Ema Žurej, plesalka

1.       Ko te takole gledam, dobim občutek, da si rojena za to, da si nekomu tekmica. Preveč si lepa, preveč zanimivo se premikaš, prehitro razumeš okoliščine in ni videti, da ti je kakršenkoli izziv prevelik. Česa se sploh bojiš? Ali tako lepa ženska sploh kdaj dvomi o sebi?

Ojej. Uh. Veš kako je, jaz prej nikoli nisem bila lepa ženska. Bila sem bajska, ki je bila telesna stražarka vsem piškicam v sedmem razredu. Bile so 'ah, ne me ..', jaz pa 'hu! Ne boš je! Jaz jo varujem!'.. Mogoče tudi od tod izvira moj pogled na … Mogoče sem že takrat, že kot majhna, v razredu videla te družbene sisteme. To hierarhijo. Ugotoviti sem morala, kako delujejo, lepa ali grda. Saj vidim, kako se ljudje obnašajo do mene. Ti trdiš, da sem lepa ženska, vidim, kako se moški vedejo, vidim, kdo bi naredil zame kaj samo zato, ker sem videti, kot sem videti. Vidim, na koga to naredi vtis in na koga ne. Ne hodim pa mimo ogledala in si mislim, uu, sem huda. Samo sebe nimam za tako zelo lepo. Tudi nisem nikoli bila ena tistih z videzom obsedenih, ki URE preživijo pred ogledalom, preden gredo ven. Nimam občutka, da mi bo v tem, kar počnem, kaj lažje, samo zaradi obraza. Že zaradi minljivosti je lepota precenjena. 

2.       Bi te prizadelo, če bi te vzeli na avdiciji, ker si videti dobro, potem pa njihovim pričakovanjem ne bi bila dorasla?

Ja. Tega me je bilo strah v Mariboru. Tam sem bila petnajst-letni pišček, v drugem letniku. Drugi najmlajši je bil star triindvajset ali štiriindvajset. To je bil tim, s katerim smo delali predstavo in mene je bilo vse leto groza. Ampak vzeli so me pa in zdaj se razumemo. Nekaj so videli v meni. Plesati sem očitno znala dovolj dobro. Tudi zdaj sem v taki svetovni dilemi, ko se ne zavedam same sebe; ne vem ali sem dobra ali nisem dobra … 

3.       Starši te podpirajo, še vedno si najstnica, a finančno se že moraš opredeljevati sama. Kako se znajdeš? Kako to vpliva na tvoje odločitve? Te to jezi in pogrešaš čase, ko ti je bilo kot otroku vse olajšano in si lahko le plesala, kolikor si želela?

Moji me podpirajo do konca, ampak zdaj finančno pač je kot je in sem se odločila, da si poiščem delo. Ves denar gre, da si lahko sama plačujem treninge. Ja, ko si otrok, ko te starši vozijo v šolo, ko so tekmovanja ljubka … Saj vsi iščemo neko varnost. Sem idealistka. Kaj si želim? Želim si priti v nek company, kjer bo svet prijateljev, družina, kjer se bo ustvarjalo …  Glede tega pa, da sama sprejemam odločitve in nosim posledice … Potrebovala bom nekaj časa, da se na to privadim. Dolgoročno mi bo prav prišlo. Super je, da imaš zavetnika, ampak če ga nenadoma izgubiš … Ne sme biti konec sveta. Vem, da sem zmožna samostojnosti, le vreči se je potrebno v to.

4.       To vprašanje sem zastavila tudi tvoji soplesalki - na tej točki največ mladih ustvarjalcev odstopi od umetniške poti, vsaj za kako desetletje ali dve, in srečo poišče raje v Resničnem svetu. O čem razmišljaš? 

