Interviews with interesting people I bump into from time to time. (The English version of the text will sometimes be at the bottom of the original or vice versa.)

Sunday, 26 October 2014

Matjaž Jevšnik, mali šaman





1.      Kako to, da se, čeprav si še precej mlad, ukvarjaš s smislom življenja? Ti je kdaj zoprno, če te imajo tvoji vrstniki za čudnega in vzvišenega, starejši ljudje, katerih dela bereš, pa bi ti, če bi te srečali, verjetno rekli – veš kaj, najprej doživi kaj in razvij kakšno lastno čustvo, preden se kitiš z našim perjem?

Ta občutek je slab samo, če mi kdo reče, da dajem vtis, da imam vedno prav. Gremo ven in se o čem pogovarjamo, v kakšno smer se premika svet in zakaj nihče ne dobi službe in jaz rečem, da je prav, da je tako, tu iščeš svojo priložnost in … Vsak argument, ki mi ga nekdo poda, povem svoje mnenje na njega. Takrat mi rečejo, da se delam, da imam vedno prav. Razmišljujoč človek sem. Dovoljujem veliko možnosti, da se motim. Živimo v groznem času, ampak če ljudje ne bi izgubili službe, bi ostali na isti točki v življenju, kjer bi delali, dokler … Ljudje rabijo stvari, da jih premaknejo. Zjutraj sem imel v čakalnici pri zobozdravniku izkušnjo z žensko, ki mi je rekla, da je v Kopru neka fakulteta, kjer ne priznajo nikogar, ki je tam diplomiral, ker je država rekla, da nimajo priznanega študija ali nekaj takšnega. Rekla je, kako je to hudo in da karkoli doštudiraš nimaš službe in … Veliko je posploševala, a na splošno je bilo njeno mnenje takšno, da je čas tak,  da ne moreš ničesar narediti in da smo sužnji države. Jaz pa pravim, da je vse samoiniciativna. Če si izgubil službo, smola. Pač, naredi, kar moreš. Pred kratkim sem začel živeti sam. Hodim na faks v Mariboru. Imam službo. Ni mi preprosto, ampak če ne bi užival v tem, bi bilo nekaj hudo narobe. Ni preprosto, proti temu naj bi človek šel. Proti temu, da v vsakem trenutku uživa. Da najde zabavo in jasnost, vendar vseeno … Vse kar počneš je lahko dobro. Da je življenje raznoliko, da imaš veliko preizkušenj … Vse, kar se dogaja okoli tebe, je pogoj in kakšna čustva imaš do tega pogoja, to je dejansko tvoja resničnost. Čustva, ali jih doživljaš pred pogojem ali po pogoju. Ali so odziv na pogoj in ti nisi stvarnik svoje resničnosti ali pa so pred pogojem in narediš življenje takšno, kot ti hočeš, da je. Večino svojega življenja sem živel zelo težko. Pri trinajstih sva se z mamo odselila od očeta … Ona je imela samo osnovno šolo, ni imela službe, le socialno podporo, edini, ki mu je lahko razlagala svoje težave, sem bil jaz. Tako me je celo osnovno in srednjo šolo skrbelo - kaj in kako bomo jedli, a bo mami to uredila ali ne, bo dovolj odgovorna z denarjem, bomo imeli avto, bo plačala položnice, nam bodo izklopili elektriko?… Ampak nekako ji je uspelo. Garala ravno ni, oziroma je garala tako, da je doma gledala televizijo in skrbela. Oče je živel pri dediju in babici, pil, se drl nanjo in jo tepel. Zato sva šla. Bili so katoliki. Bog in katolištvo mi je čisto všeč, ni mi pa všeč, če mi ju kdo vsiljuje ali mi govori, da je greh in me bo bog kaznoval, če bom živel tako ali tako … Ko sem bil majhen, če nisem šel v cerkev, je bil to velik problem. Nisem bil uporniški ali kaj takega, niti, da bi lahko to počel. Ampak … bilo je – govorili so nekaj: poslušaj boga, ne delaj greha, … - pri mizi pa se ati in deda skregata, vpijeta drug na drugega, ker oče noče prevzeti kmetije. To naj bi bila odgovornost, to naj bi bilo poslušanje boga. Bili so hinavci. Ljudje pač so taki, eni so, eni niso, to je njihova težava, njihova karma. Kakšne izkušnje bom jaz imel z njimi, to je moja stvar. Če si tak do mene, škoda. Lepo se imej. In dvomim, da se bom kdaj utrudil biti optimist do ljudi.
Moje otroštno je imelo dve stopnji, dva sloja nasprotij. Eno je bila družina in narava, kjer sem se počutil najbolj doma in sem imel res lepo otroštvo, igro, vse sem imel. Potem je bila pa družinske okoliščine, ki ni bila tako lepa. Ta širok razpon mi je omogočal širšo čustveno razgledanost. Način odraščanja, ko smo še živeli z očetom in po tem. Ker po tem sem imel vso svobodo. Še ga srečam, očeta, večkrat. Nekajkrat na leto se vidiva. Spremenil se je, na mojo žalost, na slabše. Še vedno živi pri svojih starših. Na kmetiji, ker je naša zemlja in mora ostati v našem rodu, take stvari. Kar se je zgodilo njemu v teh zadnjih letih je meni silno žalostno. Nima več prijateljev, pije in edino, kar mu je še pomembno, sta služba in odgovornost. Poskrbi za tisto najnujnejše, potem pa je, verjetno, žalosten.

