Tale intervju bo malce
drugačen – spoznali sva se namreč na debatnem forumu, kjer si kot del argumenta
prilepila tudi link do svojega opisa, kakršna se vidiš v tem svetu: »Ženska. Mama. Medvedka. Ustvarjalka. Sogovornica.
Postavljavka vprašanj. Vprašujoča. Iskalka odgovorov. Odgovarjajoča. Pišoča.
Hčerka. Vnukinja. Teta. Nečakinja. Ljubimka. Ignorantka. Soseda. Prijateljica.
FB-prijateljica. Sovražnica. Tekmica. Nasprotnica. Angel. Hudič. Znanka.
Neznanka. Mimoidoča. Stoječa. Tekoča. Tista. Sodelavka. Podrejena. Nadrejena.
Študentka. Predavateljica. Pravljičarka. Partnerka. Dopisovalka. Zaposlena.«
Pa greva lepo po vrsti.
Ženska.
Telesno sem zagotovo ženska, torej po biološkem
spolu. Identificiram se kot ženska. Z žensko vlogo v družbi. Ne, da bi delila dela
na moška in ženska, kjer ženska ne bi smela recimo, zamenjati gume ali žarnice,
bognedaj. Ženske smo tiste, ki podpiramo štiri vogale v hiši. A nimamo
matriarhalne družbe. Ne gre za strogo družbeno opredelitev, čeprav se nekateri
trudijo in trdijo, da nismo patriarhalna, da prehajamo v matriarhalno, še vedno
smo v patriarhalni. Na podeželju se to pozna veliko bolj kot v mestu. Tam je moški
kot vodilni, ženska kot tista, ki bi ga morala spremljati, mu slediti … Sem ženska
tudi v smislu ženstvena.
Mama.
Zagotovo. Odkar imam otroka, sem mama in bom mama
do smrti. To ima velik vpliv na vse moje druge vloge. Kakor koli bi me moški
gledal, denimo potencialni partner, bi moral vedeti, da gleda cel paket. Ne le kot
žensko, ampak tudi to, da imam otroka. Opažam, kot svetovalka v neki ženitni
agenciji, kot znanka ali prijateljica drugih žensk, da se te dostikrat ubadajo
s tem, da mora moškega, ki jo osvaja, obvezno najprej sprejeti otrok. Preden bi
ona rekla ja. To je malce zgrešeno, včasih. Moški in ženska sta najprej v ljubezenski predigri, v osvajanju, sta
potencialna partnerja. Ni on potencialni oče njenega že rojenega otroka, ker ga
ta otrok že ima, večinoma. Ne gre za to, da bi moral biti on po vsej sili
najprej oče že rojenega otroka, šele potem partner. Tu se včasih zadeve zakomplicirajo.
Najprej se morata ona dva ujeti. Zanesljivo pa mora moški na začetku vedeti, da
ona otroka ima, da je mati. Če je majhen, to pomeni prilagojen urnik, da ne bo
mogla kar vstati in nekam iti. To upoštevati. V naši družbi ženske zelo hitro
rečemo, da smo mame. Ženske. Šele potem govorimo, da smo poslovne sekretarke
ali mlade raziskovalke ali kar pač v službah smo. Veliko prej začnemo govoriti:
ja, jaz sem pa mama, imam toliko in toliko let starega otroka, sem ponosna na
njega in tako naprej … Že tradicionalno
gledano v naši družbi, ki je enaka že stoletja in stoletja, je vloga ženske, da
je žena, da je mati, da gre narod naprej. In velikokrat se identificiramo z
vlogo Cankarjeve mame. Cankarja nikoli nisem marala, ravno zato. Velikokrat je
pisal, ne le o ženskah, ne le o materi s skodelico kave, tudi v drugih delih –
o ljudeh, ki so žrtve nekih drugih okoliščin, ljudi, nekih sprememb v
življenju, ne pa aktivni, produktivni člani. Bolj so reagirali, kot bili
aktivni, večinoma. A Slovenci nismo vsi stereotipno žrtve. Že če pogledamo po
pokrajinah, kjer veljajo stereotipi. Korošci, ki so doma po kotlinah in po
hribovju, veljajo za precej trmaste, trdožive. Prekmurje, Prlekija, ravnina, ljudje
od tam veljajo za precej melanholične. Štajerci baje – zdaj lahko za Maribor
rečem, ne za celo Štajersko, ki je precej velika – smo baje hitro vzkipljivi.
Da se znamo hitro razkuriti. Tudi zame rečejo tako … Sem iz osrednje Slovenije,
tu sem živela pol življenja, a ko se razkurim, mi rečejo, da začnem po štajersko
sekati, hitro govoriti. Sicer pa
govorim bolj osrednjeslovenski govor. Mi je že marsikdo rekel v zadnjih letih »O,
Štajerka!«, ko sem bila razkurjena in sem govorila s štajerskim naglasov, s
štajerskimi poudarki. … Ne vem, če je to
zgolj stereotip. Zagotovo pa so Primorci,
ki so mi precej ljubi, tisti, ki znajo hitro vstati. Oni imajo himno Vstala Primorska. Pozna se, da jih je
dolgo časa mučil italijanski škorenj in hodil po njih, znajo vstati veliko
hitreje kot drugi deli Slovenije. Čeprav, če pogledamo zadnja leta, od 2011, je
bil Maribor tisti, ki je vstal na prvem mestu. In še bolj nazaj, je bil general
Maister tisti, ki je tu vstal. Maribor. Štajerska. Revolucija. Hitro govorimo,
hitro akcija. Ne nismo žrtve, nismo Cankarjeva mati.
Medvedka.
