Katarina Majcen, na violončelu

1.      Tvoje življenje je na raketni pogon. V četrt stoletja si dosegla več, kot nekateri v vsem svojem času. Kdaj si se prvič zavedla, da bo čelo tvoj najstrastnejši ljubimec?

Mislim, da sem že od čistega začetka čutila, da je to to, čeprav se verjetno sliši precej neverjetno. Kako bo sedemletni otrok vedel? Pri petih letih sem že hodila v glasbeno šolo in igrala najprej kljunasto flavto in nato prečno. Čeprav sem se imela prav super, sploh ko sem imela ure s sošolko (sošolka mi je bila tudi v osnovni šoli in hkrati soseda), mi flavta ni bila pisana na kožo. Hvala bogu smo z družino redno hodili na koncerte Celjskega Godalnega Orkestra, kjer je igrala moja teta in na enem izmed koncertov je bil solist violončelist Igor Švarc. Po koncertu sem začela trmarit, da hočem igrati violončelo. Starša sta si seveda mislila svoje, namreč da si bom po vsakem koncertu izmislila nekaj novega in me nista jemala preveč resno. Hotela sta me prepričati, naj počakam vsaj slabo leto, da me lahko redno vpišejo v glasbeno šolo (bil je november). Ni jima uspelo. Bila sem tako trmasta, da sem imela decembra že prvo uro violončela. Neizmerno sem uživala in nikoli nisem pustila, da bi mami ali ati sedela zraven pri urah čela ali doma vadila z mano (kar je bila redna praksa pri moji sestri in njeni violini). Kmalu sem začela govoriti, da bom šla na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, kar se je na žalost v zadnjem letniku violončela spremenilo zaradi menjave profesorja, s katerim se nikakor nisem ujela. Bil prevelik flegmatik in ni od mene zahteval čisto nič novega. Samo neko preigravanje lahkih skladb je bilo, jaz pa rabim izzive. Takrat sem bila v veliki dilemi in tik na tem, da zamenjam violončelo s saksofonom in grem s tem na srednjo glasbeno. Mami to ni bilo preveč všeč, za kar sem ji neizmerno hvaležna, in je organizirala privat ure pri moji bivši profesorici (ki je bila pravzaprav na porodniški). Po opravljenih sprejemnih izpitih na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani (pri 14ih letih) ni bilo več nobenih dvomov, da bo moj violončelo tudi moj najzvestejši življenjski sopotnik :)

2.      Kaj bi se moralo zgoditi, da ga nikoli več ne bi prijela v roke?

Raje ne pomislim kaj bi se moralo zgoditi, da ga ne bi več prijela v roke, ker bi moralo biti nekaj zelo, zelo drastičnega. Nekaj v smislu, da mi odrežejo prst, dlan ali kakršnakoli nesreča roke, ki bi mi preprečila igranje. Brez noge bi se dalo, brez rok pa ne (oziroma brez kakšnega prsta na desni roki bi še preživela!). Velikokrat razmišljam, da bi si dala zavarovati roke, kar precej glasbenikov naredi, ampak v Sloveniji ta opcija še ne obstaja. V primeru, da bi se to zgodilo (sem potrkala na les :)), bi prenehala igrati violončelo, kar pa še ne pomeni, da bi se prenehala ukvarjati z glasbo. So stvari, ki jih lahko delaš tudi brez rok - učenje, kompozicija, muzikologija, etc. Tudi, če bi se poročila in imela goro otrok, ne, ne bi pustila čela niti takrat. Mislim, da če bi se karkoli takega zgodilo, mogoče več ne bi igrala profesionalno, ampak definitivno pa ne bi nehala igrati ljubiteljsko. Že zdaj se mi zdi, da sem vložila toliko truda in denarja v to, da bi bilo škoda pustiti! Potem bi bile vse te ure vadbe in vadbe "vržene vstran".

3.      Ko gre človek s tabo na kavo, si vedno nasmejana, vedno navdušeno pripoveduješ, nobenih zamer ni v tvojih prigodah, imaš fenomenalen smisel za humor. Ali se kdaj sploh utrudiš? In kadar si sita sveta godal, kam pokukaš?

