1.
Začniva z Vašim imenom. »Primus« pomeni 'prvi''. Pravijo nomen est omen - zven imena te
zaznamuje. Ali je bilo tako tudi v tem primeru? Vam je ime narekovalo, da
morate biti korak pred drugimi?
Vedno. (Smeh.) Vedno sem se grebel. Moj princip pri delu je bil: bodi pet,
šest let na delovnem mestu: se ženeš, uspeš, se usedeš in se ti zdi, da si
dobro opravil. Takrat je čas, da zamenjaš. Tako sem petkrat ali šestkrat menjal
svojo službo. Vsakokrat sem se moral dokazovati. Vsakokrat sem uspel. Na tak
način sem dočakal teh devetinsedemdeset let.
2.
Vaš prapraded je bil oskrbnik gradu v Slovenski Bistrici?
Tako je. Moja rodbina – Krisper - izvira iz Slovenske Bistrice, kjer je bil
leta 1770 prapraded oskrbnik na gradu. Njegov sin je bil učitelj in potem je
šlo to tako naprej. Moj oče, rojen v Celju, se je preselil v Ljubljano, tam sem
se tudi jaz rodil; v delavski četrti, v Mostah. Tam se hodil v osnovno, srednjo šolo,
gimnazijo, faks, prva služba je bila tam, v nekdanji bivši tovarni Kleja, ki je
bila vsem znana po smradu. Tam sem imel štipendijo in leta '70 sem za kratek
čas šel v Kolinsko. Nato sem šel za šest, skoraj sedem let delati za angleško
firmo. Nekaj časa v Anglijo, nekaj časa v vzhodno Evropo, kjer so izkoriščali
tehnično znanje in znanje jezikov. Pa še to, da je bil Slovenski, oziroma
Jugoslovanski, potni list univerzalen in si lahko šel brez težav v katero koli
od vzhodnoevropskih držav - brez vizumov in brez povabil. To je bila prednost
za Angleže: ker so imeli človeka, ki je razumel malo ruščine in druge slovanske
jezike in ki je obvladal tehnologijo - in ki ni potreboval vize in vabil za
vhodno Evropo.
3.
Je to veljalo za akademike ali delovno silo ali vse ljudi nasploh?
Po letu '65 smo vsi dobili potne liste, vsaj v Sloveniji, in tako sem navezal
stike z dobavitelji opreme za svojo tovarno Kleja in šel potem k njim delat.
Firma je imela sedež zraven Gatwicka v Crawleyu. Veljalo je, za vse
Jugoslovane, da si lahko šel le s potnim listom na Češko, Poljsko, Bolgarijo,
Madžarsko, vse VE države. Delal sem s takratno Češkoslovaško; v Bratislavi smo
imeli pisarne. Sodelovali smo z Železarno Košice, takrat precej veliko
železarno. Dobro smo se razumeli z domačini, vladalo je vzajemno spoštovanje. V
Angliji je bilo drugače. Tam je bilo veliko obarvanih in sem imel kot bel
prednost. Ko sem bil v konstrukcijskem biroju, ko smo delali na projektu za
sedanjo Slovaško, sem bil projektni vodja. Tisti, ki je še najbolj od vseh znal
angleško. Za mene so bili vsi partnerji, vsi sodelavci in smo lepo delali
skupaj. Nobenega trenja ni bilo. Gibal sem se v tehničnih ali tehnoloških
krogih. Tu so te razlike mnogo manj opazne, kot v tako imenovanih kulturnih krogih. Kulturni krogi so
polni predsodkov, imajo se za bolj duhovne, za višje, mi tehniki smo pa
pritlehna rasa. Delamo z dejstvi in nas barva kože ne gane.
4.
Prej ste kar preskočili študentska leta. Ste kemik. Kako ste prišli do
tega, da bi sploh postali kemik?
Ha, to je bila hecna štorija. V gimnaziji sem imela težave z angleščino.