Čisto preprosto: Uršula, ursa, latinsko pomeni
medvedka, mama medvedka. Glede na leksikon imen, glede na pomen same besede,
kolikor sem brala in bila tudi presenečena, ne pomeni to samo medvedke ampak
tudi 'samotarka, individualistka'. In nimam težav s tem, da bi bila sama. Ali v
družbi. Preživim eno ali drugo.
Ustvarjalka.
Zagotovo. Ustvarjam. Zgodbe pišem. Zgodbe pripovedujem.
Slikam. Kuham, kar je tudi, konec
koncev, ustvarjalno … Ustvarjam. Zgodbe za otroke. Ne bom rekla zgolj
pravljice. Govorim o zgodbah, basnih, mitih, legendah – to so pač različne
oblike zgodb ... Raje rečem, da pišem in govorim zgodbe. Delala sem na radiu,
kjer smo imeli Pravljični vrtiljak … Posneli
smo več kot devetdeset zgodbic, zelo kratkih, za dobro jutro, ki smo jih potem
predvajali tudi zvečer. In to je bil res tak vrtiljak, mozaik, cel kup mojih,
avtorskih, cel kup ljudskih … Če se ne motim so na šestih CD-jih. Tam sem bila
lektorica, ki je po spletu okoliščin delala še drugo delo. Imeli smo nekaj
premora in sem delala nekje drugje, nato smo padli v ta film. Ta pravljični
film. Ker sem res takrat že pripovedovala zgodbe in sem že pisala … Besede mi
pač gredo, sploh pisane besede, izražam se s tem, ustvarjam to. A da ti kakšno povem? Lahko te vprašam:
poznaš najkrajšo pravljico? Na nosku imaš mravljico.
:D
Sogovornica.
Povezano s samim pogovorom, z besedami, ki
ostanejo še dalje. Tista, ki posluša, in tista, ki govori. Eno in drugo je treba
znati. Artikulirati besede, artikulirati misli, povedati … Na nek način hkrati
ne govorimo samo o besedah - sogovornica, to je stvar komunikacije. Včasih, ko
smo tiho, ko nečesa ne povemo, lahko povemo s tišino veliko več.
Postavljavka vprašanj.
Kot dolgoletna novinarka – v medijih sem … bi
rekla, več kot dvajset let delam v medijih, tiskanih medijih. Oziroma sem
delala, glede na spremembe v letošnjem letu. Kot novinarka – tista, ki je postavljala
vprašanja, ki je vrtala, ki je spraševala popolnoma običajne ljudi z ulice,
soseda, prijatelja, znanca, ki ga pač poznamo, do kakšnega direktorja, župana …
Ko se spraviš nekoga spraševati, je fino, da narediš domačo nalogo, si
pripraviš vprašanja, jih postaviš, na katera želiš dobiti odgovore. In jih tudi
dobiš. Ta del poklica mi je bil absolutno všeč. To je mogoče malo manjši del
ustvarjanja, ker se pač ukvarjaš z življenjem, ki ga nekdo drug ustvarja, in si
potem bolj analitik, raziskovalec tistega. A ta del je potem lahko ustvarjalen.
Ko brskaš za neko zgodbo, ko najdeš prijetno zgodbo o tem, kako si ljudje
recimo med sabo pomagajo. Že pred leti sem pri časopisu, pri katerem sem
delala, vodila …, na nek način poiskala družine, ki potrebujejo pomoč in potem
o tem napisala. Delo s tem ni bilo zaključeno: s tisto družino sem ostala
povezana, imela sem njihove telefonske, vedela sem, kje so doma, poznala sem
jih, ker sem bila pri njih na obisku – ne samo enkrat, tudi večkrat … In sem
jih povezovala s tistimi, ki so jim bili pripravljeni dati. Na primer dati kolesa.
Enkrat je ena mama rekla, da njeni trije otroci nimajo niti kolesa in so ljudje
dobrega srca pripeljali svoja, ki jih niso več potrebovali, in ne samo za enega
otroka, za vso družino. Ali pa so recimo dobili pralni stroj, oblačila, so
dobili cel kup stvari … in jaz sem bila povezovalni člen, ki je v tem blazno
užival. Seveda nisem imela občutka, da sem pa jaz nekaj blazno velikega
naredila pri tem, po drugi strani pa, če ne bi jaz napisala, če jih ne bi jaz
povezala … se ne bi našli. In vedno se najdejo, danes še toliko bolj, ker so
res takšni časi, res pa, da ne pride to toliko do izraza. V medijih. Če gledamo
z vidika krščanske vere, ki preveva našo družbo, tudi tiste, ki niso bili
krščeni ali hodili k verouku, velja, da delaj dobro in se ne hvali s tem. Bodi
skromen. Naredi uslugo, nekaj dobrega in se ne tolči po prsih. Mislim, da je
večina Slovencev taka. Kolikor sem jaz imela stika z ljudmi … Marsikdo pri teh
mini humanitarnih akcijah ni prišel do mene, mi dal kuverte z denarjem za to
družino ali pripeljal televizor, omaro, stole, mizo, ker tudi to so konec
koncev prinesli, plačevali položnice … Ne spomnim se, da bi en sam izmed teh
ljudi rekel: napišite, da sem to jaz dal. Večina jih je bila takih, ki so tudi
sami kdaj v življenju potrebovali pomoč, ki so rasli v pomanjkanju ali se jim
je zgodila kaka krivica in se niso znali prav obrniti. Pomanjkanje … Vedeli so,
kako je, ko otroku ne moreš dati za jest. Ti ljudje, ki so vsaj nekaj malega imeli,
so znali biti solidarni, so pomagali … To so tiste zgodbe o pomanjkanju, ki
niso samo žalostne. Ko vidiš, kako se ljudje med seboj povezujejo.
