kasneje znajo biti stranke zelo naporne ali pa zelo prijetne. Mi poveš kakšno zgodbo?

Ha, prva pozitivna izkušnja je bila, ko me je ustavil policist, ker včasih še nismo, no, vsaj nekaj časa, ko sem jaz prišel delati, tam nekje '98 leta, smo še morali imeti svoje obleke, le jakno si imel poštarsko. Tudi motor si moral imeti sam, tako da na daleč se ni videlo ali si poštar ali smetiščar ali tisti, ki lepi plakate. Poleg tega nisem imel gor torb, ker niso šle gor, ker sem imel smerokaze. Tu, ko sem se peljal od avtobusne postaje proti pošti na enki, sem šel skozi rdečo. Dol je bil policist. Me je ustavil. Čakam. Me pogleda in vpraša: ti si poštar? Ja. Ajde, gremo, gremo. In nisem dobil kazni. Ampak to je bilo takrat, zdaj bi bilo verjetno drugače. Poštarji imajo malce svoja pravila vožnje … Se držimo pravil, ampak, če se da iti kjer pa vidiš, da je možnost, da greš mogoče tudi pri kaki rdeči, greš pač pri rdeči. Smo presenetljivo varni vozniki. Delamo tako, da ne izsiljujemo preveč. Če so že kakšne nesreče, so skoraj vedno zaradi vremenskih razmer, ne da bi šel v ekstreme in divjal, iz objestnosti.
Negativna izkušnja, kot pri večini poštarjev, je bila seveda tudi s psom. Ne bom povedal, v kateri ulici, ampak nekoč se pripeljem in imeli so psa, po navadi na verigi, priklenjenega za 200-litrski sod, poln mivke. Ko je videl poštarja, je začel kopati tako, da je tisti sod vlekel za seboj. Ampak dobro, dokler je bil priklenjen, je bilo v redu. Večji problem je bilo, ko enkrat ni bilo doma ne lastnika, pes je bil pa spuščen. Ko sem se pripeljal, pride pes izza hiše in naravnost na mene. Skočil sem za ograjo in za motor, da sem se malo obvaroval, in je pes noro lajal, me napadal, da sem mu potisnil torbo, da je torbo grizel. V tem času so se pripeljali smetarji; pred njimi je hodil tisti, ki je ven vlekel zabojnike za odpadke. Pes na njega. On skoči na avto, čisto na vrh, na keson, pes pa laja. Dol je začel metati vse, lopato, metlo, vse, da je pes šel stran. Jaz sem se medtem odpeljal.
                »Zabavne« so tudi snežne razmere … Enkrat je bila poledica, čisto malo snega je zapadlo. Peljal sem se od hiše, malce klanca je bilo, se peljem in me je zaneslo, tako da je tisti sveženj, ki je bil na motorju, preko motorja letel na cesto. Najprej sem vstal, pogledal, če me kdo vidi, aha, nihče, pobral vse skupaj, šel za hišo in se šele tam zgrabil za kolena: aaaah… uffff … Da si malo rane poližeš. Potem greš pa naprej.
                S strankami? S strankami sem imel nekoč pozitivno … zelo pozitivno izkušnjo, ko sem nesel pokojnino stranki, v blok, to je bilo nekje drugi mesec mojega dela tam, gospa je bila upokojenka. Vedel sem, da sama živi, ko je bila pa pokojnina, je tisti dan ni bilo. Jaz pozvonim, potrkam, se nihče ne oglasi. Gospa pa me je prejšnjič takoj povabila naprej, ker sem prinesel denar. Poskusim vrata, pokukam noter, pokličem, nobenega odgovora. Ko pa sem vstopil, je pa iz kopalnice ravno prišla njena vnukinja, v Evinem kostimu. Oba poskočiva, ona malce zavpije, jaz se hitro opravičim in grem nazaj v kuhinjo. Vprašal sem, če je gospa doma, pa je odvrnila da ne, da je babi nekam šla. Prav, bom pustil obvestilo, pokojnino sem prinesel, ampak če je ni - mora osebno podpisati - bom pač pustil obvestilo. S tem da, ko sem ga pisal, je bilo eno oko na papirju, drugo pa na njej, tako da sem se dvakrat zmotil. Dva listka sem moral strgati in še enkrat napisati.
Negativne pa … Nosil sem v eno tako blokovsko naselje, oziroma so bili bloki taki, da so imeli še skupna stranišča. In tam je bilo tako, da če nisi bil pravi čas pri predalčnikih, da si razdelil pošto, je po tem zelo zaudarjalo, ker je bila tam ena gospa, ki je, pač, vso noč uporabljala kahlico in jo zjutraj nesla po hodniku zliti v javna stranišča. Žal so se gospe zelo tresle roke in je šla ravno mimo predalčnikov, in je veliko vsebine raztrosila. Lahko verjameš, kakšen duh je bil. Če je šel kdo mimo, je mislil, da je bil poštar kriv. Nosiš v revne kraje, nosiš k bogatim. Prej te bo reven povabil na čaj, z bogatimi skoraj nimaš nobenega opravka. Za veliko noč ti dajo pomaranče, takšne stvari, revni. Nisem pa naletel na nobene nasilne ljudi. Nekaj sitnih, ne pa nasilnih in upam, da tudi ne bom. 