Težave sem imel povsod, kjer je bila potrebno veliko filozofirati. Nobenih
težav z matematiko, fiziko … Pri slovenščini so bili moji spisi kratki,
jedrnati, z vsemi vejicami, ampak brez vsebine. Enostavno, ker se mi je zdelo
trapasto razpravljati o luni, sončku, sencah in oh in ah, solzicah, takih
rečeh. Sošolke so napisale cele romane, jaz pa pol strani in sem opravil. Doma
smo bili … bil sem brez mame, sem imel mačeho – oče je bil sicer zdravnik, a
ker bi z eno plačo težko živel štiri ljudi, smo imeli doma delavnico, kjer smo
stružili, obdelovali les ... Oče se je šel na balkonu kemijo, že tudi med
vojno. Iz bakra in žveplene kisline je delal modro galico. Po vojni sem šel v
gimnazijo, tam sem se spravil v razne tehnične tečaje, iz radoznalosti in zato, da sem lahko očetu potem pomagal. Šel sem se radioamaterstvo,
fotografijo, vse živo. In ko se je bilo potrebno odločiti za fakulteto –
elektrika me je zanima, ker sem radioamater, a je bil moj stric dekan na
fakulteti – baje najtežji. Težak teoretik. Tako težek, da je radio prinesel popravljat
meni. Na medicino je oče rekel nikakor ne, tam vsi drug drugega dolžijo, drug
drugemu nagajajo. Torej, medicine ne. Strojništvo mi ni šlo, ker sem bil
'levak' in sem slabo risal. Pa sem rekel, bom šel na kemijo. Pred koncem, v
četrtem letniku, se mi je malce zataknilo pri fizikalni kemiji. Če še omenim: v
gimnaziji sem bil prepričan, da bom delal maturo iz ruščine, a so jo eno leto
prej, leta 1953, ukinili. Moral sem delati maturo iz angleščine, ki mi ni šla.
K sreči je profesorica zanosila eno leto prej in pri nadomestni ni bilo več
težav. Tako da sem naredil in razred in maturo. In potem na kemiji sem v
zadnjem letniku – mi smo pet let študirali - trikrat padel pri fizikalni
kemiji. Četrtič sem naredil pred komisijo. To sem končal, naredil vojsko, se
poročil. Tik pred diplomo sem se kregal z očetom, šel od hiše, se poročil …
Skregala sva se, ker sem želel svoj mir, da dokončam, ker sem imel le še štiri
izpite, on pa je želel, da grem v delavnico. Tako ali tako sem imel štipendijo
skoraj takšno, kot kasneje plačo, in sem praktično tri-četrt štipendije pustil
doma in sklepal, da je to dovolj pomoči, da ni potrebno, da čas zgubljam še z
delom. Tako sem se usedel na kolo in se odpeljal. Prvo ženo sem spoznal na
razstavi, ki je bila na nekdanji realni gimnaziji nasproti univerze, tu, na
Vegovi; ona je tam pazila knjige, jaz sem se s kolegom učil za izpit in tako
sva se spoznala. Oči so naredile svoje, ona v belem puliju z … No, in tako
naprej, da ne govorimo o tem, kaj hormoni delajo. Tako sva se spoznala in se
poročila; ko sem prišel od vojakov, sva dobila prvega sina. Ta je zdaj star 51
let … Šel sem delat; kot rečeno, je bila prva služba tovarna Kleja. Tam sem bil
nekaj časa obratovodja, nato tehnični vodja oz. tehnični direktor, potem sem
šel za nekaj mesecev, čisto na kratko v Kolinsko, tam sem bil šef proizvodnje.
Nato sem šel k Angležem in tam sem ostal šest let.
5.
Te tovarne so bile svoj čas izjemno velike zadeve, z razvejanim izvoznim
programom in mnogo zaposlenimi?