Imam dve možnosti. Za enkrat se vse bolj nagibam k temu, da ostanem v Sloveniji. Marca oziroma v času avdicij bom obiskala vse avdicije za akademije, ki jih bo možno obiskati. V Sloveniji je bila sicer samo ena šola, ki je imela moderni ples, ampak mislim, da letos ta niti ni vpisala razreda. Še ena stvar je. Glede sodobnega plesa sta v svetu trenutno dve veji. Vsaj tako razdelitev vidim jaz; ne vem, če je povsem uradna. Ameriška smer je bolj fizična, res moderna, v ozadju moraš obvladati balet, fizično moraš biti pripravljen ... druga pa je ta Evropska, ki je bolj 'čuti', valjaj se, mmmm ... Saj ne rečem. Ampak tako jo vsaj jaz doživljam. Tega ne želim. Morda sem se navadila hardcore, trdega dela … Ne rečem, da če si v dobrem ansamblu in vadiš te zadeve, te 'čutimo se', dance laboratory in vse to, ampak, kaj pa na koncu pride ven iz tega … Meni osebno ni gledljivo. Ni nekaj, za kar bi dala dvajset, trideset evrov za vstopnico.

Kaj pa Azijski pristop?

Če odgovorim malce stereotipno, Azijci so pač ***. Imajo tiste nadpovprečno gimnastične sloge. To je že tretje. Kot Rusija. To moram paziti, na kakšno šolo grem. Delati moram seveda že zdaj, da bom dovolj dobra, da pridem na tisto, ki bo po mojem okusu, a paziti moram, da bo zame. Šolnine so 4000 evrov plus. Ne želim po vpisu ugotoviti, da si bom morala plačevati še dodatne tečaje, fitnes … Pomembno je, da si zastavljam visoke cilje, morajo biti v pravo smer. Saj sem na točki, ko si mislim, da bi obupala nad vsem skupaj in samo šla … To se bos slišalo precej tako, vendar bi mi bilo seveda dosti laže, če bi bili moji starši bogati. Enostavno bi lahko že lani imela toliko več treningov; lahko bi me vozili naokoli na boljše treninge, mature bi se lotila drugače - da bi bilo vse bolj usmerjeno v ples, privoščila bi si lahko, da grem na več avdicij … Vse poletje bi lahko bila na plesnih delavnicah, na festivalih, recimo Dance festival v Avstriji. Po fizični plati bi mi bilo dosti laže. Bila pa bi razvajen otrok. Groza me je izbirati, ker ne poznam toliko stvari, da niti ne vem, med čim izbiram. Že med obema trenerkama je tako velik razkol ... Ena je evropsko usmerjena, recimo, in ko se pogovarjaš z njima, ti o isti stvari povesta povsem različni mnenji. Zame, osebno, čisto personalizirano, sta mi svetovali dve povsem različni šoli. Ena mi je za nekaj avdicij zagotovila, da bom sprejeta, pa nisem bila sprejeta na nobeni. Težko se je tako odločati, še posebej, če je denar v igri. To je pasje.

Kako pa razmišljaš o dekletih, ki na tej točki, med hobijem in profesionalno umetniško potjo, obupajo in se določijo za bolj … 'normalen' poklic?

Predvsem nočem biti med njimi.

5.       Ustvarjalce včasih slišim reči, da so prerasli mentorja, prerasli neko šolo, celo prerasli državo. Povej mi o tem. Kdaj to začutiš?

To je trenutek, ko plesalec ugotovi … zanimivo pravzaprav; tudi sama sem večkrat mislila, da sem prerasla svojega pedagoga, pa smo se skregali in sem rekla to je to, ne rabim te več, dajmo nekaj drugega …  Potem pa smo se zmenili. Seveda ni veliko možnosti, da sredi leta zamenjaš učitelja. In smo ugotovili, da si imamo še veliko dati, da smo vsi samo malce zaspali. To, da si prerasel pedagog, je pravzaprav zelo težko reči. Tako ali drugače; včasih sploh ne vedo, da ti še niso tega, kar potrebuješ, dali … Taka izjava je dvorezni meč. Mogoče po eni strani drži, ampak po drugi pa ti ima vsak človek nekaj za dati. Z odločanjem, če to rabiš, če boš to vzel ali ne, lahko samega sebe prikrajšaš za marsikatero izkušnjo. Znajdeš se v položaju, ko si misliš, pa *** no, kaj ti delaš z mano? Rabim nekoga, da me žene ko živino. Da res nekaj dosežem ni druge poti. Da ne pada na moje izgovore. Ravno zadnje leto smo imeli mentorico, pri kateri je šlo samo navzdol, ker smo 'bili prijatelji', ker smo 'reševali probleme', ker to se dela med treningom ... Samo zato, ker je nekdo dober umetnik, ne pomeni, da je dober pedagog – in obratno. 