4.       Če se lotiva tvoje druge, od treh 'služb' - vem, da zelo lepo poješ, da poješ v zboru, ampak zanima pa me, kako se je to razvilo iz veselega petja v profesionalno petje?

Hja, ko sem bil mlajši, tako nisem mogel te glasbe poslušati. Najbolj so mi sedli ACDC in tako naprej. Z leti se okus mogoče malo spremeni. S skupino fantov pri nas, v Rožni dolini, smo imeli običaj, šranganje, in ta je zahteval nekaj pevskih izkušenj. Da si lahko zapel, si potreboval nekoga, da te je malce naučil. V Šmartnem je bil to zborovodja in smo njega naprosili, če bi nas prišel malo uglasiti, da ne bi vsi krulili eden čez drugega. Da bi vsaj enoglasno vsi zapeli. Prvi dan, ko nas je poslušal, je tako ali tako rekel, se drugič dobimo. Ko smo se dobili čez teden dni, je preizkusil vsakega posamezno in povedal in od tistih dvajset nas je nekje šest izbral, da bi lahko kolikor toliko peli. Teh šest nas je tudi povabil v svoj zbor. Na to smo se odzvali, tam dobiš tudi nove izkušnje in tam sem pel nekje dve leti. Zraven sem bil še pri raznih igrah. Ne moreš imeti toliko stvari naenkrat, zato sem zbor pustil, vmes sem bil še pa pri vokalni skupini Žarek. Tudi tu smo bili skupaj nekje dve leti. Žarek je potem razpadel – kar pa ne pomeni, da kamorkoli pridem jaz, razpade! Po tistem smo ustanovili ansambel in začeli tam prepevati in igrati, bolj kot ne za dušo, ja. Za šranganje sem jaz že malce prestar, mlajši pa še pojejo. To je sicer običaj, ko gre nevesta iz domačega kraja v drug kraj in domači fantje pripravijo šrango – to se pravi, da mora ženin nekaj plačati, nekaj dati za to, ker bo pač odpeljal najlepšo cvetko. Star običaj, par sto let nazaj. Mi to bolj obujamo in se z ženinom že prej dogovorimo, kakšna znesek se lahko da. Mi pravzaprav to za svate odigramo – mi z ženinom vemo, za kaj gre, svatje pa ne vedo, da imamo zmenjeno za denar. Včasih je več, včasih je manj. Denar gre za priprave, za postavitev slavolokov – obeliš dve smreki, narediš tablo; pijačo za svate, ki se pripeljejo in to se tudi dogaja sredi ceste ... Potem še kruh in sol, to sodi zraven. Potem, zvečer, je pa podokna in za nevesto kupiš darilo, tako da od tistega denarja gre 50, 60% za stroške. 