Baje sem že od rojstva taka, 24 ur na dan nasmejana … Moja mami rada pove zgodbo, kako je takoj vedela, da je nekaj narobe, ko sem nekega jutra iz spalnice prišla objokana. Baje sem bila drugače vedno do ušes nasmejana že navsezgodaj zjutraj. Izkazalo se je, da sem med spanjem padla s postelje in si zlomila ključnico. Moj moto je, da je v življenju najbolj bistveno, da si srečen. Zelo redkokdaj pustim, da me nekaj spravi v slabo voljo; vedno poskušam poiskati dobro stran. Iz izkušenj vem, da je v vsakem slabem nekaj dobrega in se zato vestno držim tega, da to dobro vsakič poiščem. Jokam zelo, zelo redko, ampak takrat ko pa, se je moralo zgoditi res nekaj groznega! Velikokrat se zgodi, da so ljudje “annoyed” z mano, ker sem tako optimistična. Ampak kaj češ, their loss ;) Najbolj srečna sem med ljudmi. Tudi, če sem utrujena, sem zelo zadovoljna, kadar je okrog mene skupina prijateljev. Seveda pa so dnevi, čeprav bolj redki, ko sem najbolj srečna, če sem lahko sama v svoji sobi, pred računalnikom in internetom. Takrat dejansko povsem zabluzim cel dan. Ampak ta želja po samoti ne traja več kot toliko. Naslednji dan je že treba it s kom na kavo in čvek, česar se po takem dnevu če toliko bolj veselim.

Kadar sem sita sveta godal, najraje pokukam v kakšno knjigo, pogledam kakšen dober star film (ja, najbolj uživam v starih filmih, Chaplin, Hitchcock, vsi filmi za katere je napisal glasbo Ennio Morricone, Cinema Paradiso pogledam dvakrat letno, filmi z Jackom Lemmonom, etc), pretečem 5km, grem na jogo ali pa poklicem prijateljico, da obdelamo vse nove čenče. Zelo me sprostita dance in house glasba. Ja, vem, veliko ljudem ni jasno, kako lahko klasični glasbeniki tako uživamo v tem. Ampak to je edini žanr, kjer lahko totalno odklopim možgane in se sprostim. Klasični glasbeniki zelo v detajle poslušamo glasbo, zato se lahko sprostim samo v dance glasbi, ker je tako preprosta in se vseskozi ponavlja. Pa še lepo na glas si dam, da umirim vse notranje glasove in misli :) Včasih, čeprav vedno bolj poredko (to je starost :)), mi godi it v diskoteko - and dance my brains out :)

4.      Imaš več izkušenj z različnimi kulturami – torej, načinom življenja in dojemanjem umetnosti in posameznika – po tem planetu kot mnogi drugi. Kako bi primerjala Kitajske kolege s Škotskimi in te z Ameriškimi in seveda ne nazadnje tudi Slovenskimi?

