1.
Kako to, da se, čeprav si
še precej mlad, ukvarjaš s smislom življenja? Ti je kdaj zoprno, če te imajo
tvoji vrstniki za čudnega in vzvišenega, starejši ljudje, katerih dela bereš,
pa bi ti, če bi te srečali, verjetno rekli – veš kaj, najprej doživi kaj in
razvij kakšno lastno čustvo, preden se kitiš z našim perjem?
Ta občutek je slab samo, če mi
kdo reče, da dajem vtis, da imam vedno prav. Gremo ven in se o čem
pogovarjamo, v kakšno smer se premika svet in zakaj nihče ne dobi službe in jaz
rečem, da je prav, da je tako, tu iščeš svojo priložnost in … Vsak argument, ki
mi ga nekdo poda, povem svoje mnenje na njega. Takrat mi rečejo, da se delam,
da imam vedno prav. Razmišljujoč človek sem. Dovoljujem veliko možnosti, da se
motim. Živimo v groznem času, ampak če ljudje ne bi izgubili službe, bi ostali
na isti točki v življenju, kjer bi delali, dokler … Ljudje rabijo stvari, da
jih premaknejo. Zjutraj sem imel v čakalnici pri zobozdravniku izkušnjo z
žensko, ki mi je rekla, da je v Kopru neka fakulteta, kjer ne priznajo nikogar,
ki je tam diplomiral, ker je država rekla, da nimajo priznanega študija ali
nekaj takšnega. Rekla je, kako je to hudo in da karkoli doštudiraš nimaš službe
in … Veliko je posploševala, a na splošno je bilo njeno mnenje takšno, da je
čas tak, da ne moreš ničesar narediti in
da smo sužnji države. Jaz pa pravim, da je vse samoiniciativna. Če si izgubil
službo, smola. Pač, naredi, kar moreš. Pred kratkim sem začel živeti sam. Hodim
na faks v Mariboru. Imam službo. Ni mi preprosto, ampak če ne bi užival v tem,
bi bilo nekaj hudo narobe. Ni preprosto, proti temu naj bi človek šel. Proti
temu, da v vsakem trenutku uživa. Da najde zabavo in jasnost, vendar vseeno …
Vse kar počneš je lahko dobro. Da je življenje raznoliko, da imaš veliko preizkušenj
… Vse, kar se dogaja okoli tebe, je pogoj in kakšna čustva imaš do tega pogoja,
to je dejansko tvoja resničnost. Čustva, ali jih doživljaš pred pogojem ali po
pogoju. Ali so odziv na pogoj in ti nisi stvarnik svoje resničnosti ali pa so
pred pogojem in narediš življenje takšno, kot ti hočeš, da je. Večino svojega
življenja sem živel zelo težko. Pri trinajstih sva se z mamo odselila od očeta
… Ona je imela samo osnovno šolo, ni imela službe, le socialno podporo, edini,
ki mu je lahko razlagala svoje težave, sem bil jaz. Tako me je celo osnovno in
srednjo šolo skrbelo - kaj in kako bomo jedli, a bo mami to uredila ali ne, bo
dovolj odgovorna z denarjem, bomo imeli avto, bo plačala položnice, nam bodo
izklopili elektriko?… Ampak nekako ji je uspelo. Garala ravno ni, oziroma je
garala tako, da je doma gledala televizijo in skrbela. Oče je živel pri dediju
in babici, pil, se drl nanjo in jo tepel. Zato sva šla. Bili so katoliki. Bog
in katolištvo mi je čisto všeč, ni mi pa všeč, če mi ju kdo vsiljuje ali mi
govori, da je greh in me bo bog kaznoval, če bom živel tako ali tako … Ko sem
bil majhen, če nisem šel v cerkev, je bil to velik problem. Nisem bil uporniški
ali kaj takega, niti, da bi lahko to počel. Ampak … bilo je – govorili so
nekaj: poslušaj boga, ne delaj greha, … - pri mizi pa se ati in deda skregata,
vpijeta drug na drugega, ker oče noče prevzeti kmetije. To naj bi bila
odgovornost, to naj bi bilo poslušanje boga. Bili so hinavci. Ljudje pač so
taki, eni so, eni niso, to je njihova težava, njihova karma. Kakšne izkušnje
bom jaz imel z njimi, to je moja
stvar. Če si tak do mene, škoda. Lepo se imej. In dvomim, da se bom kdaj
utrudil biti optimist do ljudi.