Tovarna Kleja ni bila tako velika; Kolinska ja, ampak je pa zanimivo, kako
danes pravijo 'državne fabrike,
privatna iniciativa'... Jaz takrat, vsaj na začetku, nisem bil v partiji -
kljub temu sem bil tehnični direktor. Bilo pa je tako, da če nisi dosegel
načrta, so te pač zamenjali. Na sosednjem dvorišču je, ki je bil malce mlajši
od mene, začenjal Zidar. Delali smo tudi za izvoz. Polovico proizvodnje smo
pravzaprav izvozili. V Anglijo, v ZDA, že takrat. To je bilo leta '66, '67, '68
… Kolinska je imela takrat 800 ljudi. Zakaj se je to spremenilo, je odgovor
zelo preprost. Moja zadnja služba je bila Tanin. Tam smo imeli svoj čas na
polnjenju vreč osemnajst ljudi. Vsak dan so morali napolniti 16 ton. Danes vse
to opravlja robot in en človek, da posesa prah. Da so te tovarne razpadle, je
po moje največji krivec Lahovnik in njegov zakon … Osebno sem bila vseskozi na
vodilnih mestih, ker sem pač grebator. Bankirji so neprenehoma prihajali k nam
– najraje do tehničnih ljudi. Tehnični vodja je imel potrebe – po novi opremi,
po boljši pogojih dela in tako naprej. On je pritiskal na vse ostale, da se je
oprema kupila, za kar seveda potrebuješ denar. Eni so imeli konzervativno
politiko – denimo Lek – da so vse investicije delali iz lastnih sredstev. Za
bankirje seveda to ni bilo interesantno; zato je moral iti. Drugi so bankirjem
nasedli – dajte, vzemite kredit za obratna sredstva, saj so poceni, saj se vam
splača, tovarno boste lahko razvili, ne bo težko vrniti … Ni res. Če bereš Izpovedi Ekonomskega Morilca,(John
Perkins, Economic hit man) se točno vidi ta transparenta logika. S temi krediti za obratna sredstva
se je slovenska industrija zadolžila pri bankah. Z Lahovnikovim zakonom
kreditov ni bilo moč več podaljševati. Dolgoročni kredit so ti dali za tri leta. To ni dolgoročni kredit. Je
'revolving', obračajoči se kredit. Po treh letih so ti dali novega. Ekonomisti
… Tudi v naši tovarni smo imeli nekaj takih. 'Dajmo se zadolžiti, kupimo
delnice …' Oni so naredili podjetje samo zato, da so imeli tekoči račun.
Posojali so tovarniška sredstva, dobili naj bi donose … Cela ekonomska teorija
je taka. Danes vsi pljuvajo po Mencingerju, ker je stara šola. On je bral Marksa
in ta je lepo napisal: nova vrednost se ne ustvarja v bankah. Nova vrednost se
ustvarja v gospodarstvu. Moraš se prilagoditi času. Danes ne moreš imeti kopice
nekvalificiranih delavcev, ker to delo opravlja stroj. Tu je zgrešilo naše
šolstvo. To danes ustvarja 20.000 maturantov letno, ki ne znajo zamenjati
varovalke. Dovoljujemo, da se odpirajo fakultete, šole, ki ne dajejo nobenega
praktičnega znanja. Razne filozofske in podobno. Teoretične šole, tehnične pa
so prazne. Polovica štipendij ostaja nepodeljenih. Ko sem bil v Angliji, ko sem
bil v Zelandiji – tehničen človek lahko dobi službo kjerkoli. Tudi, če ima
osemdeset let, kot jih imam jaz. Filozof… Že zaradi znanja jezika in zgodovine
je zelo, zelo omejen. To ni le naš problem, to je svetovni problem – vsakdo bi
nekaj sanjaril, se vozil na oblačku … Znanost napreduje, vendar naravoslovne,
tehnične znanosti. To so tehnično usmerjeni kadri, ne glede na to, ali delajo z
rokami ali z glavo. Čeprav … naš sistem ločuje – tisto, kar se dela z glavo,
sploh ni delo. Ta zakon, ZPIZ 2, to ločuje. Ti si lahko svetovalec, prokurist,
lahko svetuješ in za to dobiš nagrado – ampak svetovanje ni delo. Delo je samo
na roke. Tu greši cel svet. Dovoljujemo, da si otroci izmišljujejo, namesto, da
bi jih usmerili. Dovoljujemo, da se gre vse v gimnazije, kjer nima nobenega
znanja in na sredi odneha. Dovoljujemo velik osip iz srednjih šol. Imamo
ogromno ljudi, ki na koncu nimajo nobene izobrazbe in niso prilagojeni za 21.