Se bojiš da, starejši ko bo, bolj bo pritiskal nate, da ga rešiš?

Ne vem, nisem še razmišljal o tem. Če se bojim tega? Zdaj,ko si omenila ... Okej. To je lahko kar groza. Hm.


2.                     Imaš svojo lastno filozofijo, nekaj, kar si sam ustvaril iz znanja, ki si ga v tem času nabral?

Držim se tega in to ni nekaj, s čimer se drugi ne bi mogli povezati, to je bistvo vseh – da smo svetloba, da smo zvezdni prah, da izhajamo in nečesa, kar je tukaj že zelo dolgo časa.

Misliš kot ogljik?

Ne fizično.
S prijatelji, ki so večinoma računalničarji, smo se o tem pogovarjali. Tako sem si tudi jaz to velikokrat razlagal. Življenje je kot simulacija. Si kot vir svetlobe, ki skozi nek terminal vstopa v to resničnost. Ta resničnost se dogaja vsem. Skupaj smo v neki računalniški igri. Ima določena pravila, tu smo, da doživljamo sebe. Na način, kot to hočemo. V zadnjem letu, po srednji šoli, sem leto dni preživel doma. To je bilo grozno obdobje. Spraševal sem se, zakaj zabušavam, kaj sploh delam v življenju, kaj se mi dogaja … in sprejel preprosto odločitev: rad bi nekaj naredil. Vpisal sem se na vrtnarsko šolo in skoraj isti dan dobil službo v kavarni. To mi je bilo zelo fajn. Bilo je naporno, razviti sem moral karakter, bil mi je izziv, ravno zato. Vrtnarsko moram končati, v tem času sem v Mariboru vpisal tudi biologijo. Najbolj me zanimata celica in mikrobiologija, hkrati pa tudi permakultura in ekosistemi; kako delujejo stvari v naravi. Celica in človek še najbolj. Kako se zapisuje DNK. Bil sem pri eni gospe Ireni Lovše, ki dela branje dušnega zapisa, in ta mi je povedala, da imam v svojem zapisu možnost, da bom izvajal zdravljenje celice z vibracijami. Da ta možnost obstaja v mojem življenju, če bom šel v to smer. To je zame povsem nov spekter gledanja stvari. In fakulteta, to temeljno znanje je zame briljantno. Zvedeti nekaj o življenju in … Ravno zato, ker verjamem, da je to, iz česar življenje izhaja, na tak način še bolj spoštujem znanost. Delec … To je kvantna fizika, ni več magično.