Torej, da začnem z najslabšimi izkušnjami. Nikoli več ne bom delala za Kitajce in upam, da nobenemu mojih prijateljev ne bo treba izkusiti tega, kar sem doživela jaz. Ok no, ni bilo tako hudo. Ampak nekomu, ki je samostojen že več kot 10 let, bo težko. Imajo veliko pravil, ki se nam, zahodnjakom, zdijo precej čudna: na primer ženske se z moškimi ne smejo pogovarjati brez dovoljenja, oziroma je najboljše povedati, kdo točno ti je všeč, da lahko organizirajo zmenek. Seveda na zmenek ne greš sam, ampak s starejšim parom! Haha ja, sem razmišljala, da bi rekla, da mi je eden od fantov iz orkestra všeč (čeprav smo le prijatelji), samo zato, da ne bi težili, da se preveč družim z njimi! Problem je bil v tem, da če bi to naredila, bi naju po treh mesecih (!!) prišli spraševat, kdaj se nameravava poročiti! Za ‘starejši’ par nisem nikoli točno zvedela, če so kakšna pravila, ampak kolikor sem opazila, je čisto vseeno; glavno da sta poročena, lahko so tvoji prijatelji, bel ali kitajski. Glavno, da ga oni poznajo in vejo, da jima lahko zaupajo. Potem je še pravilo, da po 22h ne smeš ven, ker “nikoli ne veš, kdo te bo napadel in ti ukradel notranje organe”… Vse to se mi zdi smešno zdaj, ampak, ko sem bila pa dejansko v taksnih okoliščinah, mi ni bilo pa čisto nič smešno ali zabavno. To sta le dva primera. Ne želim se preveč pritoževati in zamoriti. Kitajski glasbeniki dojemajo glasbo tudi dokaj tehnično in niso ravno muzikalni, ravno obratno kot Angleži in Škoti. Pri slednjih je bolj pomembna muzikalnost kot to, če narediš kakšno napako. Mislim, da smo Slovenci precej skoncentrirani na tehniko, prav tako pa tudi na muzikalnost. Zato sem po prihodu v Anglijo rabila kar nekaj časa, da sem se navadila na nov način igranja. Za Američane še ne morem točno reči, kako dojemajo kulturo, glasbo in igranje instrumenta. Moj profesor je namreč Slovenec, in ima posledično dokaj podoben pristop, kot sem ga bila navajena v Sloveniji. Glede kolegov pa takole: Koloradčani so eni izmed najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj spoznala (in verjemi, spoznala sem veliko različnih ljudi in narodnosti!), zelo lahko se je vklopiti v pogovor z njimi in zelo hitro lahko postaneš zelo dober prijatelj. Vsi so čvekljivi in vsak dan jih resnično zanima kako si (pri čemer Angleži niso najboljši - vprašali te bodo, ampak ne pričakujejo odgovora). Zato mi Kolorado tudi neizmerno odgovarja :) Kolorado je ena najlepših zveznih držav, z najbolj suhim prebivalstvom, haha (ker imamo gore!). Se hecam, res je lepo, ampak odločila sem se zaradi profesorja, ki je izjemen violončelist. In ne samo to, tudi zelo prijazen. Pred vpisom mi je z veseljem razložil, kako zadeve tu funkcionirajo in mi pomagal pri prijavi. Je zelo skrben človek in rad poskrbi za svoje študente. Če je treba, se tudi čez vikend pripelje učit, če rabiš pomoč … Nasploh se potrudi in mu nič ni odveč, če so študentje pridni in delovni.

Prej si omenila, da so Kitajski glasbeniki zelo robotski. Ironično je najslavnejši čelist na svetu te dni Kitajec?

Kitajci so tehnično zelo izdelani, ne marajo pa pokazati, kaj čutijo. Tako v življenju, kot v izvajanju glasbe. To mene moti, verjetno ne vse. Ja, Yo-Yo Ma, izredno dober pri snemanju filmske glasbe, ampak slab pri izvajanju klasične, na odrih, v živo (precej slabih kritik in pa tudi moje mišljenje). Pri snemanju je pomembna tehnika, nihče ne bo videl ali si se malo premaknil na stolu, ker "čutis" glasbo, ali ne. Ravno obratno pri nastopanju v živo. Ravno zadnjič je dal moj prof. zanimiv primer, namreč - v angleščini rečes I'm going to SEE the concert in ne I'm going to LISTEN to the concert! Koncert greš poslušat, predvsem pa gledat!

5.      Prihajaš iz družine, ki ji umetnost, kultura in zgodovina nikakor niso tuji. Tvoj dedek je upravljal muzej v Laškem, kar je kasneje prevzel tvoj oče. Meniš, da je bilo nekoč za kulturnike to lažje kot danes, ali ravno obratno?