Moje otroštno je imelo
dve stopnji, dva sloja nasprotij. Eno je bila družina in narava, kjer sem se
počutil najbolj doma in sem imel res lepo otroštvo, igro, vse sem imel. Potem
je bila pa družinske okoliščine, ki ni bila tako lepa. Ta širok razpon mi je
omogočal širšo čustveno razgledanost. Način odraščanja, ko smo še živeli z
očetom in po tem. Ker po tem sem imel vso svobodo. Še ga srečam, očeta,
večkrat. Nekajkrat na leto se vidiva. Spremenil se je, na mojo žalost, na
slabše. Še vedno živi pri svojih starših. Na kmetiji, ker je naša zemlja in
mora ostati v našem rodu, take stvari. Kar se je zgodilo njemu v teh zadnjih
letih je meni silno žalostno. Nima več prijateljev, pije in edino, kar mu je še
pomembno, sta služba in odgovornost. Poskrbi za tisto najnujnejše, potem pa je,
verjetno, žalosten.
Se bojiš
da, starejši ko bo, bolj bo pritiskal nate, da ga rešiš?
Ne vem, nisem še razmišljal o
tem. Če se bojim tega? Zdaj,ko si omenila ... Okej. To je lahko kar groza. Hm.
2.
Imaš svojo lastno
filozofijo, nekaj, kar si sam ustvaril iz znanja, ki si ga v tem času nabral?
Držim se tega in to ni nekaj, s
čimer se drugi ne bi mogli povezati, to je bistvo vseh – da smo svetloba, da
smo zvezdni prah, da izhajamo in nečesa, kar je tukaj že zelo dolgo časa.
Misliš kot
ogljik?
Ne fizično.
S prijatelji, ki so
večinoma računalničarji, smo se o tem pogovarjali. Tako sem si tudi jaz to
velikokrat razlagal. Življenje je kot simulacija. Si kot vir svetlobe, ki skozi
nek terminal vstopa v to resničnost. Ta resničnost se dogaja vsem. Skupaj smo v
neki računalniški igri. Ima določena pravila, tu smo, da doživljamo sebe. Na
način, kot to hočemo. V zadnjem letu, po srednji šoli, sem leto dni preživel
doma. To je bilo grozno obdobje. Spraševal sem se, zakaj zabušavam, kaj sploh delam v življenju, kaj se mi dogaja … in
sprejel preprosto odločitev: rad bi nekaj naredil. Vpisal sem se na vrtnarsko
šolo in skoraj isti dan dobil službo v kavarni. To mi je bilo zelo fajn. Bilo je naporno, razviti sem moral
karakter, bil mi je izziv, ravno zato. Vrtnarsko moram končati, v tem času sem
v Mariboru vpisal tudi biologijo. Najbolj me zanimata celica in mikrobiologija,
hkrati pa tudi permakultura in ekosistemi; kako delujejo stvari v naravi.
Celica in človek še najbolj. Kako se zapisuje DNK. Bil sem pri eni gospe Ireni Lovše, ki dela branje dušnega zapisa, in
ta mi je povedala, da imam v svojem zapisu možnost, da bom izvajal zdravljenje
celice z vibracijami. Da ta možnost obstaja v mojem življenju, če bom šel v to
smer. To je zame povsem nov spekter gledanja stvari. In fakulteta, to temeljno
znanje je zame briljantno. Zvedeti nekaj o življenju in … Ravno zato, ker
verjamem, da je to, iz česar življenje izhaja, na tak način še bolj spoštujem
znanost. Delec … To je kvantna fizika, ni več magično.
2.
Raje imaš fiktivno
literaturo, ni res, rad gledaš anime, rad razmišljaš o fantazijskih svetovih?
