Nina Vodopivec, med dvema hitoma

1. Nekaj časa si bila še najbliže slavni osebi, kar smo na slovenski pop glasbeni sceni med pevkami v bendu imeli. Kako se je ta zgodba začela in kako končala?

Začela se je tako, da se nas je pet lokalnih pubecov dobilo – vedeli smo drug za drugega, da smo v glasbi, stara sem bila osemnajst – in potem je eden, ki je ravno naredil studio, rekel, čujte, pridite mi pomagat posnet en komad. Posneli smo ga in takoj je bila med nami kemija. Bilo je kot takrat, ko se zaljubiš – kar govoriš, kar nobenih zadržkov ni, bili smo silno naivni, mladi … in zelo zelo željni samo igranja in seveda nastopanja v živo. Posneli smo komad in je postal hit. Peljalo se je, mislili smo si 'joj, prvi smo' in si rekli, da dokler bomo prvi, ga bomo žurali. To je trajalo potem dva meseca. Potem smo rekli, zdaj pa ali bomo alkoholiki ali pa poskusimo za foro narediti CD. In smo ga, imeli smo par špilov in so nas poklicali iz založbe, nas kar našli. Veš, kar gre, ne razmišljaš o tem. Ti želiš samo igrati. To je tako spontano, ni na silo. Ko stvari dozorijo, si rečeš, aha, kaj pa če poskusimo še to? Dejmo poskusit. Ni nekih masovnih načrtov, nekega predajanja raziskovanjem, manipuliranja sploh. Tako čisto. No, in končalo se je tudi zato, ker ni bilo več čisto. Z moje strani – ne vem, kako je bilo za njih, imamo zelo različne poglede na življenje in vse stvari in bom osebno povedala, meni se je stvar zelo zamazala. Kar naenkrat je bil biznis, vse je bilo preračunljivo, še tisto, ko smo prihajali na oder, je bila kar naenkrat cela scenografija. Jaz nisem mogla več niti dihati in posledica tega je bila, da mi je glas šel, zdaj mi je jasno, da je bilo to to. Čeprav, to mi je jasno zdaj, mnogo let kasneje. Takrat je bila le stiska.

2. Pravzaprav ni izvirna zgodba, kajne? Ogromno mladih bendov takole trči ob 'slavo' in ta izvorna kemija, ki vas je pognala, ugasne.

Sanjala, da bom pevka, sem že nekje pri štirih letih. Že v osnovni šoli sem govorila, zakaj bi hodila v šolo, če bom pela. Nič drugega ni bilo smiselno. Meni je bilo to normalno, ampak ko si želiš neki napredek, ko si želiš iti v svet … zakaj zdaj Slovenija? Greš dvakrat skozi in vsakič je isto. Hodiš po zabavah in se pije in nenadoma se vse prilagodi temu, da si tam in zabavaš ljudi … Malce se izgubi smisel. Največji koncert, ki smo ga imeli, je bil v Beogradu, ko so nas povabili Bajaga. To je pa bil izziv. Bilo je noro. Prideš nekam, nihče ne ve ničesar o tebi, pa jih dvigneš pri tretjem komadu tako, da so imeli vsi roke gor. Vsi so peli, pa sploh niso vedeli, kaj pojejo. Takrat sem imela še rojstni dan, petindvajseti. Tako kurjo kožo sem imela. Vsaka celica je doživela orgazem. Ti sploh nisi ti. 'Ti' ne obstajaš. Ni ega, ni zavedanja o sebi, ni ničesar, vse postane eno. K temu stremim. Odrske slave nisem nikoli iskala, vendar takole na odru stati … Saj sem delala intervjuje sama s sabo, pred ogledalom, že od nekdaj. Imam strah pred ljudmi, ampak ko si na odru, nisi med ljudmi. Gor si in poveš svojo zgodbo. Ne želiš diskutirati. V sebi imaš zelo močen svet in kadarkoli ga razdaš, ti ga vsakdo polomi. Tam gor pa ni bilo tega, tam si pa samo … bil. Če ljudem to ne bi bilo všeč … Sicer pa smo se imeli s fanti noro dobro, razposajeni smo bili, ščipali smo se, si hodili pred mikrofone. Nedolžno je bilo. Spremenil se je naš osebni odnos do teh stvari. Zase vem, da sem se zgubila. Kar naenkrat sem si zgradila močno masko, razumeš, ta pričakovanja … Če sem bila slabe volje so bili vsi: kaj pa je narobe?? ... Ko si tako naiven, kar greš, ko se to začne ponavljati. Potem sem se zaprla.