6.       Kakšno je razmerje med telesom, ustvarjenim za ples in nekom, ki nima popolnega telesa, a je toliko bolj zagnan?

Pri plesu imamo ideal – pri baletu je ta še bolj izrazit – pri sodobnem plesu mogoče malo manj … Saj mogoče si ga ni tako težko predstavljati: srednje visoka ženska, suha, mišičasta, z neko močno izraznostjo udov ... Tudi na odru je lepše videti človeka, ki je izdelan, kot nekoga, ki … to je grozen predsodek, ampak je res. Včasih v živo vidiš kakšne baletke in so popolne, ampak, ko jo pa vidiš na odru, ima pa mogoče velika stegna ali ... Posledično imaš dva tipa plesalcev – eni imajo za to prirojeno telo in se malce dotrenirajo, še posebej, če imajo malce občutka, drugi pa … Jaz osebno za ples nimam popolnega telesa. Boke imam zaprte, 'guzila' sem se večino svojega življenja - to je tisto, ko usločiš hrbtenico - zato nimam centra … Stati ne moreš dobro, nimaš releveja, pridejo omejitve, ki jih moraš natrenirati … Normalni ljudje ne rabijo niti vedeti, kaj center je, medtem ko, če ga plesalec nima ... Pilates pomaga. Pilates je bil prvotno ustvarjen za baletke, da so krepile te mišice. In lepo je videt, da tudi običajni ljudje to vadijo ali da nekdo iz tega povleče še kak cent. 

7.       Ali kdaj razmišljaš, na kakšni točki boš postala vzor ljudem, kdaj bodo od tebe začeli pričakovati, da boš znala odgovarjati na vprašanja o plesu ali svojem videzu dekletom, kakršna si bila ti malo nazaj?

Sem že. In občutek je prekleto čuden. Mami me že dve leti terja, zakaj nimam poguma, da bi prevzela kakšno skupino v Harlekinu. Da bi vse to že lahko počela; že zdaj bi lahko ustanovila kakšno skupino. Mene je strah kot psa, da kakega otroka ne zavozim. Da bi imela kakšnega učenca, ki bi imel potencial postati dober plesalec, pa da mu *ccckzz* kaj gre? … Z Vito imava učenko in mi je fino, da sva dve – da če delam kaj narobe, me ona popravi. Nimam niti občutka za otroke, za štiriletnike: poznati moraš otrokov razvoj, vedeti moraš katere stvari so normalne. Ja, saj kdaj vidiš na YouTubeu kake osemletnice, ki delajo stvari, ki jih jaz še v življenju nisem bila sposobna narediti, vrtijo po trideset obratov, špage take jake in drugačne, ampak to je 1% … Ena od petdesetih sploh pride do tega in iz te izbrane, izbrane skupine bosta mogoče dve preživeli do 25 leta. Ostale bodo kriplji. Naša mentorica je bila gimnastičarka – ona ima operirani obe koleni. Pri plesu na srečo ni toliko poškodb. Cilj deklicam v Ameriki je, da pridejo na Broadway, tam je denar. V Sloveniji ne prideš nikamor.

8.       S soplesalko sta si zelo blizu, ne bi bilo težko verjeti, da sta sestri. Toda v resnici sta si pravo nasprotje, kajne?