Do drugega letnika sem bral samo
takšne knjige. Anime sem gledal, ker nisem več bral in … Sijajno mi je, ker tam
prikazujejo … Kar sem se naučil iz tistih knjig, so različni načini, na katere
ljudje razmišljajo. O različnih svetovih. Recimo knjige iz Srednjega sveta,
čista čarovnija, ampak … Pač, v njih vidiš različne sisteme. Ena knjiga od Eda Rodoška je znanstvenofantastična. Ahili. V bistvu je kratka zgodba. Tam
prikazuje raso bitij, ki živijo na način … Imeli so že tehnološki vrh in na
neki točki so ugotovili, da tehnologije ne rabijo in se odločili, da pričnejo
živeti preprosto, kot ljudstva v prazgodovini s šamanskimi pridihi. Finta tam notri je, da to ljudstvo
telepatsko komunicira med sabo. Vsak ima svoj razum, in z živimi komunicirajo
telepatsko. Imajo rituale s katerimi stopajo v stik s svojimi predniki in
dobivajo njihovo znanje. Za zabavo tekajo po naravi, nabirajo sadeže. Seveda
delajo napake in nimajo še vsega znanja, morajo ga pridobiti. Zaplet je v tem,
ko pride tja človek. Radovedno ga sprejmejo. On se spremeni. Trije pridejo,
pravzaprav. Dva od teh iščeta pot nazaj domov, on pa spotoma ugotovi, da mu je
tam čudovito. Zaljubi se.
Ceniš bolj
ljudi, ki bežijo od vsakdanjih odgovornosti ali, ki se soočajo z njimi?
Tiste, ki se soočajo z njimi. Jaz
nisem bil tak. Po srednji šoli sem imel vizijo, da bom šel štopati okoli sveta.
Da bom živel čisto preprosto, v naravi, da bo moje življenje zelo …
neobvezujoče. Po treh mesecih sem ugotovil, da je to bolj ali manj stran vrženo
življenje. Še kasneje sem se oklepal misli, da ne bom sodeloval s »sistemom«,
da je »sistem« zelo napačen, da te silijo v stvari … Spotoma sem ugotovil, da
ni čisto tako in sem prišel nazaj. Ugotovil sem, da so odgovornosti tiste, v
čemer uživam in kar lahko opravljam. Da sem dober v tem.
3.
Imaš občutek, da bi bila
duhovnost naše družbe lahko boljša? Je to povezano z absolutno svobodo, ki jo
imamo dandanes, v teh koncih in se ljudje ne znajo odločati?
Če gledamo, kako se je miselnost
ljudi razvijala od srednjega veka, ko so v zahodni Evropi vsi verovali v enega
boga, je bilo precej preprosto. Nekdo je nekaj povedal in to so verjeli. Če je
cerkev rekla, da je svet raven, so to verjeli. Imel si jasno določene termine
in nisi smel drugače razmišljati. Vsaj ne naglas. In ne vsi. Tudi danes imajo
vsi možnost razmišljati drugače, kot jim, na primer, pravi gospodarstvo, ampak
koliko jih? Danes je glavni bog denar. Saj je bil tudi nekoč, ampak ljudje so
ga drugače imenovali. Krivili so višje sile. Za pogoj je kriv nekdo drug,
država, politiki, razen, če nisi vzel odgovornosti v svoje roke. Recimo. Zelo
veliko štopam. In ko se pogovarjam z ljudmi: nimam denarja, v penziji sem in imam zelo malo pokojnino.
Joj, ta država in ti politiki, vse so zavozili. Nič več ne gre tako, kot je
prav. Samo sebi so nabrali denar, nam ga pa ne dajo. Te je zelo velika
miselnost ljudi. Niso vsi tako naravnani, veliko jih pa je. Krivijo druge.
Lahko bi se vzeli v roke, lahko bi postali uspešni in odgovorni. Srečam pa tudi
ljudi, ki so uspešni in ne krivijo države. V bistvu je tudi jaz ne. Svoboda je
super. Šel sem iz tega, da v srednjem veku se je razmišljalo … Odgovori so bili
podani. Potem se je zrušil miselni sistem, so se zrušili splošni miselni vzorci
… Govorim splošno, kakšna prepričanja so bila vodilna. Za države, kjer je
Krščanstvo vodilo razvoj, dežele, ki so imele najvišjo politično moč nad
drugimi. Temu prelomu bi lahko rekli, ko je Kolumb odkril Ameriko, ko je prišlo
do resnega konflikta v miselnosti ljudi, ker so videli, da Zemlja nima konca,
ne padeš čez rob … Po razvoju tega, ko so ljudje začeli ugotavljati to, so
postali zgubljeni, ker jim cerkev ni več ponujala odgovorov. Začelo se je
znanstveno raziskovanje, znanstveniki so postali tisti, ki bi naj ponudili
odgovore na temelje sveta. Vsak človek potrebuje v sebi neko varnost. Tudi, če
rabi izzive, rabi varno točko, iz katere bo izhajal. Tudi, če je ta varna točka
on sam in bo šel preko izziva. Najdlje stran od svoje varne točke sem bil, ko
sva s prijateljem na Hrvaškem stala na robu tega, da izpeljeva idejo, da
štopava okoli sveta. Bila sva v šotoru, gledala sva gor v zvezde in vse je bilo
strašljivo. Karkoli sem pogledal naprej, ni imelo možnosti, da bi lahko z
gotovostjo vedel: jutri bom nekje spal, jedel bom, lahko se nase zanesem …
Večina ljudi poskrbi, da se tako nikoli ne počutijo. Ko nimaš neke ustaljene
poti, po kateri je že hodil nekdo drug … Ko si sredi gozda in pomisliš – kaj se
dogaja z mano, kaj bi sploh rad? Star sem bil osemnajst.