Vprašujoča.
Kar ni isto kot postavljavka vprašanj – da se
včasih vprašam, sama sebe, kako pa to, kaj pa to pomeni – hkrati pa me včasih
kakšna stvar preseneti, začudi, in dobim tisti vprašujoči pogled. Recimo
reakcija kakšnega človeka. Ko mislim, da je pri kakšni stvari samoumevno, da
nekaj narediš, odziv pa je … Recimo starejšemu ponuditi pomoč pri prehodu
ceste. Ne bo vsak ponudil. In ne bo vsak starejši sprejel! Recimo tudi, da je kdo
tudi v zelo slabem stanju – ne premoženjsko, bolj razpoloženjsko … Se mi včasih
zazdi, saj bi to vendar lahko naredil. Dva koraka. Pa ne. In potem sem
začudena, dokler v naslednji fazi ne pomislim, da bi jaz tako naredila, on v
svojih čevljih pa ne.
Iskalka odgovorov.
To je spet povezano s postavljanjem vprašanj.
Hkrati iskalka odgovorov. Življenja, svojega življenja, ko kaj raziskujem,
novinarskega, brskam po podatkih. Zakaj, kaj je bilo, kje je bilo … V življenju
se še mogoče prevečkrat vprašamo 'zakaj'. Zakaj? Hehe. Ker lahko hitro pademo v
past, da smo sami nekaj naredili ali da nam je nekdo nekaj naredil, nekdo nekaj
tretji osebi, da pridemo, zaradi vzrokov ... Da iščemo zunanje vzroke, namesto da
bi iskali pri sebi. Recimo izgovore v zunanjem svetu – nekdo je pa bolj
mlačnega značaja, ker je, na pamet rečem, riba po horoskopu. Ker je tako pisalo
v zvezdah. Ker je vedeževalka rekla, da človek pred decembrom ne bo imel zveze,
je pač nima. Včasih iščemo odgovore na vprašanje 'zakaj' … zunaj sebe, namesto
znotraj. In nečesa ne naredimo in se preveč ukvarjamo z analizo, analizo
življenja, namesto, da bi ga živeli.
Odgovarjajoča.
Po eni strani je vprašanje težko pustiti brez
odgovora, po drugi pa, če te nekdo dvajsetkrat isto stvar vpraša … mu boš še
dvajsetkrat odgovoril? Pri odločitvah … Zgodba enega, zgodba drugega, nekatere
so si podobne, nekatere ne in nekdo se lahko odloča in vpraša sto ljudi in ne
samo enkrat, ampak dvajsetkrat … Nehaj spraševat, imej odgovore in naredi!
Pišoča.
Pišem. Članke, intervjuje, zgodbe … Zdaj pišem
daljši tekst … Ne vem, ali bo roman ali ne bo. V to smer bo verjetno šlo.
Pišem.
Hčerka.
Imam mamo in očeta. Rodila sem se. Živim. Odrasla
sem že, ni mi treba njima več odgovarjati, ona ne potrebujeta več mene, smo pa
še vedno - ata, mama, hčerka.
Vnukinja.
Ja, glede na to, da sem hčerka, sem tudi vnukinja –
imam še eno babico, po materini strani.
Teta.
Prihajam iz družine, ki je malce mešana na žaru. Ni takšna, kot bi po
družinskem zakoniku, spornem ali nespornem, morala biti - se pravi mama, ata,
otroci. Pri nas je nekaj otrok iz prvega zakona, nekaj iz drugih, smo malo
pomešani, ampak dejansko, kakor koli gledam, imam tri brate. Ne glede na to,
ali so polbratje ali so biološki ali niso biološki, so meni bratje. Eden teh že
ima tri otroke in njim se teta. Drugi ima enega in tudi tam sem teta.
Ljubimka.
Ena taka lepa vloga. Moškemu, ki ga ljubim, sem
ljubimka. Kakšna? To bi skorajda bilo treba vprašati moškega! :D
Ignorantka.
Določene stvari v življenju se moramo
naučiti ignorirati. Ne v pomenu, da jih pustimo pri miru, da imamo ignorantski
odnos, v slabšalnem pomenu 'to me ne
zanima, s tem se ne bom ukvarjal'. Če bi se, na primer, pogovarjali in bi te
povsem ignorirala. Prej v smislu, da je treba znati oceniti, s čim se res
ukvarjamo, kaj pa pustimo pri miru. Slišala sem posodobljeni pregovor, ki kar
velja: pes gleda na stvari tako – če je
za pojest, bom pojedel, če ni, se bom po tistem polulal. Če se nam nekaj
zgodi ali moramo nekaj narediti, da bi se zgodilo, nam to lahko povzroča skrbi.
Sekiramo se. Zakaj, pravim jaz, ki se včasih še vedno prevečkrat sekiram …
sekiraj se, skrbi imej zaradi tistega, kar lahko spremeniš in še to le v tisti
fazi, da lahko ugotoviš, kako to spremeniti. Potem pa tisto spremeni. Kolikor
je v tvoji moči. Če pa ni, ker je pač nekdo nekomu nekaj naredil, je pa to samo
dejstvo, ki ga moreš sprejeti in iti naprej. Namesto komunikacijskega problema
si raje postavljaj izzive in se ne sekiraj zaradi stvari … Če je prt bel, je
bel, in je to to. Če je gor madež, ga očisti.
Soseda.
Živim v naselju, v bloku, imam sosede, jaz
sem njihova soseda. Nekaj jih je odličnih … Imam prekrasnega soseda, starejšega
gospoda, ki opazi, če me nekaj dni ni doma ali če dobim obisk … Ne, da bi me
nadzoroval, enostavno se čutiva, čeprav je med nama velika razlika … lahko bi
mi bil dedek, glede na to, koliko je star. A sva se čudovito ujela.