 

3.      Imaš občutek, da bi znala bolje razpolagati z živci in energijo, če bi bila klasično šolana pevka?

Kakor koli razmišljam – ne … Ker imam v sebi en prostor, za katerega verjamem, da je ravno zaradi tega, vse te preteklosti, še vedno tam notri. Tako samozadostna sem. Mislim, da tega ne bi bilo več, če bi hodila na akademijo. Ker že zelo zgodaj nisem mogla več hoditi v šolo. Nekaj imam, kar mi po eni strani jemlje neko normalno življenje, po drugi strani mi pa vse da. Kamorkoli grem, vidim, čutim to samozadostnost, ne čutim odvisnosti do ljudi. Ali stvari, ali smrti. Glede pogovorov v kulturnih krogih pa … če je kdaj kaj takega, da so kake določene stvari ... saj tematiko nečesa razumeš, lahko se preprosto priključiš; če so kake sporne stvari, vprašaš, če ti pa ljudje v omejenosti, ker pač bolj preprosto govoriš, ne dovolijo zraven, potem pa vem, da jih ne zanima tematika, ampak se grejo lomljenje rok. Potem vem, da tudi mene to ne zanima. Včasih pa tega nisem vedela. Na ljudi sem gledala zelo naivno. Še vedno verjamem, da so po srcu vsi dobri. Nima se pa srce vedno prostora izražati. Če govorim simbolično.

4.      V kakšni meri ste si z drugimi bendi pomagali, z drugimi pevci družili – ali je premagala tekmovalnost, glede na to, da je Slovenija precej majhen prostor za nasičenost z neko stroko? Imamo sploh dovolj odrov za vse?

Mi smo imeli ogromno koncertov, imeli smo vsak vikend po dva nastopa. Silno je razvita klubska scena, tudi disko se spremeni, tudi naša glasba je bila poprok … Tako bom rekla: naša glasba je bila čisti pop, razen določenih komadov, nastop je bil pa mogoče bolj rok. Ampak glasba je bila pa taka, da je šla kjerkoli skozi. Pop je pač bistveno bolj širok, rok pa že selektiven, že malo bolj uporniški, se že loteva določenih tematik … Mi smo bili ljubezen, ljubezen, ljubezen. Razen določenih komadov, kjer je bila kaka dominanca, kaki izbruhi.

To rečeš, kot da ti tisti komadi niso všeč …

Zelo so mi všeč. Vsi so mi všeč. Skoraj.

Razen?

Tisti curasti so se mi vedno zdeli … Telegram… sprašujem se jaz … sprašujem ves svet … zakaj ta usoda … je rabelj strasti … ki uniči ljudi ... Zdaj jo sicer razumem malo drugače, takrat sem bila bolj uporniška. Poslušala sem Janis Joplin. Šla bi gor in vreščala. Ljudje so me gledali, veš, ko si bil na odru in gledal dol, pogledi, stik z ljudmi, a čutiš, a čutiš, kaj ti skušam povedati? Ne poslušati, a čutiš? Da se povežeš, da začnete skupaj dihati. Saj zato pridejo. Ne pridejo, pišovka, če bi oni želeli govoriti, bi pač ti plačal in ti prišel poslušat njih. Ampak to mi je bilo noro, ko sem videla, da so ljudje sprejeli nekaj, da smo se vsi dali v eno energijo. Tudi na odru …. Ko si pri miru, bodi zen. Ko pa se miga, naj pa šprica. Ko mi je mentorica rekla, da naj bom pri miru, ko pojem, nisem mogla. Zdaj imam super učiteljico, greva počasi. Zdaj že lahko pri miru stojim in pojem hkrati (smeh).

5.      S katerimi notranjimi viharji si morala razčistiti, da si spoznala, da si želiš s kariero pop pevke nadaljevati?

Še vedno sem v tej fazi. Prišla sem na točko, ko sem se odlepila od tega, kar imamo za resničnost. Najlaže povem tako, da je prišel trenutek, ko sem, simbolično, umrla. Vse, kar se je dogajalo kasneje, po tistem, ko sem šla na pot … pred tem sem še eno leto delala tu, v Celju. Videla sem, da imam precejšnje težave z egom. Videla sem, da je na koncu, kot da bi del mene umrl. Stala sem na odru, ljudje so bili 'vau', jaz pa nisem imela glasu, kljub temu da sem morala biti tam zaradi pogodbe. Ti gledaš in v bistvu otrpneš. Ni utripa. Vse gre. Tista nemoč je že onkraj vsega. Nisi živčen, nisi nič. Apatičen si, zamrzneš. Um sili naprej, ne ne, to mora tako biti … Potovanje je bilo neke vrste oživljanje. Zanimalo me je, kaj sploh vse skupaj je. Šlo je, na neki način, za pokončanje uma. Počutila sem se, kot da sem se slekla, odprla in rekla vzemite, vse vzemite. To, kar sem mislila, v tej obliki tako ali tako ni imelo prostora. Moje želje tule, v tej smeri, se ne bodo izrazile. Tematika se ne bo mogla razširiti, dograditi … Nisem pa znala iti. Počutila sem se dolžno.