In
če se vrnem na vprašanje o svobodi … Duhovnost je skoraj materialnost – to
večina ljudi dojema za edino stvarnost in popolna svoboda omogoča to, da se
razvijamo sproti. Praktično preskušamo to, kar velja in če se ne izpelje, lahko
rečemo – ej, to ni bilo prav in gremo preko tega. In najdemo kaj globljega.
Danes je absolutna svoboda nujna, ker preprosto ni več nikogar, ki bi nam
omogočal, da napredujemo – ki bi nam rekel tako in tako pač je. Včasih so
šamani v prazgodovini vodili ljudi … Kot družbeni konstrukt je bila to edina …
Šamane
imamo v primitivnih okoljih še danes in niso vedno dobri ljudje. Nič
romantičnega ali poduhovljenega ni v njih, ne v smislu 'bodimo mirnejši in
prijetnejši'. Če se ne strinjaš z njimi, te grdo kaznujejo, celo naženejo iz
skupnosti. New age šamani pa pridigajo umirjenost in strpnost. Po čem sklepaš,
da so bili v prazgodovini bolj simpatični?
Saj takrat 'mirno in prijetno' ni
bilo. Vem, da tega ne morem z gotovostjo vedeti, ker nisem bil tam, ampak … Če
greš na znanost, znanost je ... Ima predsodek do magičnih in mističnih stvari.
Jih noče niti raziskovati. Ker jih ne zna, ker so izven njenega področja.
Recimo, če bi želel to znanstveno raziskati, kako bi to počel? Ne moreš se
zanašati na empirizem, ker ni empirične metode ... Nimaš trdnih fizikalnih
dokazov. Imaš pa študije, ki imajo veliko uporabnikov, veliko bazo podatkov, ki
se pri nekom simultano dogajajo pri nekom. Recimo, nek tip je naredil raziskavo
pri otrocih, ki so se spominjali stvari, ki se jim niso zgodile. Ti bom spodaj
navedel linke. Veliko bazo otrok iz
Indije, Amerike, preko deset tisoč ljudi je zaslišal in je ugotovil, da se jih
veliko spomni preteklih življenj in da so nekateri izmed njih dejansko prišli v
stik s člani družine, ki jih niso mogli poznati. Spomnili so se njihovih navad,
stvari, ki so jih lahko le oni vedeli. To bi rad raziskoval. Ker verjamem
v to, ker to izkušam.
Če bi ti
nekdo rekel, da so knjige, ki jih bereš in v katerih iščeš odgovore preveč
infantilne ali celo zgrešene? Bi zagovarjal knjige ali sebe?
Knjige. Ker bi branil, s kakšnim
namenom so napisane. Knjige so ... Če bi me kdo napadel z namenom, da... Itaq, da bi branil knjigo. Ne vem, ali
se to šteje pod zagovarjanje knjige ali sebe, ampak zagovarjal bi tako, da
lahko v knjigi lahko vidim, lahko kdorkoli vidi točno širino svojega lastnega
razmišljanja ...
6.
Katere človeške navade,
današnje ali s področja antropologije, so ti najljubše? Katere bi rad posvojil
kot svoje osebne navade?