5.       Na manj prijetne teme. Kako je z hrbtom?

Zdaj je, recimo, proti tistemu, kar je bilo na začetku, v redu. Drugače pa, čisto v redu ne bo nikoli. Vedno bodo bolečine. Minila so tri leta. Nekatere stvari, ki sem jih prej počel, ne bom mogel nikoli več početi. Plezanje, recimo, absolutno odpade. Visokogorje. Ker preveč boli in imam omejeno gibanje. Pri plezanju so pasovi, ledveni del te stiska in tam medenica in hrbtenica grdo bolita. Tudi, če bi padel, bi bila možnost, da se spet poškodujem, zelo velika. Nobene stvari ne moreš ne vem kako dolgo početi. Ni v redu, da dolgo stojiš; ni v redu, da dolgo sediš ... Nekako se potem pač prilagodiš. Zdaj je nekje obstalo. Vprašal sem zdravnika, če se bo kdaj izboljšalo, pa mi je povedal, da bo iz leta v leto slabše, ker bom starejši. Kar se je mislilo popraviti, se je popravilo. Vreme blazno vpliva. Lahko bi šel na televizijo, delati za vremenarja.
Zgodilo se je pri prekrivanju strehe. Stal sem na delovnem odru, streha se je prekrivala, in ta je takrat popustil, da se je vse zrušilo. Padel sem kakšnih pet metrov v globino. Najbolj se spomnim tega, da sem priletel na tla, ker v trenutku, ko padaš, nimaš časa razmišljati, kje se boš prijel. Ker to je že taka hitrost, da se ne bi mogel obdržati, tudi, če bi kaj našel. Ko sem priletel, ko nisem nog čutil, sem vedel, da je s hrbtenico nekaj hudo narobe. Potem sem dobil mravljince v noge in to je bil kolikor toliko dober znak. Če čutiš vsaj to, je vsaj nekaj. Drugi te ščipajo, pa ničesar ne čutiš. Vsem sem povedal, naj se me ne dotikajo, naj me ne prestavljajo. Bil sem povsem pri zavesti. Naredil sem izpit za vodnika in sem vedel, kako je pri takih nesrečah – da ne smeš premikati ponesrečenca. Pustili so me, dokler ni prišel rešilec. Naložili so me, kot je treba, vse skupaj fiksirali, zdravnik me je vprašal za bolečine. Naj povem od ena do deset, sem rekel dvanajst. Dajo ti morfij ali nekaj takega, proti bolečinam. V avtu so me naložili, tam si na taki blazini, tista postelja plava, oziroma nosila plavajo, da ti nič ne čutiš. Prišli smo v bolnišnico, tam so me slikali. Potrebno je bilo počakati na operacijo. Tisti čas, ko čakaš, ko ne veš, ko je bolj vse tako, ko ne veš, ali boš še hodil ali boš od koga odvisen ... Na rentgenu so mi povedali, da imam zlomljena vretenca – da je zlom treh vretenc. In takrat ti malo vse skupaj … Kako bo? Nihče ti ne more jamčiti. Razmišljaš, ali boš še hodil ali ne … Res je, nihče ne zna ceniti – pred nesrečo; tudi jaz nisem znal … Da imaš največ, ko si samostojen, ko lahko hodiš, ko nisi odvisen od nekoga drugega … Nisem razmišljal, da bi naredil samomor, verjetno pa je, da bi v to obdobje prišel kdaj kasneje. Razmišljal sem samo pozitivno, kje so možnosti, kaj se bo dalo narediti. Hvala Bogu je bila operacija kolikor toliko uspešna. Se moram tudi njim zahvaliti. Povedali so mi, da sem imel srečo, da sem imel kirurga, ki je vse te konce nazaj sestavil. Če bi bil nekdo drug, vprašanje, če bi sploh še bil na nogah. Absolutno pa je veliko pripomoglo dejstvo, da me nihče ni prestavil. Če bi me kdo prestavil, kdorkoli, bi bil na vozičku. Vsi kanali so bili zožani in prišlo bi do prekinitve. Refleksov nimam, to je posledica, ampak to je bila minimalna cena. Zdravnik mi je rekel, ko je prišel na vizito, da sem imel zelo veliko srečo. Me vprašal, če hodim kaj v cerkev. Ja, včasih grem. Odvrnil je, naj grem na Brezje, ker tole, kar sem imel, je bil čudež. Da sem sploh preživel - in kasneje, kar so lahko sestavili, da me sploh drži pokonci. Tudi kar sem imel poškodovane glave, je bilo samo to, ko sem padel, oziroma, ko sem trčil ob steber. Arkada je bila razbita, nekaj prask, ostalo pa ne, kar se tiče glave. Res sem imel srečo. Spremiš življenje, spremeniš razmišljanje, ni več vse samo denar, največ je to, da lahko hodiš, da nisi odvisen od drugih … Prej se ne zavedaš tega, dokler te neka taka nesreča ne doleti. Marsikdo si misli, da se to njemu ne more zgoditi, tudi jaz sem tako razmišljal. Pa kako hitro se ti lahko. Dovolj sem hodil po hribih, pa … Zgodilo se ti bo tam, kjer si misliš, da se ti ne more. Tam, kjer te je strah, si previden. Dvakrat boš pregledal vsako stvar, če deluje. Večja je možnost, da se ti bo nekaj zgodilo na pločniku.  


6.       Praviš, da je visokogorsko pohodništvo zdaj zate predaleč, toda hribom se še ne boš tako z lepa odpovedal? Od kdaj te drži ta strast do planinarjenja?