2.                     Raje imaš fiktivno literaturo, ni res, rad gledaš anime, rad razmišljaš o fantazijskih svetovih?

Do drugega letnika sem bral samo takšne knjige. Anime sem gledal, ker nisem več bral in … Sijajno mi je, ker tam prikazujejo … Kar sem se naučil iz tistih knjig, so različni načini, na katere ljudje razmišljajo. O različnih svetovih. Recimo knjige iz Srednjega sveta, čista čarovnija, ampak … Pač, v njih vidiš različne sisteme. Ena knjiga od Eda Rodoška je znanstvenofantastična. Ahili. V bistvu je kratka zgodba. Tam prikazuje raso bitij, ki živijo na način … Imeli so že tehnološki vrh in na neki točki so ugotovili, da tehnologije ne rabijo in se odločili, da pričnejo živeti preprosto, kot ljudstva v prazgodovini s šamanskimi pridihi. Finta tam notri je, da to ljudstvo telepatsko komunicira med sabo. Vsak ima svoj razum, in z živimi komunicirajo telepatsko. Imajo rituale s katerimi stopajo v stik s svojimi predniki in dobivajo njihovo znanje. Za zabavo tekajo po naravi, nabirajo sadeže. Seveda delajo napake in nimajo še vsega znanja, morajo ga pridobiti. Zaplet je v tem, ko pride tja človek. Radovedno ga sprejmejo. On se spremeni. Trije pridejo, pravzaprav. Dva od teh iščeta pot nazaj domov, on pa spotoma ugotovi, da mu je tam čudovito. Zaljubi se.

Ceniš bolj ljudi, ki bežijo od vsakdanjih odgovornosti ali, ki se soočajo z njimi?

Tiste, ki se soočajo z njimi. Jaz nisem bil tak. Po srednji šoli sem imel vizijo, da bom šel štopati okoli sveta. Da bom živel čisto preprosto, v naravi, da bo moje življenje zelo … neobvezujoče. Po treh mesecih sem ugotovil, da je to bolj ali manj stran vrženo življenje. Še kasneje sem se oklepal misli, da ne bom sodeloval s »sistemom«, da je »sistem« zelo napačen, da te silijo v stvari … Spotoma sem ugotovil, da ni čisto tako in sem prišel nazaj. Ugotovil sem, da so odgovornosti tiste, v čemer uživam in kar lahko opravljam. Da sem dober v tem.


3.                     Imaš občutek, da bi bila duhovnost naše družbe lahko boljša? Je to povezano z absolutno svobodo, ki jo imamo dandanes, v teh koncih in se ljudje ne znajo odločati?

Če gledamo, kako se je miselnost ljudi razvijala od srednjega veka, ko so v zahodni Evropi vsi verovali v enega boga, je bilo precej preprosto. Nekdo je nekaj povedal in to so verjeli. Če je cerkev rekla, da je svet raven, so to verjeli. Imel si jasno določene termine in nisi smel drugače razmišljati. Vsaj ne naglas. In ne vsi. Tudi danes imajo vsi možnost razmišljati drugače, kot jim, na primer, pravi gospodarstvo, ampak koliko jih? Danes je glavni bog denar. Saj je bil tudi nekoč, ampak ljudje so ga drugače imenovali. Krivili so višje sile. Za pogoj je kriv nekdo drug, država, politiki, razen, če nisi vzel odgovornosti v svoje roke. Recimo. Zelo veliko štopam. In ko se pogovarjam z ljudmi: nimam denarja, v penziji sem in imam zelo malo pokojnino. Joj, ta država in ti politiki, vse so zavozili. Nič več ne gre tako, kot je prav. Samo sebi so nabrali denar, nam ga pa ne dajo. Te je zelo velika miselnost ljudi. Niso vsi tako naravnani, veliko jih pa je. Krivijo druge. Lahko bi se vzeli v roke, lahko bi postali uspešni in odgovorni. Srečam pa tudi ljudi, ki so uspešni in ne krivijo države. V bistvu je tudi jaz ne. Svoboda je super. Šel sem iz tega, da v srednjem veku se je razmišljalo … Odgovori so bili podani. Potem se je zrušil miselni sistem, so se zrušili splošni miselni vzorci … Govorim splošno, kakšna prepričanja so bila vodilna. Za države, kjer je Krščanstvo vodilo razvoj, dežele, ki so imele najvišjo politično moč nad drugimi. Temu prelomu bi lahko rekli, ko je Kolumb odkril Ameriko, ko je prišlo do resnega konflikta v miselnosti ljudi, ker so videli, da Zemlja nima konca, ne padeš čez rob … Po razvoju tega, ko so ljudje začeli ugotavljati to, so postali zgubljeni, ker jim cerkev ni več ponujala odgovorov. Začelo se je znanstveno raziskovanje, znanstveniki so postali tisti, ki bi naj ponudili odgovore na temelje sveta. Vsak človek potrebuje v sebi neko varnost. Tudi, če rabi izzive, rabi varno točko, iz katere bo izhajal. Tudi, če je ta varna točka on sam in bo šel preko izziva. Najdlje stran od svoje varne točke sem bil, ko sva s prijateljem na Hrvaškem stala na robu tega, da izpeljeva idejo, da štopava okoli sveta. Bila sva v šotoru, gledala sva gor v zvezde in vse je bilo strašljivo. Karkoli sem pogledal naprej, ni imelo možnosti, da bi lahko z gotovostjo vedel: jutri bom nekje spal, jedel bom, lahko se nase zanesem … Večina ljudi poskrbi, da se tako nikoli ne počutijo. Ko nimaš neke ustaljene poti, po kateri je že hodil nekdo drug … Ko si sredi gozda in pomisliš – kaj se dogaja z mano, kaj bi sploh rad? Star sem bil osemnajst.
            In če se vrnem na vprašanje o svobodi … Duhovnost je skoraj materialnost – to večina ljudi dojema za edino stvarnost in popolna svoboda omogoča to, da se razvijamo sproti. Praktično preskušamo to, kar velja in če se ne izpelje, lahko rečemo – ej, to ni bilo prav in gremo preko tega. In najdemo kaj globljega. Danes je absolutna svoboda nujna, ker preprosto ni več nikogar, ki bi nam omogočal, da napredujemo – ki bi nam rekel tako in tako pač je. Včasih so šamani v prazgodovini vodili ljudi … Kot družbeni konstrukt je bila to edina …