Najina zgodba je zelo zanimiva. Najprej je nisem prenesla. Poznam jo ... Pleševa skupaj že, hm, ona je začela že pri osmih letih? Ampak ujeli sva se pa šele pred dvema letoma na Histeriji, festivalu. Povabila naju je Zala Pezdir. Drugih nisem poznala, tudi Vita je imela samo mene. Takrat bi jo ubila; šla mi je na živce, bila je popoln otrok. Panika, jok, čez dva dni pa vse kul. No, na koncu smo se vsi jokali, ker smo morali pač iti. Zatrapala sem se v nekega tipa in takrat mi je bila ona v oporo. To je znala. Ona je v teh zadnjih dveh letih tako zrasla, tako odrasla, da si tega ne bi mogla predstavljati. Včasih rečem, da je 'moja šola', da sem jo jaz vzgojila. Povsem sva se povezali; vedno bolj posegava v intimni prostor ena drugi, pa ni nobene panike – jeva skupaj, spiva skupaj, uporabljava isto ščetko za zobe … Se pa izogibam temu, da bi na potovanjih okoli naju ustvarila mehurček, da bi ne pustili drugim blizu; na Portugalskem sva se družili z ostalimi, na morju sva spoznali ene kul Italijane, itn … Toliko sva odprti, da nama ni težavno navezovati novih poznanstev. Pravzaprav si sploh nisva tako različni. Ti si naju dojela kot dva pola. Na nekem nivoju sva si. Ampak ne toliko. 

9.       Razmišljaš kdaj o zgodovini? Kako je bilo včasih za mlade ženske, kakšno možnost izbire ali časa so imele, če sploh, da so se izoblikovale v samostojne, nadarjene osebe?

Mogoče ne toliko o tem, da ne bi imela priložnosti, kot o tem, kakšen je bil razvoj plesa na sploh. Takrat še ni bilo takega telesnega ideala, kdo je lahko baletka, plesalec je bil lahko vsakdo ... Vsi ti velikani sodobnega plesa, ki so začeli, če gledaš v primerjavi z danes – in to je čisto moje osebno mnenje, če bo kdo to bral, se bo mogoče držal za glavo in mislil 'uboga punca, nima pojma', ampak vidim – oni so takrat razvili en tip gibanja, imeli so povsem čisti list papirja, karkoli so naredili, je bilo novo, je bil hit, je bilo vau. Saj so imeli res ideje, ampak so delali čiste novosti ... Zdaj je trikrat težje nekaj ustvariti na novo. Drugačen svet je bil, drugačne perspektive na ples, na ženske … Prodor je bil že s tem, da je ženska prišla na oder, da se je nekdo premikal, kakršno koli gibanje ... Da je bila ples umetnost, ne zabava ali erotika ... Marta Graham je bila taka. (Njen vpliv na moderni ples je primerljiv z vplivom Picassa na likovno umetnost, Stravinskega na glasbeno ali F.L. Wrighta na arhitekturo. Bila je prva, ki so jo pošiljali v svet kot kulturno ambasadorko, ali ki je plesala v Beli Hiši; op. p.) Ženske, ki so dokazale da, ne, ne iščem moža, ne iščem nečesa boljšega, samo … plešem. Skušam se spomniti, prvi sodobni ples je bila neka ženska, ki si je na palice dala blago in plesala s krili; že to je bilo takrat nekaj izrednega. Počasi se je začenjalo. Saj tudi zdaj je fino, ampak takrat je moralo biti res dobro, ko so se ljudje še lahko zbrali in nekaj ustvarili, prodirali so na neko novo področje. Danes se dobijo kreativni ljudje, imajo ideje in so že nekam prišli, ampak prideš do odra in poveš, da imaš projekt – ja, ti in trideset drugih pred tabo. 

10.   Si tako dobra igralka, da če bi morala kdaj javno povedati nekaj, v kar ne bi verjela ali bi se ti zdelo skrajno butasto ali celo ponižujoče – bi ti uspelo?