Že kar nekaj časa, hočem reči, v hribe sem rad hodil od nekdaj. Kolega je naredil izpit za vodnika in rekel, pa daj, pojdi delati še ti, boš lahko imel svojo skupino. Prej sem vedno hodil poleg njega. Tako sem se odločil: nič, grem še jaz poskusiti. Dal sem prijavo na PZS, zraven moraš poslati dokazila - zdravniško spričevalo, koliko tur si naredil, kje vse si hodil ... Nekje čez dva meseca dobiš odgovor, da te bodo sprejeli, imaš pa tudi sprejemni izpit. To smo imeli v Kamniški Bistrici. Tam preverijo, kaj znaš, se pravi - do takrat se moraš naučiti vse vozle. Tam te preverijo, to, to, to, vse že moraš vedeti, moraš znati. Sledi pohod, da preverijo tvojo vzdržljivost, fizično pripravljenost. Pa tudi teoretični del je potrebno opraviti, se pravi napisati vsebine, od markacij, do raznih hribov, prehrane, takšne stvari. Ogromno, od zgodovine alpinizma …  In, če tega ne narediš zadovoljivo, če boš zamečkal pri vozlih, ono, tretje, nisi naredil, ne moreš naprej. Ko pa narediš, si stopničko više in imaš možnost, da greš v učni center. Dva, tri mesece kasneje smo dobili povabilo, da gremo v učni center Bavšica. Narejen je prav za to, zaprtega tipa, vse skupaj traja štirinajst dni. Oni te tam še podrobneje naučijo, od tehnike hoje, do prve pomoči, še več vozlov, raznih tehnik plezanja, vse, kar mora vodnik vedeti, vse, kar bi kdaj rabil. Tehnika hoje recimo pomeni, da veš, kako kje hoditi. Če gremo po melišču ali strmo v dolino, čim mehkejša kolena, amortiziraš, da ne butaš s sklepi. In da hodiš s celimi stopali, da je oprijem čim večji, da je manj možnosti za zdrs. Take stvari. No, in ko je konec, imaš izpit: teorija se piše notri, praktični del je pa na terenu. Inštruktorji, ki so te štirinajst dni učili, so tvoji udeleženci, ti si njihov vodnik. Vodiš jih in oni ti, po domače povedano, delajo oslarije, kot bi ti jih znal navaden udeleženec. Se pravi: ne hodijo po poti, mečejo papirčke po tleh, eni bi jedli, eni bi pili, enim se ne da hoditi … Od spodbujanja, do opozarjanja, kdaj je potrebno dati čelade gor, kdaj je potrebno dati gor pasove … Ti imaš zemljevid in pogledaš, aha, tu je pot, tu se začnejo pikice, se pravi, da bodo klini, potrebno je nadeti čelade in pasove. Pa nočejo, »Jaz ne rabim!«, pa jih moraš prepričevati … Potem imaš tiste »možiclje«, ko ni markacij in je samo iz kamna sestavljen majhen 'možicelj', manjši kamni zloženi na vedno večjega, da veš, da si na pravi poti. In je šel in je tistega razdrl. Mu moraš razložiti, da tega ne sme delati in ga moraš sestaviti nazaj. Ko je bila malica, je v dolino vrgel konzervo. Ga moraš spet opozoriti in poslati, da naj gre dol po konzervo ali pa, če on noče, moraš iti ti po njo. Uprizorjena je tudi nesreča, zlom, on reče: naredil sem si to in to, in ti moraš pokazati, kako bi v tem primeru ukrepal. Najprej, če sta dva vodnika, ga pošlješ po pomoč ali da pokliče 113, reševalce, ti pa oskrbiš rano. Ja, pestro. Vsaki dve leti je izpopolnjevalni tečaj. Tam sem bil že dvakrat. Na novo je, recimo, uporaba GPSov, takšnih stvari. In obnovitev znanja prve pomoči, to vedno pride prav. Včasih že kaj pozabiš in se potem tam spomniš, aha, to se pa tako oskrbi. Še vedno sem vodnik. Še vedno hodim. Na … hribčke. Na hribe, nekam daleč, za enkrat še ne. Vodnik sem še lahko vedno, to ti ostane. Izpopolnjevalni tečaj narediš. Vozim osnovnošolce malo po hribčkih. Tri urice, takšne. Ker vozimo predvsem iz svojega kraja, nikoli nisem naletel na ljudi bolj »grozne« od svojih mentorjev, na srečo haha. In zdaj imam bolj ali manj šolarje, četrti, peti razred. Pride vsake toliko časa kdo, ki ima težave doma, ki jih s sabo prinesejo na izlet. Potem to vse skupaj rešimo in se vse skupaj dobro konča. Večina ljudi ima veliko spoštovanje do narave, se pa seveda najdejo tudi taki, ki hodijo samo zato, da sebi ali drugim dokazujejo, česa so sposobni. Tisti nimajo vedno spoštovanja se ne znajo sprostiti, so bolj egoistični in mislijo le nase. Se ti pa pripeti vse mogoče. Ko smo šli lani z osnovnošolci na Bukovico - učiteljice so hodile bolj zadaj - razporedil sem jih eno na sredini, druge zadaj in dva starša sta bila zraven, oziroma ena stara mana. In gremo lepo gor, vse v redu. Pridemo na vrh in tista stara mama: »Veste kaj, moja vnukinja pa več ne bo mogla hoditi.« »Zakaj pa ne?« »Ja, veste, kar bosa je.« … Kaj?? Čevlji so jo ožulili in ni meni povedala, ampak je šla k babici, ki jo je sezula in vnukinja je vso pot hodila gor samo v nogavicah. Sem rekel, negasrat, in kje ima žulje? Ker žulje je potrebno oskrbeti, samo prebosti in nič drugega. Žulj nastane zaradi drgnjenja, ker voda pod kožo zavre in se koža napihne. Že pritisk tiste vode te boli. Ta pritisk je potrebno sprostiti, ne odstranjevati kože. Šel sem v kočo, da mi je dala iglo, da sem jo segrel, jo razkužil in predrl žulj. Potem sva dala gor obliže, nogavice in je lepo hodila naprej. Ampak, če ti tega ne pove, potem ji ne moreš pomagati. Zato imaš ljudi zadaj, imaš razporejene. Sem pa prvič videl, da je kdo prišel na hrib v nogavicah. Zdaj vem, da se da.  