Prijateljica.
Absolutno. Nimam jih veliko, ker ne stavim
na kvantiteto, na količino … Zagotovo … ne bom rekla, da sem ravno za vsakega
pripravljena dati roko v ogenj, zagotovo pa znam pomagati, poslušati, kdaj koga
kam poslati, na prijateljski ravni, ko kdo rabi brco v rit. Z nekaterimi se
redkokdaj vidimo, a si rečemo prijatelji – ravno to, ker ni količinsko, ker ni
pomembno, da smo vsak dan na kavi in da si vsak dan vse povemo. Oni vedo, da me
lahko kadar koli, tudi sredi noči, pokličejo, ko se jim kaj zgodi ali ker me
preprosto želijo. Ni nas veliko takih, a se najdemo.
FB-prijateljica.
Ker sem na Facebooku, na enem družabnih
omrežij, nisem ravno sama … Imam precej majhno število 'FB-prijateljev', ki jim
seveda ne morem reči takšni prijatelji, kot so realni, a neka interakcija med
nami zagotovo obstaja. Ali zgolj pogledamo drug k drugemu in včasih kakšno
stvar všečkamo ali komentiramo ali si
kaj povemo na zasebnih sporočilih. Skratka tista definicija Facebook
prijateljstva je med nami. To je virtualni svet. Kot rečemo, včasih, da papir
prenese vse, tudi internet prenese vse. Včasih hote, včasih nehote
predstavljamo sebe v drugačni luči. Ne nujno boljši. Lahko tudi v slabši. In to
se na internetu vidi. Odvisno od okoliščin. Po navadi se v boljši. Včasih pa
imamo kake stvari dovolj in smo osorni. Zajedljivi in lahko tudi to namerno,
zavestno, da nekoga ustavimo. Da se spustimo na malo nižji nivo, da bi pri
drugem dobili občutek – aha, ta je pa tečen, pustimo ga pri miru. Tega
dostikrat ne uporabljam, sem pa že, priznam, saj sem v življenju zagotovo tudi
komu kaj bolj osornega napisala. Ne, ker bi ga želela žaliti, ampak ker sem
enostavno morala ustaviti način komunikacije z njegove strani. Ali dvigneš roko
in udariš po mizi ali pa po Facebooku napišeš … nehaj že enkrat! Milo rečeno. Ker
kletvic navkljub vsemu ne bom uporabljala.
Sovražnica.
Imajo me za sovražnico, ja. Oni, hehe. Ja.
Zanimivo je, da lahko včasih človek pride samo v nek prostor, zgolj takšen,
kakršen je, in se določeni ljudje počutijo ogrožene. Zaradi svojih lastnosti,
svojih sposobnosti … Dobre volje, slabe volje, urejen, neurejen, si tisto, kar
si v danem trenutku, in tam so ljudje s svojimi težavami, svojimi izzivi, dobre
ali slabe volje in … se oni počutijo ogrožene. Lahko zgolj samo v nek lokal.
Nočem reči, da je tam nekdo, ki je preveč ali premalo samozavesten, da bi koga
vrednotila, a v danem trenutku te lahko prav grdo pogledajo in mogoče
zasovražijo. Recimo v smislu dveh žensk pri enem moškem. Lahko sta si tekmici,
lahko sta si sovražnici. Lahko pa si nista nič.
Tekmica.
Zelo nerada tekmujem. Že od malega so mi
govorili: poglej, zdaj moraš biti pa boljša od tistega; pri teku moraš biti
hitrejša … Nerada … Nikoli mi to ni bila motivacija. Tudi, ko sem prebrala v
kakšni knjigi, sem videla, da vedno je nekdo boljši od tebe ali slabši, mlajši
ali starejši, vedno je nekdo bolj suh ali manj suh, nekdo bolj zagledan in tako
dalje. Če se po tej strani ukvarjaš s stvarmi, ne tekmuješ zgolj s tistimi,
bojuješ se. Stalno, z nekom. Po drugi strani pa ja, tudi, če ne maram
tekmovanja, sem na nek način del te družbe in si potem ali tekmec samemu sebi
in si želiš izboljšati … ne vem, narediti jutri boljše kosilo kot danes ali
napisati boljši članek kot včeraj ali zgodbo, ki bo imela večji, boljši odziv
kot drugje, prideš v to … Neka zdrava tekmovalnost, zagotovo ja. Tisto, kar te
spodbuja. Vse, kar je pa več, je pa že obsedenost s svetom in samim seboj in ni
več živeti življenje ampak zgolj tekma.
Nasprotnica.
Podobno, no ne bom rekla podobno kot
sovražnica, kjer so še določena čustva zraven, ampak ja. Nasprotnica. Znotraj
novinarskega, medijskega dela smo imeli delo razdeljeno, vedelo se je, kdo kaj
dela in drug drugemu nismo bili nasprotniki … z drugimi pa ne neposredno,
posredno rivalstvo. Kdo bo prej napisal, kdo bo dobil več podatkov pri neki
zgodbi … če govorimo o nekih res žgočih zadevah. Ne pa, povezano s tekmovalnostjo
in sovražnostjo, ki bi bila ekstrem neke tekmovalnosti. Upam, da sem pri tem še
v mejah normale.
Angel.
Absolutno. Tako lepo lahko pogledam, lahko
nekomu kaj pomagam, rečem … da sem angel.
Hudič.
Tudi to. Hote ali nehote. Naredim tudi kaj
porednega. Na primer? Kako smo že
rekli, da se ne bomo hvalili s stvarmi, ker moramo ostati skromni? ... (smeh.)