Odgovornost, disciplina, nežnost
... Čeprav pri tem mislim, da sem že kar uspešen. Pač, delal bi za svoje sanje,
vsak dan. Samozavest, itaq, ja, ampak
kot navada ali lastnost ... Biti neodvisen. Tudi, če živim v družbi. Lahko si
neodvisen od mnenj drugih. Lahko so-živiš z družbo, a se sam odločaš. Na
fizičnem področju se odločaš, s kom boš. Kako boš. Nežnost je nekako že v mojem
karakterju. Jaz bi temu rekel, da sem pesniška duša. Enkrat na leto izbruhne iz
mene in sem izjemno jezen, ampak to je res redko. Ne bom se spomnil, kaj me je
razjezilo leta 2013. Spomnim se, da sva se nazadnje kregala s punco, ker sva
šla mimo stolov, ki jih je nekdo stran metal in ji ni bilo jasno, zakaj bi
nekdo stran metal uporabo stvar. Jaz sem rekel, da zato, ker jih je težko
prodati in jih več noče in mi ni bilo jasno, zakaj ona tako razmišlja – ampak
to je bil tak mini mini jezica, ki sploh ne sodi v pravo jezo. Nazadnje, ko sem
bil res, res jezen - tepel sem steno, sebe, razbil sem ... To je bilo, ko sem
bil majhen. V osnovni šoli. Da bi se res drl na nekoga ... Ni res, da nikoli
jezni ljudje nikoli niso strastni, borim se za stvari. Ali si vsaj želim, da bi
se boril zanje. Razmišljam o tem. Hkrati z nežnostjo pride tudi …
Očarljivost?
… Sivina. Malce otopelo delovanje; ne na način
otopelosti ampak na način samoumevnosti. Ko je nekdo s tabo, preprosto …
Hm.
7.
Kako meniš, da bi se
obnesel v vojski?
Ne preveč dobro. Čeprav imam rad
disciplino. Zaradi nežnosti in tega, da želje po ne-škodovanju ljudem. Bil bi
mi super velik izziv. In naučil bi se moškosti, kar se mi zdi lastnost, ki jo
moram razvijati zdaj. Bila bi mi super, ampak bi raje šel trenirati kake
borilne veščine. V principu mi ni všeč, da bi se moral boriti.
Saj nisem
rekla vojno. :) Obstajajo ljudje,ki jih pošlješ v boj in ljudje, ki skrbijo, da
ko prideš nazaj, svet še stoji. Ti si torej druga.
Ja.
8.
Na FB si napisal, da
rad iščeš smisel stvari skozi dialog.
Kje iščeš sogovornike?
Vsepovsod. Vsakdo je sogovornik.
Iščem tudi sogovornike, ki so starejši, na primer - v Kozjem, kjer sem doma,
imam soseda, upokojenca. On je včasih živel na Švedskem in grem večkrat k njemu
in se pogovarjala, o najinih mnenjih, kakšen je svet, kaj se dogaja, kako je
bilo njemu, ko je šel na Švedsko, kako mu je tam uspelo, kaj je tam počel, kaj
lahko narediš danes … Iščem sogovornike, ki so mi naravnost nasprotni, še
posebej, če so zadrti materialisti. Taki, ki imajo povsem
materialističen pogled na svet, ne nujno samo 'hočem denar'. Ideja o tem
filozofu, o katerem sva prej govorila, o Hobbesu - nekako se strinjam s
tem. Njegova ideja, o tem so govorili … da bi ustvarili mesečni dogodek, ki bi
ga dobili vsi, če delajo ali ne. Po mojem mnenju bi s tem podpirali lenobo.
Tako udobno in varno, kot zdaj živimo, še nismo nikoli živeli. Tudi, če nimaš
skoraj nič denarja, še vedno preživiš, ker ti to omogoča … To je po moje
pripeljalo do točke, kjer ljudje mislijo: Jaz bi imel še več, ker mislim, da si
to zaslužim. Naredijo pa nič ne. Saj to je super, ampak način, kako so ljudje
prepričani, da je samoumevno, da imajo to, kar imajo. To je razvajenost. Ko
razvajeni hočejo še, je to težava.
9.
Napisal si, da misli in
zavest in čustva ne prihajajo iz možganov? Od kod, po tvoje, prihajajo?
Iz skupne zavesti. Ki se ne
nahaja v telesu. Sploh. Temu bi rekel nekaj kot Šiva, nič. V Sanskrtu pomeni »nekaj, kar ni«. Tista točka, ki je
povsod, a je v bistvu ni. Zavest je ... Jaz to razumem tako: možgani oddajajo
električno valovanje in po moje gre to tudi onkraj možganov, tudi v okolico.