6.      Je ta naporni mit slave resničen? Vem, da je to precej splošno vprašanje, ampak ta vzhičenost, ki jo doživiš, je resnična ali le utvara? Kaj bi rekla nekomu, ki bi ti pristopil in rekel: »Rad bi bil tako slaven, kot si ti.«?

V tem življenjskem obdobju? »Bodi.« Karkoli mu boš povedal, tako ali tako ne bo razumel. Ampak Slovenija je res tako majhna, da ko govorimo o slavi … Vseeno, slava je. Ljudje neprenehoma govorijo s teboj. Vsepovsod te prepoznajo. Ti nisi več navaden človek, si ideja, ki jo imajo o tebi. Meni se to še vedno dogaja. Kamorkoli pridem, me spoznajo. Že vidim navdušenje, že kar iskrice letijo. Neko pričakovanje, kaj bo pa zdaj tale povedala. Velikokrat mi je v užitek, da jih razočaram. Vmes mi je bil to prav fetiš. Karkoli; da sem bila hudobna, da sem pokazala, da nisem pozitivna. Tako se potem začne. Ampak ta kontrast med življenjem, kakršno bi naj bilo in … Veliko znanih se je zdaj začelo razkrivati, kontrirajo vsemu temu, kar modna industrija prodaja. Zdaj je bil trend, da se zjutraj fotografiraš brez ličil, ali neka plavalka, ki so jo po fotografiranju blazno zožili, da ona ne bo predstavljala konfekcijske številke 6, če je 10, in je objavila slike pred in po. To se mi zdi zdravo. Ko mi nekdo reče, da je vseskozi srečen, si mislim, pišovka ti je dolgčas. Zanimivo mi je, kako se ljudje potrudijo, da ohranjajo neki dober videz. V tem se mi ne zdi nič slabega. Ne pretiravati. Ravno ta zmernost. Zdaj pa vidimo, da je te zmernosti zelo malo in vsakdo mora povedati vse. Če začuti, da se bo slekel, se pač tule sleče. Okej. Svoboda je v redu, ampak svoboda ni od zunaj. Pride do onesnaženja, oči in možgani imajo še vedno čut za estetiko. Vsaj nekaj nas je še takih, no. In potem je vse skupaj malo … Zato se mi zdijo zakoni in vrednote, ki bi se jih splačalo negovat. Ja, svoboda izražanja, saj ja, ampak saj ni vse umetnost, kar naredi umetnik. In ni vse dobro, kar naredi dober človek. Saj zelo posplošujem, ampak to govorim s strani ustvarjanja zakonov, ki so dobri za vse. Ki ohranjajo dragulj, da bomo še vedno svetili in bomo zdravi.

7.      Na spletu je mogoče najti nekaj tvojih pesmi in razmišljanj. Zelo všeč mi je bil eden tvojih postov – Če bi bila tvoj čas, kako bi me porabil? Se boriš s tem? Z željo, da bi nekomu pripadala, s časom, ki mineva kruto hitro?

Ta stavek je hkrati žalosten, hkrati zelo vesel. Ko sem se začela spraševati, ko prideš s filozofskimi vprašanji do ene točke, vidiš, da si nedokončana zgodba. Jaz sem človek, ki se noče odločiti – se ne morem odločiti. Za mene niso tako pomembne, da bi se o njih odločal, verjamem v tok, ne verjamem v žrtvovanje, ne verjamem v  trdo delo za neko ceno, če je to žrtvovanje. Verjamem pa, da če te nekaj navdihne in se temu prepustiš, to ni več delo, temveč bivanje. Dihanje. Logična stvar. Življenje je minevalo, prihajali so odgovori. Odkrila sem, da je edini način, da greš izven sebe. Da imaš nekoga drugega in da ga opazuješ, sprejemaš in tako ljubiš. Denimo pes, ki sem ga posvojila, ne morem ga vzeti in tretirati kot kar nekaj. Vzela si bom čas in ga opazovala in verjetno bom naredila milijon napak in me bo stokrat ugriznil, pa še koga drugega, pa mi bo pobegnil … Ne bom ga zavoljo teh strahov »zaprla«. Ne zanima me, da me ima rad, ker me mora imeti rad. Želim, da to naredi zato, ker to hoče narediti. Absolutno mislim, da je moja dolžnost, da ga zaščitim, ampak do tega ne bom nikoli prišla brez opazovanja.