7.       Nekoč, ko smo šli skupaj na Ojstrico, si nekoga kregal, ker je igrivo skočil na zaplato snega. In nas učil, kako ukrepati v primeru, da nas doleti najhuje, kar te lahko doleti v poletnih gorah: nevihta s strelami. 

Tako. Na zaplate snega ne smeš skakati. Prvič, ker ne veš, kaj se dogaja spodaj. Ker Alpe, to je apnenec in so povsod luknje. Nad temi luknjami se nabere sneg in ti jih dejansko ne vidiš. Ko skočiš na sneg, se ti mogoče zdi fino, lahko pa te poje za par metrov in se sneg vsuje za tabo in te ne moremo več rešiti. Drugo, če so zaplate daljše in hočeš ti hoditi tam gor, se lahko zgodi, da se popelje. In si nenadoma med meliščem in ledom. Tam je zato potrebno 'eden po eden'. Hodiš po stopinjah, ki jih naredi prvi. Tudi se ne hodi v gruči, ampak pride eden do konca, nato gre drugi … Če imajo vrv, ga drugi varujejo, da pride čez, nato on varuje ostale. Kjer je bolj tvegano. Nič takega kot preveč previdnosti ni.
                Nevihta je pa, ja, nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi v gorah. 

Razen plazov in občasnega vulkana! Vulkan tudi ni najbolj zabavno soočenje sredi gora. 

(Smeh.) Upam, da v Sloveniji ne bomo imeli teh problemov. Tu imamo same ugasle. Nevihte pa .. Najprej je potrebno poslušati vremensko, da vidiš, kakšno bo vreme. Če je slabo napovedano, ne hodit v hribe, ker je brez veze. Nekateri še vedno brezglavo rinejo gor, ker je potrebno neki cilj doseči ali nekaj dokazati, ampak je brez veze. Če se pa slučajno zgodi, ker v hribih se vreme hitro spremeni, da te doleti nevihta, čim prej z grebena, čim prej z jeklenic. Jeklenice so nevarne, ker strela potuje po njih. Čim prej s hriba dol, čim prej poiskati neko kotanjo, neko luknjo. Neko zavetje, kamor lahko greš notri. S tem da, če najdeš skalni previs, če je tako velik, da lahko greš podenj, moraš biti meter od stene. Ker strela, ko udari, potuje po skali in po previsu navzdol. To je ena možnost. Druga možnost je, da bo šla *czzpp*, in bo usekala z ene skale na drugo skalo, tako dol, tako da, ko noter čepiš, bo priletelo mimo tebe. Čisto do stene ne bodi in preveč zunaj tudi ne. Poiskati moraš pravi previs. Mobitel moraš izklopiti, razne GPS naprave, baterijo vzeti ven, ker mobitel zelo vleče ... Više v hribih, kjer signal išče, vleče še toliko bolje. Ne igra vloge to, da – zdaj ne kličem, da vleče samo signal. Nahrbtnik si daš čez glavo, se primeš za ušesa, zatisneš oči … zaradi poka in zaradi bliska. In upaš na najbolje.