Ampak ja. Znamo biti tudi žlehtni. In nekaj časa sem imela vzdevek hudič babji,
ki si ga nisem sama določila, ampak so mi ga dali. Tu in tam me še kdo tako
pokliče. Ali zato, ker smo ženske itak
od hudiča ali je kaj drugega.
Znanka.
Poznam veliko ljudi. Kar nekaj jih tudi
mene pozna. Na nek način se poznamo, o drug drugem pa ne vemo veliko in
ostajamo na stopnji znanstva, nekih površinskih odnosov, ker se nikoli nismo
globlje začutili.
Neznanka.
Ja. Neznanka sem ljudem, ki si mislijo –
kdo pri hudiču pa je ta ženska, jaz je ne poznam … Mislim, da sem tudi za
večino znancev neznanka, ker se nismo potrudili, da bi se spoznali malo globlje
in si včasih predstavljamo drug drugega malo drugače. Nisem neznanka sama sebi,
poznam se, učim se še, ne samo o življenju, tudi o sebi, tako da včasih
presenetim samo sebe. Pri kakšnih reakcijah sem preburno reagirala in si
mislim, da bi bilo morda bolje, če bi štela do deset ... ali dvajset … ali sto …
Ampak potem se vprašaš, če šteješ do sto, ali si potem še pristen pri tej
reakciji. Doživela sem par ekstremnih življenjskih situacij, v katerih sem
videla, da sem izredno močna. Sploh pri prvi ali drugi sem si mislila, ne vem,
pred tem sem si mogoče prestavljala, česa takega jaz že ne bom zmožna. Ne bom
znala. Potem pa, ko se je zgodilo, sem, sploh če nisem odlašala, hitro stopila
v akcijo, ne samo, da lahko naredim, da zmorem. Na primer letos odpoved čez
noč, delo, štirinajst dni kasneje sem bila v novem delovnem okolju. Kar je v
sedanjem času nemogoče marsikomu. A dejansko, jaz sem takrat sedela na telefonu,
na mailu, pisala ponudbe in nisem
sprejela odgovora 'ne'. Ker sem vedela, da bo slej ko prej odgovor 'da'. To je
kar ekstremna situacija, če ti v petek rečejo 'V ponedeljek ne rabiš prit'. In
ne greš domov in jokaš. Greš domov, se usedeš za mizo, narediš seznam
potencialnih kandidatov za delodajalce, izločiš z njega tiste, pri katerih veš,
da ne boš uspel ali želel pri njih sploh biti, tudi taki obstajajo, narediš
seznam tistih, pri katerih bi rad bil, pošlješ ponudbo, pokličeš … In rezultat
je slej ko prej bil. Je pa res, da se rezultati ne pokažejo vedno takoj. Takrat
moraš biti krepko, krepko vztrajen.
Mimoidoča.
Včasih enostavno samo hodimo. Pozdravimo,
gremo mimo knjižnice, cerkve, izložbe … V prispodobi greš pa mimo stvari in se
z njimi ne obremenjuješ. Življenje me je tega naučilo ali sem se sama ali so me
drugi – da se zaletavati z glavo ob zid včasih enostavno ne splača. Razen buške
ne boš nič drugega dobil. Če pa greš mimo, ker v tvojem življenju ali življenju
otroka ali partnerja niso pomembne, greš preprosto mimo.
Stoječa.
Pred dnevi sem slišala, da imam zanimivo
strategijo, ki vodi do nekega, neznanega cilja ... Ta cilj, pri tej osebi, ki
mi je to govorila, ni bil definiran, pa tudi ne strategija, ker je šele
ugotavljala, kaj želim, je pa ta oseba omenila Joseja Mourinha. Nogometni
strateg, ki je meni eden najljubših. Rečeno je bilo, da nisem ravno Mourinho, da bi postavila bunker, se
tudi premikam. In mi je bilo izredno zanimivo, da me ravno z njim primerja,
neko življenjsko situacijo z nogometom. Ta strateg je namreč znan po tem, da za
svoje moštvo, katero koli takrat že ima, dobro preuči nasprotnika, nasprotno
ekipo, in zna svoje nogometaše potem vkopati. V bunker. In stojijo. Ali bolj v
sredini ali bolj v napadu ali v obrambi in se potem ne premaknejo. Tudi
devetdeset minut ne. In potem ljudje rečejo, da to ni smisel nogometa – da je treba
teči v eno smer in dati gol ali poskušati dati gol, teči v drugo smer, poskušat
braniti … Odvisno je od cilja. V tem je finta.
Ali je cilj nogometaša ali ekipe, da zaigra všečno igro, da bo veliko tekanja
sem in tja ali da bo ostal rezultat 0:0 ali da bo dal gol, zmagal? Se pravi, treba
je dobro preučiti nasprotno ekipo ali življenjsko situacijo, določiti cilje,
strategijo in narediti v smeri metode take korake, da prideš do tistega cilja.
Ne, da blodiš sem in tja. Če veš, da … pri nogometni tekmi govorimo, da če je
nasprotnik takšen, da ima izredno močan napad, ko pride preko polovice, pomeni,
da ga preko polovice igrišča ne boš spustil in da boš že prej ustvaril bunker,
se pravi, da bodo nogometaši kot vkopani na tistem mestu in žoga ne bo nikoli
šla čez polovico. Pri nogometu ne moremo govoriti, da se kar prepustiš plavanju
s tokom … da prepustiti situaciji, da je, kakršna je … Pri meni je šlo v očeh
te osebe zgolj za doseganje cilja, neopredeljenega še, s to osebo,
ugotavljanje, kakšno strategijo imam. Primerjava z Mourinhem mi je bila prav
hecna in zanimiva. Sicer pa stoječa … Torej ali delaš kaj ali ne delaš? Včasih
je treba počakati, stati na miru, da vidiš, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj.