Šamane imamo v primitivnih okoljih še danes in niso vedno dobri ljudje. Nič romantičnega ali poduhovljenega ni v njih, ne v smislu 'bodimo mirnejši in prijetnejši'. Če se ne strinjaš z njimi, te grdo kaznujejo, celo naženejo iz skupnosti. New age šamani pa pridigajo umirjenost in strpnost. Po čem sklepaš, da so bili v prazgodovini bolj simpatični?

Saj takrat 'mirno in prijetno' ni bilo. Vem, da tega ne morem z gotovostjo vedeti, ker nisem bil tam, ampak … Če greš na znanost, znanost je ... Ima predsodek do magičnih in mističnih stvari. Jih noče niti raziskovati. Ker jih ne zna, ker so izven njenega področja. Recimo, če bi želel to znanstveno raziskati, kako bi to počel? Ne moreš se zanašati na empirizem, ker ni empirične metode ... Nimaš trdnih fizikalnih dokazov. Imaš pa študije, ki imajo veliko uporabnikov, veliko bazo podatkov, ki se pri nekom simultano dogajajo pri nekom. Recimo, nek tip je naredil raziskavo pri otrocih, ki so se spominjali stvari, ki se jim niso zgodile. Ti bom spodaj navedel linke. Veliko bazo otrok iz Indije, Amerike, preko deset tisoč ljudi je zaslišal in je ugotovil, da se jih veliko spomni preteklih življenj in da so nekateri izmed njih dejansko prišli v stik s člani družine, ki jih niso mogli poznati. Spomnili so se njihovih navad, stvari, ki so jih lahko le oni vedeli. To bi rad raziskoval. Ker verjamem v to, ker to izkušam. 

Če bi ti nekdo rekel, da so knjige, ki jih bereš in v katerih iščeš odgovore preveč infantilne ali celo zgrešene? Bi zagovarjal knjige ali sebe?

Knjige. Ker bi branil, s kakšnim namenom so napisane. Knjige so ... Če bi me kdo napadel z namenom, da... Itaq, da bi branil knjigo. Ne vem, ali se to šteje pod zagovarjanje knjige ali sebe, ampak zagovarjal bi tako, da lahko v knjigi lahko vidim, lahko kdorkoli vidi točno širino svojega lastnega razmišljanja ... 


6.      Katere človeške navade, današnje ali s področja antropologije, so ti najljubše? Katere bi rad posvojil kot svoje osebne navade?