Pa ne samo to, tudi teta je glasbenica in zato sem že od majhnih nog hodila s celo družino na njene koncerte. Starša sta oba mnenja, da sta kultura in umetnost izjemno pomembni in zato smo redno obiskovali muzeje, likovne razstave, brali knjige, etc. Mislim, da se je vse zelo spremenilo in včasih se je za kulturnike hitro našla služba za nedoločen čas. Danes je tega manj, vendar je ogromno drugih možnosti. Večina mojih prijateljev (pa tudi jaz sem se s tem ukvarjala eno leto) je freelance glasbenikov, delajo kar jim pride pod roke - učenje, orkester, komorna, zanimivi projekti z drugimi umetniki, jazz. Veliko je možnosti, ampak večini se ne ljubi s tem ukvarjati in so zato depresivni, ker ni ene službe, kjer lahko zasluziš dovolj, da preživiš skozi mesec. Svobodnjaško delo zahteva veliko koordinacije z drugimi (in s samim sabo), biti moraš zelo prijazen, nasmejan in komunikativen človek, da lahko hitro navežeš stike. Največkrat lahko samo tako dobiš naslednji “špil”. Ne vem, če lahko rečem ali je bilo težje včasih ali zdaj; mislim, da je to čisto odvisno od posameznika in na kaj je bil posameznik navajen. Oziroma, kaj je pričakoval po končanem študiju.

6.      V čem so najbolj očitne razlike, ko igraš v orkestru, pred orkestrom ali popolnoma sama na odru?

V orkestru si en izmed sedemdesetih; od tega jih dvanajst igra popolnoma isto kot ti. Ni nekih hudih čustvenih izlivov. Ko igraš v sekciji v orkestru, jih tudi ne moreš imeti, ker bi preveč izstopal. Tvoj zvok se mora prepletati z drugimi čelisti, potem s celo godalno sekcijo in potem še s pihali in trobili. Ko sediš pred orkestrom ali sam na odru, so okoliščine seveda čisto drugačne. Vse oči so uprte vate in ti si najpomembnejša oseba na odru. Drugače je tudi zato, ker ti igraš najpomembnejšo melodijo in se zato lahko veliko bolj vživiš v skladbo. S tem pridejo na dan tudi čustva. Jaz si velikokrat izmislim zgodbo k skladbi. Zato lahko veliko bolj podoživljam, kaj se dogaja, ko igram in z obrazom izrazim čustva. Pri violinah je stvar drugačna, ker lahko pri igranju stojijo in čustva kažejo s celim telesom. Čelisti smo pri tem malo omejeni (ne boš verjela, v glavi sem imela besedo restricted in sem šla dejansko na google translate pogledat slovensko besedo, haha), ker moramo sedeti. Razlika med igranjem v orkestru in pred orkestrom je tudi v tem, da kot solist igraš na pamet in si s tem bolj dosegljiv publiki. Pred sabo nimaš stojala z notami, ki nenamerno postavi pregrado med tabo in poslušalci. Brez not in stojala si jim bližje in jim lahko bolj intimno podaš svoje zgodbe.

7.      Kako si predstavljaš sebe v zgodovini? Bi bilo tvoje življenje popolnoma isto in bi bila sijoča zvezda v kakšni avstro-ogrski filharmoniji ali kaj takega?

Ne, mislim da bi bila sodnica! :) Haha, verjetno nisi pričakovala takšnega odgovora. Če bi bila sposobna dlje kot eno uro na dan sedeti pred knjigami in se dejansko učiti iz njih, bi definitivno bila sodnica. Vedno sem si želela sedeti v ogromni halji za tistim visokim odrčkom in udrihati s kladivcem, po vsej verjetnosti s kakšno ridiculous lasuljo. Mislim, da bi mi ta poklic v zgodovini najbolj pristal, sodnik je imel namreč ogromno avtoriteto, pa še kladivce :)

8.      V vsem tem napetem urniku najdeš čas tudi za klasično ljubezen ali imaš občutek, da se bo to zgodilo, ko se pač namerava zgoditi in uživaš življenje sama ali v dvoje ali med prijatelji v enaki meri?

Mislim, da se bo to zgodilo, ko se bo zgodilo. Bila sem v resni zvezi (2 leti), s katero, se mi zdi, je bilo kar dosti dela, tudi zaradi razdalje. Mislim, da tista “ta prava” ne bi smela biti tako težka, in da se bo zgodila, ko bo prišel pravi čas. Sem tudi mnenja, da se v dvajsetih letih ljudje še kar dosti spreminjamo in je zato boljše biti tudi kaj samski, da imaš čas ugotoviti, kaj točno si in kaj želiš od življenja (in kdaj). Veliko zvez se začne pri dvajsetih ali celo prej in mislim, da se lahko takrat “nalezeš” veliko stvari od partnerja in ne razviješ dovolj svoje lastne osebnosti. Moje skromno mnenje. :) Znam uživati tudi sama (letos poleti sem, na prime, šla na Malto in se imela super. Spoznala sem veliko ljudi, tako da u bistvu na koncu sploh nisem bila sama!), predvsem pa uživam med prijatelji. Veliko jih je še samskih, taki se hitro najdemo in tudi hitro zaposlimo :) Pa tudi tisti, ki niso, gredo radi z nami na pijačo, večerjo … Smo namreč veliko bolj zabavni, haha.