stoletje.
6.
Na področju kemije se je verjetno v tem času ogromno spremenilo? Je to
velik plus ali velik minus? Verjetno je tudi pristop do raziskav povsem drug?
Seveda. Enainpetdeset let je od diplome. Pred dvajsetimi leti sem hotel
vpisati magisterij, po starih pravilih, in najhujša težava je bila nova
matematika. Seveda z uporabo računalnikov. V mojih časih smo delali vse z
logaritmičnim računalom, s tabelami, računalnikov seveda ni bilo. Potem je
prišla osamosvojitev in sem s tem nehal - z novo matematiko … Oprema je mnogo
bolj sofisticirana. Še vedno delam in vidim, da mladi ne znajo več ničesar
delati brez opreme. Vse bi naredili s plinskim kromatografom, z visokotlačno
tekočinsko kromatografijo in podobno, tistih najbolj enostavnih metod pa ne
poznajo več. Denimo določanje kalcija z obarjenjem. Na vsak način ga skuša
stlačiti v HPLC. Lahko ga enostavno sfiltriraš in posušiš. Obstajajo enostavne
metode. Trije inštituti so nam delali kontrolne metode za novo spojino, ki smo
jo sintetizirali. Pa vraga, saj smo včasih to tudi mi delali. In še vedno gre.
Po pol leta pošiljajo rezultate in vidijo, da so isti kot naši, klasični.
Ko pravite, da sintetizirate novo spojino, gre dejansko
za novo ali za prilagojen postopek že obstoječe spojine?
Ne gre za novo, gre za to, da se sintetizira pri nas. Recimo, od Kitajcev
dobiš ponudbo, a ti dobavitelj ne more ugoditi, saj je spojina draga ko žafran.
Vzameš teorijo. Sinteza načeloma pomeni, da stlačiš skupaj dve stvari. Malce
preučiš termodinamiko, zgradbo, splošne lastnosti ene in druge komponente in ju
stlačiš skupaj. Te nove zadeve se sploh ne patentirajo več. Ljudje jih takoj
začnejo ponavljati. Ti objaviš, malo moraš opisati in kdor zna brati med
vrsticami, najde pot. Ni pa nujno, da se tega držiš, lahko izboljšaš, lahko
najdeš svojo pot. Uspelo mi je na dveh spojinah. Tale zlata ura je nagrada za
inovacijo. Že od tovarne Kleja naprej dobivam nagrade za inovacije … Petnajst let sem upokojen, petnajst let imam
svetovanje, S.P., nekaj časa sem samo nasvete delil. Ampak ljudje so čakali, da
se jim Marija prikaže in da se bo našel nekdo, ki bo to naredil. Zato sem si
pridobil mizo v kotu, v tovarni, kjer imam opremo, od čaš do napol
industrijskih naprav, in vedno zahtevam, da mi dajejo zraven mlade kadre, da
jih naučim in da znanje ostane v tovarni. Dokler sem bil v službi, sem bil na
tako visokih mestih, da … No, dobro, nisem bil direktor, bil sem pomočnik
direktorja ali direktor sektorja, vendar … sem delal s papirji. Nisem mogel
priti do mize, do posodic. Zato, ko sem prišel do upokojitve, sem se odločil,
da bom počel to in to počnem z veseljem. Tu naredim dosti več, kot v vseh letih
vodenja podjetij. Sicer pa sem zdaj, ko imam S.P., sam svoj direktor. Da bi
ustanovil svoje lastno večje podjetje, me ni nikoli mikalo. Vedno sem bil
razvojnik. Tudi v elektroniki. Razvil sem kup prototipov, kup naprav; za
serijsko proizvodnjo pa nisem imel nikoli veselja.