(Intervju se zaradi rajanja v gostilni premakne na obrežje Drave, ker se
morava vrniti na tattoo konvencijo. Govoriva med hojo.)
Tekoča.
Tekoča je nasprotno od stoječa. Kar je
lahko velikokrat veliko boljše. Predstavlja mi akcijo, nekaj, kar ne stoji. In
me vedno znova asociira na vodo, ob kateri bom nekoč živela. Pa tudi na tekočo
lavo. Saj veš, žareča tekoča snov iz zemeljske notranjosti, ki predre zemeljsko
skorjo in se razlije po površju. In ob tem se spomnim tudi na oznako, ki so mi
jo nekoč dali: Pod plaščem mirnosti se skriva viharna divjost. Ampak psst, tega
ne vidi vsak.
Tista.
Določna oblika. Ne k'r ena. Tista. Ki gre
lahko komu v nos, komu pa v kateri drugi organ.
Sodelavka.
V delovnem okolju, se pravi več nas je
skupaj, sodelujemo. Ali v življenju, pri kakem projektu, v ožji družini, v
širši skupnosti … sodelujemo. Timsko delo mi je važno, kar sem hotela tudi na
fakulteti, kjer sem študirala odnose z javnostmi, … smo imeli timske in
skupinske naloge, kar je treba strogo ločiti. Nalogo lahko dela cela skupina,
neko nalogo, vsi vse. Potem so projektne naloge, kjer si v okviru projekta
razdeliš, kaj bo kdo naredil. Se pravi, ne bova midve in še tri študijske
kolegice delale vse po vrsti, ampak boš ti naredila določena poglavja ali
raziskavo, jaz neko drugo … Znotraj tima, če je to kratkotrajen ali dolgotrajen
projekt, je treba že takoj na začetku zelo jasno definirati, kdo kaj dela, kaj
je treba narediti, kaj je cilj, kako ga dosežemo. Delo v timu mi ni absolutno nič problematično, je pa
res, da velikokrat prevzamem vlogo vodje. Malo zaradi tega, ker sem
perfekcionistka. Malo zaradi tega, na faksu se je to videlo, ker se ne nazadnje
podpišemo pod tisto nalogo. Pod zmazek se ne bom podpisala, kar sem tudi
povedala svojim sošolcem in sošolkam. To sem jim najprej rekla in ne nazadnje
tudi zahtevala, da tudi ostali naredijo tako dobro, kot zmorejo. Mislim, da sem
bila pri tem kar precej tečna. Konec koncev delati neko fakulteto, vleči za
sabo šleperje, ki so hoteli narediti
z levo roko ali mezincem leve roke ... Pač, to pri meni ne pride v poštev. To
je stvar profesorjev in individualnih nalog. Ne moreš pa tako v skupini, kjer
trije delajo, štirje pa ne. Naj bo fer
odnos. Naj povejo že na začetku, da ne bodo delali, in pač ne bodo v skupini.
Pri tem sem bila tečna, ja. Vedno sem želela imeti definirano, kaj nekdo
naredi.
Podrejena.
V življenju so vedno okoliščine, kjer si
bodisi spodaj bodisi zgoraj. Ni problem biti podrejen, če imaš nad sabo ljudi,
ki so taki, kot je treba. Zagotovo obstajajo. Če so stvari definirane, če v
nekem timu, delovnem okolju stvari delujejo, ni težko. Če pa imaš nad sabo
nesposobnega vodjo, nastanejo v celem kolektivu težave. Res pa, da takih ljudi
manjka. Če govorimo o delovnih okoljih. Ne na najvišjem vodilnem kadru, v
srednjem. Preden pride dol do najnižjih. Kakovostnih strokovnjakov, ki znajo
povezovati eno in drugo in dodeljevati naloge, slediti ciljem. To se ne pozna
samo v medijih, to je v gospodarstvu, v javni upravi, marsikje.
Nadrejena.
Tudi. Kot vodja projekta. V življenju, ker
moraš prevzeti vlogo vodje. Ne morem pa reči v družini, ker to so neke druge
vloge. Otroka jemljem kot samostojnega človeka, potomca, ki mu lahko pokažem,
kaj je dobro in kaj slabo in primerno ali neprimerno. Otrok se razvija sam. Ni
podrejen. Da ne bi smel razmišljati s svojo glavo? Pri tem, kdaj si nadrejen,
kdaj si podrejen … Včasih gre za popuščanje, včasih za sprejemanje kompromisov,
čeprav so kompromisi lahko ena velika past. Pri kompromisih je tako, da ni
nujno, da je kdor koli zmagovalec. Lahko oba popustita in pride do zanke, ko
mora vseeno prevladati volja enega. Ali pa je izbrana tretja možnost. Nikomur
po volji. Slej ko prej je nekdo v skupini, katerega volja prevlada in kmalu ni
več govora o kompromisu, z ene strani se popušča in popušča in se izgubi
smisel. To je potem, ne vem kaj, kompromis zagotovo ni.
Študentka.
Ja, sem v izobraževalnem procesu, kjer so največji
izziv odnosi in hkrati potem še javnosti … V odnosih smo z marsikom, v interakciji,
pogovarjamo se, mi izražamo svoje želje, oni svoje, iščemo neko skupno pot, konec
koncev … Če govorimo o podjetju, katerem koli, ali uspešnem športniku, recimo
Tini Maze ali Dejanu Zavcu in podobnih, vsi ti predstavljajo blagovne znamke.