9.      Je za mlade glasbenike, četudi marljive in nadarjene, v svetu težko? S čim si se morala, recimo finančno, soočati in kaj ti je pri tem pomagalo?

Ja, mislim da je lahko precej težko, ampak (večni optimist): vse se da, če se hoče. Če si dovolj priden, se vedno uspe dobiti štipendije, enkratno denarno pomoč za študij v tujini in podobne dohodke. Seveda sta bila v ogromno finančno pomoč starša, ki podpirata vsakovrstno izobraževanje in sta zato z veseljem pomagala pri plačljivem študiju in pa seveda moja profesorica iz Cambridgea, ki mi je zapustila več kot dovolj za nakup novega in boljšega cela. Moja starša sta izjemno ponosna in jima nikoli ni bilo problem pomagati, če sem pridno delala (kar sem in nisem rabila nobenih “opominov”). Dokaj hitro sem se postavila na svoje noge. Seveda se najdejo trenutki in okoliščine, ko še potrebujem pomoč, in takrat mami z veseljem pomaga. Zelo sem srečna, da imam taksne starše; res ne vem, kaj bi brez njih.

10.   Ali obstaja kakšna skladba v svetu čela, s katero imaš neporavnane račune? Ki ji še nisi dorasla ali ki jo je legendarno težko odigrati ali, ki jo želiš odigrati bolje, kot katerikoli čelist doslej? Je smotrno glasbo dojemati kot tak izziv, ali je to preveč Holivudsko?

Ja, obstaja, in mislim, da je na seznamu vsakega čelista in to je Sinfonia Concertante za violoncelo in orkester ruskega skladatelja Sergeja Prokofieva. Je ena in edina skladba, pred katero vsi čelisti trepetamo in se je nikoli ne lotimo. Je pa fenomenalna. Upam, da bom enkrat zbrala dovolj poguma, da bom kupila note in jih odprla! Že to bi bilo dovolj :) Kaj šele, da bi jo lahko odigrala tako dobro, da bi nastopila pred publiko! Mislim, da moramo vsako skladbo dojemati kot izziv: vedno je lahko boljše. Glasbeniki smo perfekcionisti in zato stremimo k popolni izvedbi. Še pri najlažji skladbi ne bomo zadovoljni z vsako noto. Včasih bo predolga, včasih prekratka, ne bo dovolj vibrata, vibrato bo preozek, etc. Glasba je subjektivna in vsak bo odigral skladbo po svoje, zato je težko reci “kdo je najboljši”. Seveda imamo svoje idole, ki jih do neke določene mere tudi posnemamo, ampak tisto piko na i pa dodamo s svojo osebnostjo, čustvi in interpretacijo. Osebno mi je en in edini Mstislav Rostropovich, sploh po tistem ko sem prebrala njegovo biografijo. Tip je bil genij! Drugi, ki ga zelo cenim, je moj prof. Gal Faganel; verjetno tudi zato, ker ga lahko opazujem od blizu in vidim, kako perfektno tehniko ima in kako z lahkoto igra (vsi moji prof. so tudi moji idoli, če ne štejemo tistega iz osnovne šole. Imela sem izjemno srečo in študirala s profesorji, ki niso samo izjemni čelisti, ampak tudi izjemni ljudje!). Iz moje generacije je na primer Andreas Brantelid... In ljudje me vedno vprašajo, kaj mislim o 2Cellos… Mislim da je enkratno to, da zaradi njiju cel svet ve, kaj je čelo. Mi ju je pa malo škoda, ker sta izjemna klasična glasbenika.