7.
Kakšni so vsakdanji miti, ki jih kemiki takoj ovržete? Nekoč sva se
pogovarjala o tem, koliko bolj škodljiv za okolje je recikliran papir od
navadnega, saj gre za kašo, polno lepil in belil in barvil … Ali da so
dolgoročno plastične vrečke boljše od papirnatih, saj proizvodnja in prevoz
porabita dosti manj energije …
Ja. Recimo les. Dokler ga uporabljaš kot les, denimo v gradnji, uporabljaš
njegove fizikalne, kemijske, vse te lastnosti … Ko ga začneš pa mleti, porabiš
pa - denimo za tono lesa je potrebnih 500 kilovatov. To je ogromna poraba
energije. Ko ga greš mleti, razgradiš vse tisto, kar je narava naredila.
Iverice naj bi delali iz odpadnega lesa, delajo pa ga iz zdravega, kar je
oslarija. Pol nuklearke potrebuješ, da ženeš eno tovarno papirja. Alternativa
je ravno najbolj preganjana: plastika. Lahko jo recikliraš, se ne pokvari.
Papir lahko recikliraš dvakrat, potem že ni več vlaken, nastane prah. Pri
plastiki, če bi jo lahko dosledno ločevali, jo narediš in jo lahko uporabljaš
kar precej časa. Tu je seveda tudi njena težava, da se ne razgrajuje. PVC se;
plastične vrečke razpadejo slej ko prej, ker imajo, kot pove ime
(polivinilklorid) notri klor. Ko se razgradi, so v njej kloridi - ki so
trenutno preganjana žival. Baje, da se ustvarjajo spojine, ki so kancerogene.
Ne vem, ali je to res ali ne. Če si brala o 'živi vodi' in nekem doktoratu o
tem, zdaj poteka velika pravda ali naj se ta doktorat podeli ali ne. Eni
trdijo, da je vse skupaj hokuspokus, drugi pozabljajo, da mi že dlje časa vodo
magnetiziramo, recimo v tovarnah sladkorja, da se kristali ne izločajo. Torej
na tem nekaj je. Dekle, ki dela ta doktorat, je delala najprej na kemiji, od
koder so jo nagnali in zdaj je šla na filozofsko fakulteto. In zdaj se
spotikajo od to. In jaz bi jih rad vprašal, kaj pa tisti, ki delajo doktorate
iz verstev, iz verovanja, morale, Nebes, Pekla, pa imajo doktorate in jih
spoštujejo? Imamo tamle Dr. I. Š., ne? Ki je veliki umetnik. Ima doktorat. Iz
zraka, bi lahko rekel. Kemično živa voda za enkrat ni dokazljiva, zato ona dela
s filozofskega vidika. Govorimo pa o Bozonih,
o super delcu, ki so ga odkrili šele zelo kratek čas nazaj. Zato sem pri
obsojanju tega osebno zelo previden. Stojim na fizikalnem in kemičnem stališču,
kjer je vse kolikor toliko jasno definirano, ni pa rečeno, da je že vse
izumljeno. Vsa kemija se neha pri fiziki in pri fizikalni kemiji lahko kadarkoli
pridemo do naslednjega velikega odkritja. (Plastika je izredno spremenila naše
življenje, izvira pa iz nafte, ki so jo odkrili po naključju – poznali so jo
dolgo, a so jo imeli za umazano, strupeno, nekaj, kar je težko odstraniti,
kamnito olje so ji rekli.) Že dolgo smo iskali nadomestne materiale, ki bi se
laže obdelovali kot kovina ali les, bolj stabilne. Ena prvih plastik je bil
bakelit, to je smola iz fenola in formaldehida. Druga je bil galalit, to je
kazein in, mislim da, formaldehid; včasih so iz njega delali gumbe in glavnike
…
8.