Oddaja se v okolico in okolica ima milijon teh informacij in tvori sloj, ki je
predhodnik naših misli. Ki ima te informacije že v sebi. Možgani so samo
prevajalec. Na principu superračunalnika, ki deluje, mi smo pa mali računalniki
in strežnik ...
10.
Na FBju si kot eno izmed šaljivih objav
zapisal tudi, da je tvoj najljubši spolni položaj 'veliko'. Bi te presenetilo, če
bi kakšna tvoja bivša rekla, da si se premalo posvečal kvaliteti – pa ne samo
glede spolnosti?
Mislim, da bi rekle na … oboje.
Sem perfekcionist. In zdaj mi je nerodno. (Smeh). Sem tak, da se kar rad
predajam užitkom. Nisem Budist, da bi mislil, da me bodo užitki oropali večnega
življenja. Če je kvalitete preveč, je še vedno zelo dobra. Šele zdaj sem v
dovolj dolgem razmerju, da lahko rečem, da mi kvaliteta začenja veliko več
pomeniti kot kvantiteta. Spolnost nikoli ni bila na prvem mestu. Kar je odraz zdrave
zveze - da je tam, da pa ni na prvem mestu. Bile so zveze, kjer so obstajali
spolnost in problemi ... obstajali so problemi, seks je bil pa super. Tako sem
šel narazen z eno ... bivšo bivšo,
ker sem ji predlagal, da mi speče piškote, recept za katere mi je dal najboljši
prijatelj. Nabiralo se je že dolgo, ampak takrat je bil vrh. S trenutno punco
sva imela primer, ko sem ... Ona še ni imela nobene službe, niti študentskega
dela, denar dobi od staršev, ker nima štipendije, kar je normalno, ampak ... Jaz
sem delal kot natakar, šlo mi je dobro, prihranil sem si veliko. Rabil sem
samo za najnujnejše in za šolo. Hkrati sem dobil še eno ponudbo in se je
začela, ko sem ji to navdušeno povedal ... Ni bila vesela za
mene. Počutila sem je manjvredno.
Sam pri sebi vidim, ker
se mi zdi, da sem doživel že tako veliko življenja, različnih pogojev, od doma,
po drugi strani sem pa še vedno otrok. Vidim, da se nič ne znajdem pod pogoji,
ki jih doma nisem doživljal. Okoliščine, ki jih šele spoznavam. Na primer,
prvič živim sam. Kupujem hrano. Preselil sem se v stanovanje in se odločil,
večinoma ne bom hodil domov, ne bom doma rekel, da mi dajo kruh ali zelenjavo
... In to mi je neznano. Kako res na minimalu
iti skozi mesec in še vedno lepo skrbeti zase. Ta zmedenost, ko greš v trgovino
in bi nekaj rad nekaj jedel, imaš nekaj denarja, bi si nekaj privoščil, nekaj,
kar ni zdrava hrana … Te resnične stvari. Vsi pogoji, vse, kar moraš upoštevati
... Iskati si službo, razgovori in to, to mi je še nekako enostavno. Majhne
stvari pa …
In pomagaš
si s to preglednico, ki si jo zapisuješ v zvezek?
Bila je moja ideja, razpredelnica
v dveh nivojih. Dnevi v tednu, na koncu seštevek, koliko je bilo uspešno
opravljenih nalog. Naloge imam: tek, spomin, vizualizacija dneva, pozdrav
soncu, meditacija, ki je večinoma Violet
Flame, to je pač iz tehnike I
am Presece (Jaz Sem Prisotnost), ki jih je učil st.Germaine in ostali
mojstri; vaje fokusa, vaja Sonce in luna
… Vaje fokusa so koncentriranje na ogenj sveče ali določeno čustvo, ki ga
zadržim v svoji zavesti. Vajo Sonce in
luna mi je svetovala Nataša Magister ... Ona izvaja delavnice Postavitev družine. To je fenomenološka
delavnice, kjer razrešuješ čustva, vzorce svoje
družine in ... Preberi si. Imaš vse na netu.