Športnik je lahko blagovna znamka in to precej močna. Imamo Schumacherja, na
svetovni ravni. Ti imajo odnose z različnimi javnostmi. Če pogledamo športnika:
trener, maser, celotna ekipa – z vsakim na enak način ali pa podoben –, mediji,
zakonodaja, ministrstvo za šport, lokalna skupnost, občudovalci, navijači,
konkurenca – vsi ti so določeni deležniki, določene javnosti, ki so z njimi v
interakciji, do katerih se moraš na nek način obnašati, imeti odnos, po
možnosti spoštljiv, in ti odnosi morajo prinašati vzajemno korist. Najprej
moraš torej vedeti, kaj je odnos in potem definirati, katere javnosti imaš.
Preko tega definirati tudi, kaj želiš od teh javnosti doseči. Ali, če si v
podjetju, ki nekaj prodaja, ne vem, sesalce, in imaš kupce, ki jih želiš
prepričati, da bodo kupili nov model sesalca. Da ne bodo dali popraviti
starega. To je neposredno povezano z marketingom, a je tudi odnos. Definirati
moraš komunikacijske, marketinške cilje. Tudi cilje proizvodnje. Odnosi z
javnostmi so mi všeč, ker vidim raznolikost in izzive v tem. Ker z raziskavo, z
analizo ugotoviš – ali pa so nekateri kar naravni talenti in ugotovijo brez
raziskave ;) , in po tem prepričaš ljudi, da bodo kupili vstopnico za nogometno
tekmo, za smučarsko tekmo ali sesalec … In kako boš prepričal delavca, ki je
pač najpomembnejša, notranja javnost podjetja, da bo delal bolje in bo hkrati
tudi zadovoljen. To so tisti spoštljivi in vzajemni odnosi. To je stvar, ki bi
naj bila nam ljudem naravno dana, ker smo nonstop v družbi, v interakciji z različnimi javnostmi. In se
preko tega lahko ogromno naučimo in sodelujemo. Da se ne zgubljamo. Slabosti
odnosov se pokažejo zagotovo, ko nastanejo kakšni problemi. Tovarna pogori. Krizna
situacija, v kateri je treba na pravilen način reagirati – imeti že prej krizni
komunikacijski načrt. Kdo bo kaj povedal, kdo bo kaj naredil. Tu je blazno
velika vloga za ljudi na eni strani, tistih, ki smo znotraj neke skupnosti ali
sami kot izdelek, storitev, blagovna znamka, da znamo komunicirati na pravi
način, imeti na pravi način odnose z mediji, se pravi, tistimi, ki bodo naprej
sporočili ostalim javnostim. Tu so veliki izzivi, kjer lahko nastane problem,
kar vidim, pri marsikomu, ki ne zna komunicirati z mediji na primeren način, in
se potem tam zgubi. Meni sami ne. Pri samem študiju mi ni nič groznega, da bi
se sama grozno pri tem počutila, ne, ker pač nisem stara dvajset let in sem se
za ta študij odločila ravno zato, ker me je to pritegnilo. Ker mi je to v
veselje.
Se ti kdaj to režiranje
javne podobe pri v resnici nepoštenih ali nesposobnih ali neprijetnih ljudeh
zdi hinavsko?
Ljudje, ki so javnosti predstavljeni boljši, kot
so v resnici, se morajo spremeniti ali imeti pri sebi druge ljudi, ker jaz
zagovarjam, da morajo biti odnosi pristni, ne zlagani. Če je nekdo naredil
lumparijo, če je nekdo nekaj ukradel in so ga pri tem dobili, če govoriva npr. o
KPK, se pravi o protikorupcijski komisiji, oni dajo ven poročilo, mediji to
preberejo in tako naprej, ne, potem naj tisti človek stoji za svojimi dejanji …
Gre za povezovanje neke osebe in njegovega svetovalca za odnose z javnostmi, ta
človek mora svojega svetovalca poslušati in konec koncev tudi biti tak, kot je
treba. Da so njegova dejanja legalna,legitimna in etična, moralna … Jaz imam za sebe zagotovo
visoka etična načela, sem sama sebi največji sodnik in ne bom nekomu svetovala,
naj laže, naj hlini … Zagotovo ja, da se bo prikazal v najboljši luči, vendar
kako bo sodeloval in kako bo nekaj naredil, da ne bo zgolj delal nekaj, drugo
pa govoril. Poglejva motoriste, ki so mi precej blizu po duši, nek motoristični
klub … Velikokrat v naši družbi veljajo – sploh takrat, ko so oblečeni v usnje,
pa tiste njihove brezrokavnike, polne našitkov – za nasilne, agresivne,
nepoštene, nekaj slabega. In ogromno jih ni takih. Ogromno jih je povsem
normalnih družinskih ljudi, ki se radi vozijo z motorjem in jim je preprosto
všeč način življenja, da se peljejo na neko motoristično srečanje, da so
skupaj, med sabo prijateljujejo. Njihovi klubi delujejo v neki lokalni
skupnosti, kjer so lahko povezani s policijo, z AMZS in skupaj naredijo dan
varne vožnje ali pa prvega septembra oziroma prvi teden septembra stojijo na
križiščih v svojih 'uniformah', teh usnjenih brezrokavnikih, da so prepoznavnih,
in otrokom pomagajo čez cesto. To nekateri klubi dejansko res počnejo. Poznam
en klub iz Zasavja, ki organizira, tudi za člane drugih klubov, da gredo, ne sicer
množično, prvega januarja v bolnišnico obiskati bolne otroke. V klubu imajo
svojega Dedka Mraza. Ki je bil nekoč vodja urada za verske skupnosti. J In motoklubi nimajo piara, nimajo
zaposlenih pri sebi, oni v teh klubih niso zaposleni. Negujejo odnose z lokalno
skupnostjo, s policijo, s šolami, z vrtci, z bolnišnicami, s sosedi, z gostilno,
v kateri imajo svoje sestanke ali srečanja. Meni je popolnoma logično, da
sodelujejo s policijo in stopijo drug drugemu na pol poti, da si niso nasprotniki.