Se kemija zadnje čase, v industriji, ukvarja s sintetiko ali skušajo
uporabljati naravne danosti?
Oboje. Zaradi omejenih virov se skuša naravne ekstrakte pridobivati umetno.
Ne, da jih zmanjkuje, vendar jih je enostavno premalo. Vzemi na primer
nadomestek za sladkor. Včasih je bil saharin, potem so bili ciklamati. Zdaj
imamo enega, ki ga dobiš iz rastline, ta hip se ne bom spomnil naziva, ampak ga
je zelo malo. Potrebuješ ogromne plantaže Stevije, vzgoja rastline je zahtevna
… Poleg tega se farmacevtska industrija, v boju za preživetje, bori proti
naravnim ekstraktom, ker niso 100% čisti. Na žalost to velja tudi za njihove
produkte. Lobiji se pač borijo za to, da bi se vse proizvajalo sintetično. To
je njihov kruh. S tem da - ljudem je to vse bolj jasno in iščejo lastne
alternative. 'Srebrna voda', ki jo ljudje uporabljajo za, na primer,
preganjanje luskavice. Pet tisoč let stara medicina. Takšne stvari me zanimajo.
9.
Kaj pa delate za hobi? Omenjali ste strast do elektronike in vem, da z ženo
zelo veliko potujeta.
Od leta '52 pa praktično vse do zdaj, je bila moja strast elektronika. Tako
imenovani 'hardware'. Še kot dijak
sem naredil radioaparat. Imel sem servis za popravilo bliskovk. Za Delo, za
policijo, za vojsko … sem servisiral. To je bil moj vir prihodkov. Kasneje sem
se spravil na elektronska vezja, krmiljenje naprav, strojev, malo programiranja
… V tem sem zelo užival; vedno je bilo to neko ustvarjalno delo. Ko je začela
zadeva migati, je bilo, kot bi naredil otroka. Kot Frankenštajn – 'živo je!' – točno tako. Predstavljaj
si, imaš tisti čisto prvi majhni računalnik, 'mavrco', nekaj daš gor, vmes še nekaj zraven nalotaš in na koncu imaš nekaj, kar vrta luknje, kar dela luknje za
tiskana vezja za tovarne, kot so Iskra, Gorenje … tako da, ja … Elektronika je
bila moja druga velika strast.
10.
Še na drugi del prejšnjega vprašanja, romantični del: kako sta se spoznala
z Vilmo, sedanjo ženo?
Vilmo. Ja. Greva tako: zakaj sem najprej sploh iskal družbo? Pri prvem
zakonu sem bil star petindvajset let, šestindvajset. Takrat delujejo hormoni.
Če ni vse tako, kot si zamisliš ali kako si to zamišlja partner, potem stvari
ne delujejo. Moški pri petindvajsetih letih je bik. Ali kozel. Vsaka luknja je
dobra. Bodiva čisto tako. Ženska je drugačna. Če tu ne pride do soglasja - da
niti za poročno noč ne želi, da spiš pri njej ali da imaš nasploh bolj ločeno
življenje, postaneš ljubosumen. Takrat si še manj zaželen. To je pripeljalo do
razveze. Ni bilo pogovora, ker je bil strah pred zamero. Karkoli rečeš, je
lahko zamera na oni strani. Karkoli reče ona, je lahko zamera pri meni. V tem
je težava. Podobno je pri politiki. Ni pogovora in so na obeh straneh zamere.