Odgovornost, disciplina, nežnost ... Čeprav pri tem mislim, da sem že kar uspešen. Pač, delal bi za svoje sanje, vsak dan. Samozavest, itaq, ja, ampak kot navada ali lastnost ... Biti neodvisen. Tudi, če živim v družbi. Lahko si neodvisen od mnenj drugih. Lahko so-živiš z družbo, a se sam odločaš. Na fizičnem področju se odločaš, s kom boš. Kako boš. Nežnost je nekako že v mojem karakterju. Jaz bi temu rekel, da sem pesniška duša. Enkrat na leto izbruhne iz mene in sem izjemno jezen, ampak to je res redko. Ne bom se spomnil, kaj me je razjezilo leta 2013. Spomnim se, da sva se nazadnje kregala s punco, ker sva šla mimo stolov, ki jih je nekdo stran metal in ji ni bilo jasno, zakaj bi nekdo stran metal uporabo stvar. Jaz sem rekel, da zato, ker jih je težko prodati in jih več noče in mi ni bilo jasno, zakaj ona tako razmišlja – ampak to je bil tak mini mini jezica, ki sploh ne sodi v pravo jezo. Nazadnje, ko sem bil res, res jezen - tepel sem steno, sebe, razbil sem ... To je bilo, ko sem bil majhen. V osnovni šoli. Da bi se res drl na nekoga ... Ni res, da nikoli jezni ljudje nikoli niso strastni, borim se za stvari. Ali si vsaj želim, da bi se boril zanje. Razmišljam o tem. Hkrati z nežnostjo pride tudi …

Očarljivost?

 … Sivina. Malce otopelo delovanje; ne na način otopelosti ampak na način samoumevnosti. Ko je nekdo s tabo, preprosto … Hm.


7.      Kako meniš, da bi se obnesel v vojski?

Ne preveč dobro. Čeprav imam rad disciplino. Zaradi nežnosti in tega, da želje po ne-škodovanju ljudem. Bil bi mi super velik izziv. In naučil bi se moškosti, kar se mi zdi lastnost, ki jo moram razvijati zdaj. Bila bi mi super, ampak bi raje šel trenirati kake borilne veščine. V principu mi ni všeč, da bi se moral boriti.

Saj nisem rekla vojno. :) Obstajajo ljudje,ki jih pošlješ v boj in ljudje, ki skrbijo, da ko prideš nazaj, svet še stoji. Ti si torej druga.

Ja.


8.      Na FB si napisal, da rad  iščeš smisel stvari skozi dialog. Kje iščeš sogovornike?

Vsepovsod. Vsakdo je sogovornik. Iščem tudi sogovornike, ki so starejši, na primer - v Kozjem, kjer sem doma, imam soseda, upokojenca. On je včasih živel na Švedskem in grem večkrat k njemu in se pogovarjala, o najinih mnenjih, kakšen je svet, kaj se dogaja, kako je bilo njemu, ko je šel na Švedsko, kako mu je tam uspelo, kaj je tam počel, kaj lahko narediš danes … Iščem sogovornike, ki so mi naravnost nasprotni, še posebej, če so zadrti  materialisti. Taki, ki imajo povsem materialističen pogled na svet, ne nujno samo 'hočem denar'. Ideja o tem filozofu, o katerem sva prej govorila, o Hobbesu - nekako se strinjam s tem. Njegova ideja, o tem so govorili … da bi ustvarili mesečni dogodek, ki bi ga dobili vsi, če delajo ali ne. Po mojem mnenju bi s tem podpirali lenobo. Tako udobno in varno, kot zdaj živimo, še nismo nikoli živeli. Tudi, če nimaš skoraj nič denarja, še vedno preživiš, ker ti to omogoča … To je po moje pripeljalo do točke, kjer ljudje mislijo: Jaz bi imel še več, ker mislim, da si to zaslužim. Naredijo pa nič ne. Saj to je super, ampak način, kako so ljudje prepričani, da je samoumevno, da imajo to, kar imajo. To je razvajenost. Ko razvajeni hočejo še, je to težava.