8.      Si lastnica zelo zanimivega psa oziroma psa zanimive pasme, namreč borzojskega hrta. In to ni prvi borzojec, ki ga imaš. To so trmasti, zamerljivi, čeprav na pogled zelo zen psi. So to lastnosti, ki ti ugajajo, ali so to lastnosti, ki jim nasprotuješ?

Všeč so mi čudna bitja – močna, ampak hkrati krhka. Opazila sem, da ta dvojnost deluje v energetskem smislu, svet ali človek ali … to je ena celota. Znotraj tega se vedno oblikuje neki občutek. Ki je skupek energije. Glede na okoliščine je odvisno, ali se bo manifestiral v strah ali pogum. Jedro je isto. Take reči me zelo zanimajo. Pri večjih bitjih se mi zdi, da se te energije bolj jasno vidijo; laže delaš z njimi. Bolj so … Konj, recimo, je silno močno bitje, mrga, ampak ne more bruhati, in ko bo pojedel strup, bo umrl. Ne vidijo dobro pred sabo zaradi pozicije oči in zelo pazijo, na kaj bodo stopili. Zelo ščitijo noge. Zato tako dobro skačejo v višino – bognedaj, da bi se dotikali ovir.

9.      Povej mi o Japki. Tvoji blagovni znamki. Se še ukvarjaš s tem?

To imam bolj zimsko varianto. Ko je lepo vreme, sem zunaj, ko pa pride zima, pa togotnost, potem pa ustvarjam. Ovratniki, šali so mi silno ljubi. Da nekaj teliraš, do tega mi ni. Da si natančen, ni zame; sem površen človek. Zanimajo me druge stvari, ne povsem v podrobnosti narediti klop, recimo … Razen če je majhna. Ne morem biti dolgo pri eni stvari, ne da bi videla učinek.

10.  Kakšne so bile tvoje izkušnje z oboževalci? Pozitivne? Negativne?

S skupino vem, da smo imeli dobro energijo, ravno zaradi tega, ker je bilo vedno neko spoštovanje. Vsi so nas sprejemali. Tudi ekstremisti. Nisem imela negativnih izkušenj. Pozitivne pa … Mogoče najbolj nore so bila pisma, ki so jih pošiljali … Pišejo ti take življenjske zgodbe … Recimo, punca, ki je imela raka, hodila na kemoterapijo, in ko je bila najbolj na tleh, je v bolnici slišala komad Angel, ki ji je dal krila … Take stvari. To so izjemne stvari. Ali da sta se spoznala na našem koncertu, prvič poljubila na Divje in se sedaj poročita in si tako prekleto želijo nastop komada v živo na poroki … Ali pa imajo hčerko z imenom Nina zaradi moje pozitivne energije. To se mi zdi dobra hrana. Ne za ego, za navdih. Da si nekaj naredil prav. To je nagrada … ko na odru gledam nastopajoče, se ponavadi vprašam, čemu početi nekaj, če ne zato, da nekaj premakneš ... seveda moraš najprej biti sam premaknjen in iz tega narediti igro za vse udeležene. Meni je življenje fenomenalno. Mislim, da je vse čudež. Ampak kar boli in zakaj se ne družim preveč rada z ljudmi oziroma to nadzorujem, je, da čudežnost izpuhti ... je ni. Vsak dober izum izumetničimo, izrodimo sleherno stvar. Poleg tega nismo izumili nič – samo poustvarjamo, kar vidimo iz narave. Posilimo in izropamo in trdimo, da smo samo izumili. Opustošenja, ki ga puščamo za sabo, pa nismo mi izumili. Imela sem tudi to obdobje same dobrote, ko sem se vrnila s potovanja, vendar sem se sčasoma spet »zaprla«. Sama dobrota je ekstremizem, ideal, ki pa lahko obstaja samo pod določenimi pogoji, kot vse ... in tako sem se po tej »fazi« počutila prizadeto. A nisem jemala povsem osebno, le mislila sem si … okej. Iščem pravo besedo, s katero bi opisala to, kar naseljuje moje telo, kar me dela živo. Kar ima potrpljenje z ljudmi. Še vedno iščem.