Zaradi majhnih stvari. V drugem zakonu je bilo obratno, je bila žena
ljubosumna, nisem bil več jaz. Brez razloga. In tako naprej. Tatretjič je bilo
bolj tako … Zato sem iskal partnerico. Po nekaj poskusih sem naletel na sedanjo
ženo. Srečala sva se v savni, malo mi je pokazala kaj dela, kaj riše. Všeč mi
je bilo to, da je inovativna, da je podjetna, da je samostojna – to, kar
običajno … kar jaz zahtevam od človeka. Da ima svoj način življenja. Glavno je
bilo to, oba sva bila ločena, oba sva imela izkušnje. Odkrila sva, da se lahko
pogovarjava o vsem. Brez skritih misli v ozadju. To je bistveno, da nimaš doma
policijske postaje, da nimaš večerne šole. Cel dan po malem nekaj čebljava, cel
dan po malem nekaj delava. Jaz sem za računalnikom, delam za svoj S.P., ona
dela svoje. In tako je minilo najinih 15 najlepših let. Če bi jo spoznal pri
petindvajsetih, je ne bi znal ceniti. Takrat so bili nagoni premočni. Pri
šestdesetih to precej popusti. Nisem imel izkušenj. Nisem imel znanja. Ko
doživiš ločitve … vsaka je stres. Še tako sovražiš človeka, vsaka je stres.
Prejšnjim ženam nisem sovražnik, imamo štiri otroke, s katerimi se razumem
odlično. So iz različnih gnezd in zdaj, ko sem v tem zakonu, imam možnost in
razumevanje, da sem spravil vse štiri skupaj: vsako leto se vsaj enkrat dobimo.
Si pomagamo, posvetujemo se. Med sabo se razumejo, se poznajo, so v stikih.
Imamo v redu odnose. Ni tisto, da bi katerega skrival, da ne bi želel, da se s
kom pogovarja…
Z Vilmo sta strastna
popotnika. Je kraj, kamor si ne želita ali kamor se želita vrniti?
Ha. Res je, z Vilmo sva marsikje bila. V bistvu, dolgoročno, tega ne
načrtujeva. Je ad hoc. Recimo, zdajle
sva bila na Rodosu. To je dobesedno čez noč prišlo. Mesec dni prej sva se
prijavila, se začela učiti španščine … preko kuponov. Vidim kupon in si mislim
– to bova pa midva šla. 120 evrov za teden dni bivanja in šole in 100 za vožnjo
od Trsta do Valencie. Letos sva šla spet, za štirinajst dni. Moram reči, da
zdaj španščino že toliko obvladava, da malo že razumeva. Poleg tega je to dobra
možganska telovadba: vsak nov jezik so štiri leta demence stran. Delava
križanke, ona jih rešuje, jaz ji pomagam. Pošiljava redno in tudi zadeneva kaj.
Za poročno potovanje sva šla na Novo Zelandijo. Bilo je super. Še pred tem, za
najin prvi tak daljši izlet, sva šla za štirinajst dni na Kubo. Tudi super. Če
se ne ukvarjaš z njihovimi socialnimi ali političnimi problemi, ki niso tako
očitni … Mi smo bili v socializmu petdeset let. V teh letih smo zgradili
industrijo, neki standard, predvsem zdravstveni in socialni, pokojninski. To
imajo Kubanci perfektno. Nimajo pa privatne lastnine. Lastnina je državna in
država se je zelo slabo brigala zanj. Niso dopuščali bogatenja. Zato eni ne
marajo sistema. To je najbolj zdrav narod. Če gledaš Kubance, vsi so rahlo
debelkasti, nihče ne teče – razen vojska, ki mora – vse se odvija v takem
složnem stilu. Ni pa nekega bogastva, ni jaht, ni modernih avtomobilov.
Štirideset ali petdeset let so imeli gospodarsko blokado. S strani ZDA. Ne vem,
če se bo to ravno spremenilo. Zdaj nastaja nova fronta, Rusi hodijo po
Venezueli, po južnoameriških državah; ustvarjajo novo valuto in podobno. Kot
Amerikanci silijo v Ukrajino, Rusi silijo na drugo stran. Saj, pred mnogo leti,
ko je bila kubanska kriza, je bila to v bistvu turška kriza. Zaradi kubanske
krize so morali Amerikanci iz Turčije umakniti rakete z atomskimi glavami.