9.      Napisal si, da misli in zavest in čustva ne prihajajo iz možganov? Od kod, po tvoje, prihajajo?

Iz skupne zavesti. Ki se ne nahaja v telesu. Sploh. Temu bi rekel nekaj kot Šiva, nič. V Sanskrtu pomeni »nekaj, kar ni«. Tista točka, ki je povsod, a je v bistvu ni. Zavest je ... Jaz to razumem tako: možgani oddajajo električno valovanje in po moje gre to tudi onkraj možganov, tudi v okolico. Oddaja se v okolico in okolica ima milijon teh informacij in tvori sloj, ki je predhodnik naših misli. Ki ima te informacije že v sebi. Možgani so samo prevajalec. Na principu superračunalnika, ki deluje, mi smo pa mali računalniki in strežnik ... 


10.   Na FBju si kot eno izmed šaljivih objav zapisal tudi, da je tvoj najljubši spolni položaj 'veliko'. Bi te presenetilo, če bi kakšna tvoja bivša rekla, da si se premalo posvečal kvaliteti – pa ne samo glede spolnosti?

Mislim, da bi rekle na … oboje. Sem perfekcionist. In zdaj mi je nerodno. (Smeh). Sem tak, da se kar rad predajam užitkom. Nisem Budist, da bi mislil, da me bodo užitki oropali večnega življenja. Če je kvalitete preveč, je še vedno zelo dobra. Šele zdaj sem v dovolj dolgem razmerju, da lahko rečem, da mi kvaliteta začenja veliko več pomeniti kot kvantiteta. Spolnost nikoli ni bila na prvem mestu. Kar je odraz zdrave zveze - da je tam, da pa ni na prvem mestu. Bile so zveze, kjer so obstajali spolnost in problemi ... obstajali so problemi, seks je bil pa super. Tako sem šel narazen z eno ... bivšo bivšo, ker sem ji predlagal, da mi speče piškote, recept za katere mi je dal najboljši prijatelj. Nabiralo se je že dolgo, ampak takrat je bil vrh. S trenutno punco sva imela primer, ko sem ... Ona še ni imela nobene službe, niti študentskega dela, denar dobi od staršev, ker nima štipendije, kar je normalno, ampak ... Jaz sem delal kot natakar, šlo mi je dobro, prihranil sem si veliko. Rabil sem samo za najnujnejše in za šolo. Hkrati sem dobil še eno ponudbo in se je začela, ko sem ji to navdušeno povedal ... Ni bila vesela za mene. Počutila sem je manjvredno.
Sam pri sebi vidim, ker se mi zdi, da sem doživel že tako veliko življenja, različnih pogojev, od doma, po drugi strani sem pa še vedno otrok. Vidim, da se nič ne znajdem pod pogoji, ki jih doma nisem doživljal. Okoliščine, ki jih šele spoznavam. Na primer, prvič živim sam. Kupujem hrano. Preselil sem se v stanovanje in se odločil, večinoma ne bom hodil domov, ne bom doma rekel, da mi dajo kruh ali zelenjavo ... In to mi je neznano. Kako res na minimalu iti skozi mesec in še vedno lepo skrbeti zase. Ta zmedenost, ko greš v trgovino in bi nekaj rad nekaj jedel, imaš nekaj denarja, bi si nekaj privoščil, nekaj, kar ni zdrava hrana … Te resnične stvari. Vsi pogoji, vse, kar moraš upoštevati ... Iskati si službo, razgovori in to, to mi je še nekako enostavno. Majhne stvari pa …

In pomagaš si s to preglednico, ki si jo zapisuješ v zvezek?