Ne vem. Morala bi imeti hudičevo dobro motivacijo. Če bi bil to denar, bi ga morala res potrebovat ali dobro vedeti, za kaj ga bom porabila. Imela bi take moralne in etične težave, da ne vem … V plesu se vidi, če ne verjameš v to, kar bi naj na odru predstavljal. To se mi je zgodilo pri mojem prvem solo plesu, Fasada. Meni se še vedno zdi tako sranje, tako nisem ponosna, gabi se mi že sama misel, da bi še kdaj odplesala tisto stvar ... Ampak ravno zadnjič je nekdo komentiral … Fasada bi naj pač predstavljala vtis, ki ga ti daješ zavestno, trdo kožo, ki si jo narediš, in ko jo spustiš, se sesuješ.. Imela sem razmazano blato po snežno beli oblekici, postavljala sem se v arabeske in me je sesulo, take stvari. Igralski del, obraz, to sem znala naredit dobro. Plesni del pa, koreografski, mi je bil pa sranje. A od ljudi sem dobila take pohvale. Od ljudi, seveda, ki so bili v občinstvu, ne od drugih plesalcev. Vse skupaj je bila plesno-gledališka zadeva. V to moderni ples zapada. Pa še to ne. Oni pridejo na oder in samo stojijo tam, nekaj se malo premikajo, imajo otroški bazenček poln vode in se vržejo noter in potem plazijo ven … Performance. Hodiš z enim štiklom čez cel oder in to je to, blazna IZJAVA. Saj se zavedam, da če bom šla na plesalsko pot, bom morala kdaj sodelovati v tem, ampak to ni ples. Zakaj se je potem vsa leta tak človek treniral, v kaj so ga usmerjali, da je na koncu to nastalo? Ne vem, mogoče sem samo preveč kritična. Ne vem, kaj bom jaz počela, ko bom prišla do trenutka, ko bom hotela jaz nekaj povedati, pa drugi ne bodo razumeli. V tem je težava konceptualne umetnosti. Koncept je včasih zasnovan vrhunsko, pojedla bi ga. Kako pa je na koncu, na odru, je pa druga stvar. Te razlike ne maram. Napisano je dobro, zavedati pa se morajo, da človek vseeno pride gledati predstavo. Stvar mora biti narejena, da ljudje razumejo že tam, zakaj gre, ne pa da dva dni kasneje zvejo, da je bil avtor nek pomemben človek ali da preberejo, da je neki uporabljeni element silno sporočilen. Če režiser ali koreograf ne znata prevesti, če nimaš samorefleksije ... Lahko narediš YouTube video in te bo pogledal, kdor te pač želi, v predstavi z občinstvom pa … Ta njihova samozadostnost. Kljub zanikanju vsega tega, še vseeno si tam zaradi občinstva. Še vseeno se prodajaš, kljub vsej postavni drži in še vedno zaradi tega, ker narediš stvar, da jo nekdo pride gledat. Zapletamo se v umetnost brez smisla. L'Art pour l'art. Naredil bom in mi je vseeno, če kdo pride gledat. Ja, in? Kaj si s tem dosegel? Tvoj krog prijateljev ve. Ja, ustvariš si nek renome, nek sij, ampak … ne vem. Lahko, da bom čez 20 let to branila. Nikoli ne veš, kakšne so izkušnje, kakšni so razlogi za izjavami teh ljudi. Kljub vsemu. 

11.   Okej, čisto tvoje vprašanje. Čisto osebno. Te kdaj tlačijo more?

Prav more? O ja. Kot otrok sem imela eno moro, da so v naše stanovanje vdrli teroristi in sem imela na izbiro, koga bodo ubili. Mamico, atija, sestrico, bratca – ali naše tri ribice ali hrčka. Meni je bilo za vse enakovredno groza. Da bi katero izmed ribic? Vest me je pekla, že če sem samo pomislila. Ni bilo na voljo, da bi mene. Zbujala sem se v joku, ker sem vedno rekla, naj ribico ali pa hrčka. Počutila sem se kot največja pošast. Potem mi pa legenda od moja mame reče: hja, pa sanjaj, da imamo vsi neprebojne jopiče. Tako bodo enega ustrelili in bo preživel. In tako dejansko enkrat sanjam zlate ribice v neprebojnih jopičih, eno so ustrelili, to je bilo pač to, potem so odšli, ker so dosegli svoje, teroristi pač in ja … Od takrat nisem imela več teh sanj.