Ampak so o tem petnajst let molčali. Na ta način so Rusi spravili ameriške
rakete s svojih mej. Ko so Rusi začeli voziti rakete na Kubo, so se Amerikanci
zgrozili. Kasneje so jih demontirali in odpeljali. Rusi in Kubanci so bili
prijatelji že od Castra dalje. Rusi so na veliko kupovali kubanski sladkor.
11.
Prav. Za konec – bi še kaj dodali, še kakšna tema po želji?
V Dnevnik nameravam dati članek o ZPIZ 2, s katerim je te dni ukvarjam – to
je zakon o upokojevanju. Če ga vržeš v Word in prešteješ znake, ima ta zakon
416.000 znakov. To je 277 tiskanih strani. To bi naj funkcionalno nepismeni
Slovenci prebrali in razumeli. Prvič, zakon sploh ni pisan za ljudi. Drugič je
izredno nelogičen. Vzemiva elektrarne na strehah. Ena država pravi, da so
nerentabilne, zato je potrebno lastnikom dati subvencije. Drugi konec države pa
pravi, da je to podjetje. In da je potrebno to podjetje registrirati in dobiček
pobrati. Kakšen dobiček? To je popolnoma nelogično. Kaj takega si lahko izmisli
samo birokrat. Cilj mojega članka je spraviti v pogon varuhinjo človekovih
pravic, da se ta zakon skrajša, da se ga preveri in opozori na neustavnosti. Po
ustavi ti …. mislim da 50. člen, ne vem, to moram preveriti, zagotavlja pravico
do pokojnine, podrobnosti katere ureja zakon. Predhodni člen ti pa omogoča
pravico do dela. Vendar. Ustava ne pogojuje pravice do pokojnine s pravico do
dela. Zakon ZPZ 2, mislim da 406. člen pa pravi, če delaš, moraš dati pokojnino
nazaj. Zdaj morajo nekateri ljudje, ki imajo te elektrarne, pokojnine vračati.
Jaz moram svoj S.P. z novim letom zapreti ali pokojnino vrniti. S tem da moj
S.P. ne nosi toliko – jaz imam svetovanje, po ZPIZ-2 pa svetovanje ni delo.
Lahko sem sicer prokurist pri sinu, ki ima firmo, ima d.o.o. in s.p.. Ne smem
delati, lahko pa dobim nagrado in povrnjene stroške. To so idiotizmi, da … Že
če vzamem samo ta zakon. Obstajajo tudi drugi zakoni, ki imajo ravno tako preko
sto strani, celo dvesto strani. V njih je toliko idiotizmov, da bi bilo to
nujno potrebno skrajšati. Nujno. Zakaj? Zakon pri nas ne deluje v smislu
zakona, kot to narekuje anglosaško pravo, v duhu zakona, pač pa po piki zakona,
po črki zakona. In potem se neki pravnik K. tamle lovi na to ali je lahko
obsojenec član parlamenta ali ni. V duhu zakona je obsojeni obsojen. Pa ne
rabiš pike zakona. Poanta je v tem, da ima življenje toliko pik in vejic, da
potrebuješ tisoč strani, da vse navedeš. Ko zapirajo tele s.p.-je, bodo
izgubili kup učiteljev, ki bi lahko prenašali znanje prihodnjim generacijam.
Včasih smo bili Slovenci znani kot tehnično napreden narod, ker je bil prenos
znanja. Ljudje so popoldne prišli iz služb, popoldne se je zidalo, otroci so se
imeli kje učiti. Znanje se je ohranjalo. Danes prideš ob petih domov, otroci so
na računalniku, ti si utrujen, moraš pojesti … Znanje izgubljamo. S tem
preusmerjanjem v špekulativno znanje, znanje izgubljamo. Tisto osnovno tehnično
znanje.
No comments:
Post a Comment