Bila je moja ideja, razpredelnica v dveh nivojih. Dnevi v tednu, na koncu seštevek, koliko je bilo uspešno opravljenih nalog. Naloge imam: tek, spomin, vizualizacija dneva, pozdrav soncu, meditacija, ki je večinoma Violet Flame, to je pač iz tehnike I am Presece (Jaz Sem Prisotnost), ki jih je učil st.Germaine in ostali mojstri; vaje fokusa, vaja Sonce in luna … Vaje fokusa so koncentriranje na ogenj sveče ali določeno čustvo, ki ga zadržim v svoji zavesti. Vajo Sonce in luna mi je svetovala Nataša Magister ... Ona izvaja delavnice Postavitev družine. To je fenomenološka delavnice, kjer razrešuješ čustva, vzorce svoje družine in ... Preberi si. Imaš vse na netu. Ne veš, če ne izkusiš. Fantastično je. Vaja Sonca in lune je … Predstavljaš si mamo in očeta za hrbtom, se jima pokloniš, sprejmeš ljubezen, ki teče preko njiju do tebe iz vira. Vaje za oči ... Tri stopnje imajo - fizične, energetske in miselne. Fizične so, recimo, tibetansko kolo, gledanje na določeni razdalji, videnje brez očal, čisto fizično, telovadba oči. Energetski je iz joge pobrano, ko si z vizualizacijo čistiš oči ostalih energij. Miselni pa, ko si govoriš afirmacije. Pisanje dnevnika, misli ali … Kratkih zapisov pet krat pet formata mojih občutkov in misli čez dan. Na koncu je Oshova joy exercise, vaje radosti, večerna vaja, ki jo narediš pred spanjem. Predstavljanje najsrečnejšega trenutka v življenju, ki si podrobno vizualiziraš in z njim zaspiš. Malo zamujam v 'pisanju'. Imam veliko minusov v tej rubriki, ja. Začel sem razmišljati, če mi je to sploh pomembno, če bi dal to sploh še na seznam. Kot otrok sem imel vedno sanje, da bi pisal, da bi bil pisatelj. Kar ni tako enostavno. To za pisanje je enostavna vaja mojega izražanja. Ki je ne delam. Če ne drugega si zapisujem čustva. Mnenja in čustva. 


11.  Torej, za konec še - štopanje. Kako si postal štopar?

Štopanje mi je bilo ... Zanj sem zvedel preko najboljšega prijatelja, ko se je iz Celja preselil na Kozjansko in je vsak vikend hodil sem, k očetu na obisk. In kadar je zamudil bus, je šel štopat. Nekoč, v prvem letniku, se je to tudi meni enkrat zgodilo in sem bil … okeeeeej… Naj grem štopat? Bil mi je izziv in vedel sem, da bi lahko bila zelo pozitivna izkušnja. Vseeno, ko sem začel, ko so me ljudje gledali … Kaj si bodo mislili o meni? Strah pred tem sem imel. Potem sem pa začel in štopam zelo veliko. Do Kozjega je taka povezava, da od treh do pol osmih nimaš nobenega avtobusa. Torej, če ne greš ob treh, prideš ponoči domov. S prijateljem sva šla potem tudi na morje na štop. Bilo je zakon, poceni … Spoznaval sem v redu ljudi, ki so ... Pogovarjal sem se o najrazličnejših stvareh. V štopanju noro uživam, v različnih  avtomobilih ... Ko čakaš, ugotoviš, da ali boš užival in vedel, da bo štop prišel, ko bo prišel, ali pa boš živčen …  Štopanje ni za živčne. Najhujše so mi bile izkušnje, ko sem bil z ljudmi, ki niso bili navajeni. Ki niso hoteli, ki so bili …  'Gremo tja in bomo zastonj prišli. Hitro.' Drugih slabih izkušenj … Ne. Imel sem nekaj starejših moških, ki so me držali za nogo. Če me začne kdo otipavati, hvala, lahko grem ven? Zdajle? Takoj? Kot moški nisem imel slabih izkušenj. Moja punca je začela in je v zadnjih dve mesecih doživela neke čudne stvari. Ponudbe, pač. Tipi razlagajo neke čudne stvari. Sem imel pa izkušnjo, da me je pobrala ženska, ki je bila posiljena, ko je sama štopala in sem si mislil, vau, kako pogumno od nje, da sploh še pobira. Kar mi je najbolj smešno pri štopanju, je razdvojenost mnenj – eni imajo iz prve, tisto, a si upaš štopat, drugi pa, ja, nisem vedel ali te naj poberem, ker se bojim, da bi se meni kaj zgodilo. Kaki bedaki pokvarijo ugled vseh štoparjev. Prej, ko je bilo štopanje … v socialističnih časih je bilo štoparjev ogromno. Niso počeli toliko neumnosti tako javno. Ta strogost, ki je bila včasih, mi je blazno všeč. Ljudje si niso upali biti tako … Ravno zadnjič sem bral zgodbo o Japoncih, ki so poslovali na način zaupanja ... Ko je kdo nekoga pretental, so mu odsekali prst. In ko so drugi videli, da nima prsta, so vedeli zakaj in niso hoteli z njim sodelovati. 

http://www.nytimes.com/2010/08/29/fashion/29PastLives.html?pagewanted=all&_r=1&




No comments:

Post a Comment