Imajo vzajemne koristne medsebojne odnose. Tega se navzven ne ve, sploh kadar
vse štima, se ne ve. Ko pa pride do
neke krizne situacije, smo seveda Slovenci nagnjeni k temu, da kažemo drug na
drugega, ti si kriv, jaz nisem. V takih okoliščinah so izredno pomembni odzivi.
Kakšne odnose imaš že prej. Ne govorim zgolj o pristnih, iskrenih, govorim tudi
o pravih – če si nekaj zafrknil, boš to popravil.
In, za konec, še –
Pravljičarka.
Pripovedovanje zgodb … pravljičarka … rajši imam
izraz pripovedovalka. Pripovedujem za otroke … po dogovoru sem bila že po
osnovnih šolah, vrtcih, sodelovala sem tudi že avgusta in septembra z zavodom
Mars iz Maribora, kjer so imeli Popolentni
Art Kamp v mestnem parku Maribor … kjer sem bila ena od nastopajočih, ob
sobotah ob enajstih dopoldne sem pripovedovala – ne brala – pripovedovala
zgodbe za otroke … Včasih smo imeli malo več obiska, včasih malo manj, odvisno
od vremena ... Blazno mi je všeč, pripovedovanje za otroke, ker so otroci
iskrena publika, ker otrok se ne bo delal, da te posluša … Če mu ne bo všeč, se
bo obrnil stran, če mu je, bo stopil zraven, bo mogoče še kaj vprašal. In točno
takšno interakcijo smo imeli – ko sem videla, da so otroci razigrani, sem
zgodbo tako spremenila. Enkrat smo govorili o medvedku, ki je kihal in so mu
vse živali pomagale, drugič o velikanih, kar so tudi z zanimanjem poslušali
itd. Druga stvar, ki pa je izredno velik izziv, … v Sloveniji je nekaj
pripovedovalk zgodb za odrasle … Da govorijo, recimo, na pripovedniških večerih
za odrasle … Jaz to tudi priredim tu in tam, že nekaj let, nazadnje sem sodelovala
v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru, na primer, kjer smo imeli
pripovedniški večer za odrasle vsakih štirinajst dni … Zvečer ob osmih so
prišli, manjša skupina odraslih poslušalcev, ki so z veseljem prišli, se udobno
posedli v naslonjače, fotelje in poslušali. Te zgodbe so bile ali ljubezenske, npr.
žalostna zgodba Agate in Friderika iz Lenarta, v kateri je tudi precej govora o
čarovniških procesih, ali fantazijske zgodbe o karavani popotnikov, ki je
potovala skozi puščavo in vsak izmed njih je povedal svojo zgodbo … O odsekanih
rokah, o ladji mrtvecev, da je nastal omnibus zgodb v večeru. Ali kratke
dolenjske, vesele – ker prihajam iz osrednje Slovenije in mi je Dolenjska blizu
in sem tam našla nekaj takih veselih, luštnih zgodb, da sem jih v eni uri in
pol nanizala … In smo se krohotali. Jaz malo manj, ki sem jih pripovedovala, ostali
malo več. Ali eno staro ljudsko ali od bratov Grimm, povedano na drugačen
način, bolj za odrasle. Pri vseh teh pa je bilo to, da smo vedno obsedeli, na
koncu, v salonu, in se še najmanj pol urice pogovarjali, ker smo drug drugega
začutili in začutili, da je zunanji, potrošniški, komercialni svet zunaj, za
vrati, za okni, mi tam notri pa smo doživljali drug drugega in zgodbo. Užitek
je bil. In izziv, ne toliko za samega pripovedovalca, kot za poslušalce, da
znajo izklopiti. Vse skrbi, televizijo, radio, družbo, vse skrbi pustiti zunaj
in poslušati. In si predstavljati – večinoma smo vizualni tipi – da samo skozi
besede, ki jih slišiš, veš, kaj se je dejansko v zgodbi dogajalo. Iz nje pa
potegneš, kar ti paše. Že to, da pridejo, pomeni, da so pripravljeni poskusiti
in poslušati. Ampak so pa presenečeni. Nekdo mi je rekel, ko sva se zgolj
pogovarjala, da ne ve, kako naj si to predstavlja in naj mu pošljem avdio
posnetek, pa sem rekla – ne moreš dobiti avdio posnetka neke zgodbe, ker ni
smisel v zvočnem posnetku, ampak v
doživetju. Mora biti pred občinstvom, pripovedovalec mora govoriti pred ljudmi,
ne pred steno, ne pred mikrofonom … Interakcija, povezovanje, odnos … In smo
spet pri odnosih z javnostmi – jaz na eni strani kot pripovedovalka, oni na
drugi strani kot poslušalci. Na koncu, pa ne le na koncu, že vmes, vidim
njihove odzive, izraze na obrazih, ali se zleknejo ali gledajo stran, zehajo,
jim misli zaplavajo ... Pozorna moram biti na deset, dvajset, trideset ljudi v
prostoru, ki me spremljajo, in temu primerno prilagajam celotno zgodbo ali
dele, da kdaj bolj pospešim, kdaj upočasnim, dodam kakšen element, in je na
koncu to tisto. Ne moreš zgolj poslušati. Moraš doživeti.
Royal Ace Casino Deposit Codes, Free Spins, No Deposit 메리트카지노 메리트카지노 카지노 카지노 우리카지노 마틴 우리카지노 마틴 486Free NFL Picks Week 1: Picks from Expert Handicappers
ReplyDelete