Ne veš, če ne izkusiš. Fantastično je. Vaja
Sonca in lune je … Predstavljaš si mamo in očeta za hrbtom, se jima pokloniš,
sprejmeš ljubezen, ki teče preko njiju do tebe iz vira. Vaje za oči ... Tri
stopnje imajo - fizične, energetske in miselne. Fizične so, recimo, tibetansko
kolo, gledanje na določeni razdalji, videnje brez očal, čisto fizično,
telovadba oči. Energetski je iz joge pobrano, ko si z vizualizacijo čistiš oči
ostalih energij. Miselni pa, ko si govoriš afirmacije. Pisanje dnevnika, misli
ali … Kratkih zapisov pet krat pet formata mojih občutkov in misli čez dan. Na
koncu je Oshova joy exercise, vaje radosti, večerna vaja, ki jo narediš pred
spanjem. Predstavljanje najsrečnejšega trenutka v življenju, ki si podrobno
vizualiziraš in z njim zaspiš. Malo zamujam v 'pisanju'. Imam veliko minusov v
tej rubriki, ja. Začel sem razmišljati, če mi je to sploh pomembno, če bi dal
to sploh še na seznam. Kot otrok sem imel vedno sanje, da bi pisal, da bi bil
pisatelj. Kar ni tako enostavno. To za pisanje je enostavna vaja mojega
izražanja. Ki je ne delam. Če ne drugega si zapisujem čustva. Mnenja in
čustva.
11.
Torej, za konec še -
štopanje. Kako si postal štopar?
Štopanje mi je bilo ... Zanj sem zvedel preko najboljšega prijatelja, ko
se je iz Celja preselil na Kozjansko in je vsak vikend hodil sem, k očetu na
obisk. In kadar je zamudil bus, je šel štopat. Nekoč, v prvem letniku, se je to
tudi meni enkrat zgodilo in sem bil … okeeeeej… Naj grem štopat? Bil mi je
izziv in vedel sem, da bi lahko bila zelo pozitivna izkušnja. Vseeno, ko sem
začel, ko so me ljudje gledali … Kaj si bodo mislili o meni? Strah pred tem sem
imel. Potem sem pa začel in štopam zelo veliko. Do Kozjega je taka povezava, da
od treh do pol osmih nimaš nobenega avtobusa. Torej, če ne greš ob treh, prideš
ponoči domov. S prijateljem sva šla potem tudi na morje na štop. Bilo je zakon, poceni … Spoznaval sem v redu
ljudi, ki so ... Pogovarjal sem se o najrazličnejših stvareh. V štopanju
noro uživam, v različnih avtomobilih ... Ko čakaš, ugotoviš, da ali boš
užival in vedel, da bo štop prišel, ko bo prišel, ali pa boš živčen … Štopanje ni za živčne. Najhujše so mi bile
izkušnje, ko sem bil z ljudmi, ki niso bili navajeni. Ki niso hoteli, ki so
bili … 'Gremo tja in bomo zastonj
prišli. Hitro.' Drugih slabih izkušenj … Ne. Imel sem nekaj starejših moških,
ki so me držali za nogo. Če me začne kdo otipavati, hvala, lahko grem ven?
Zdajle? Takoj? Kot moški nisem imel slabih izkušenj. Moja punca je začela
in je v zadnjih dve mesecih doživela neke čudne stvari. Ponudbe, pač. Tipi
razlagajo neke čudne stvari. Sem imel pa izkušnjo, da me je pobrala ženska, ki
je bila posiljena, ko je sama štopala in sem si mislil, vau, kako pogumno od
nje, da sploh še pobira. Kar mi je najbolj smešno pri štopanju, je razdvojenost
mnenj – eni imajo iz prve, tisto, a si upaš štopat, drugi pa, ja, nisem vedel
ali te naj poberem, ker se bojim, da bi se meni kaj zgodilo. Kaki bedaki
pokvarijo ugled vseh štoparjev. Prej, ko je bilo štopanje … v socialističnih
časih je bilo štoparjev ogromno. Niso počeli toliko neumnosti tako javno.
Ta strogost, ki je bila včasih, mi je blazno všeč. Ljudje si niso upali biti
tako … Ravno zadnjič sem bral zgodbo o Japoncih, ki so poslovali na način
zaupanja ... Ko je kdo nekoga pretental, so mu odsekali prst. In ko so
drugi videli, da nima prsta, so vedeli zakaj in niso hoteli z njim sodelovati.
http://www.nytimes.com/2010/08/29/fashion/29PastLives.html?pagewanted=all&_r=1&
http://www.nytimes.com/2010/08/29/fashion/29PastLives.html?pagewanted=all&_r=1&
https://rowman.com/ISBN/9781442221147
http://www.medicine.virginia.edu/clinical/departments/psychiatry/sections/cspp/dops/home-page
No comments:
Post a Comment