1.
Biti igralec ni nekaj, v kar vkorakaš po
nesreči – kot pri policistih, ali zdravnikih, ali pesnikih tega ne izklopiš, ko
obkljukaš delovni listek ob treh popoldne … Ampak gotovo se na neki točki
zgodi trenutek, ko se zaveš, da to si. Se mogoče spomniš trenutka, ko se ti je
to zgodilo?
Natančnega
trenutka ne. Spomnim se trenutka, ko sem prvič stopil na odrske deske; to je
bilo v prvem letniku gimnazije. Tam nekje med drugo bralno vajo sem začutil, da
delam nekaj, česar še nikoli v življenju nisem počel; kar me dejansko v tistem
trenutku neskončno zabava, kar mi daje neki novi uvid v svet. To se je vleklo
čez vso srednjo šolo ... Kdaj sem pa prav organsko začutil, da to sem, da
to ni nekaj, kar počnem, ampak je del mojega bitja in bistva, tega trenutka se
pa ne spomnim. Se pa vsekakor strinjam, da ni nekaj, kar bi odložil, kar bi
slekel, česar bi se lahko za vikend znebil. To ostaja s tabo, zato se tudi ne
strinjam s tistimi igralci, ki pravijo, da moraš absolutno sestopiti iz vloge,
ki jo igraš. Nobene vloge ne delamo tako, da bi jo ustvarili, da bi jo kreirali
kot nekaj zunanjega ... Vloga je nekaj, kar nastane iz nas samih, in vsaj
delček vsake vloge vedno ostane.
2.
Ampak ta klic ni prvi, ki si ga slišal,
kajne? Pred tem si bil na poti, da se odzoveš še globljemu klicu, ki pa ti ni
prinesel zadovoljstva. Nam poveš kaj o svoji odločitvi, da greš v samostan?
Hja, najprej
se mi zdi zelo … dvoumen izraz – »globljemu« klicu. Pravzaprav je igra,
umetnost najgloblji klic, ki sem ga doživel. In ravno zato, ker sta se v tistem
trenutku tepla ta dva poklica, se pravi duhovni, samostanski in poklic
umetnosti, ki je bil, kot se je kasneje izkazalo, globlji in močnejši, se ta
samostanska avantura ni najbolje končala. Oziroma najbolje ... Se je pač
končala, kot se je, se ni do-končala. To je bila odločitev nekega
osemnajstletnega, devetnajstletnega fanta, ki je zadnja štiri leta preživel v
varnem zavetju katoliške gimnazije, kjer še danes pravim, da mi je bilo zelo
fino, nič mi ni manjkalo. Je bila pa utvara resničnosti tega poklica, kot je
denimo resnična najstniška ljubezen, ki se redkokdaj konča s poroko …
3.
Na odru ali pred kamero si lahko človek
dovoli stvari, ki za družbo niso sprejemljive – denimo biti zločinec, nasilnež
ali po drugi strani šibek, poražen človek. Kako se spoprijemaš s takšnimi
vlogami? Na katero metodo prisegaš? Iščeš nalašč vloge »poškodovanih ljudi« ali
so ti bolj pri srcu junaški karakterji? Kaj je po tvoje za igralca največji
izziv?
Najprej glede
metode. Zdaj bo začelo počasi teči tretje leto, kar sem v Ljubljani odkril igralski
studio bratov Vajevec, ki ga vodita dva brata, Janez in Andrej Vajevec, ki sta
bila učenca inštituta Lea Strasberga v New Yorku. Tam učijo igro oziroma učijo
tako imenovani method acting, ki od
igralca zahteva, da upodobljeni lik inducira. In to je metoda, ki me je v
celoti posrkala vase. Na katero vlogo prisegam? Nimam nekega priljubljenega
profila vloge, imam pa rad vloge, ki so čim bolj drugačne od tega, kar sem
sicer v življenju. Ena izmed osnovnih predpostavk metode, po kateri delam, je,
da vsak človek v sebi nosi potenciale, da je kdorkoli. Da postane kdorkoli. Da
nosi v sebi neomejen nabor, neomejen diapazon nekih osebnosti, izziv za igralca
pa je, da si je pripravljen priznati, da je sposoben biti tudi to, kar sicer v
življenju iz takšnih ali drugačnih okoliščin ni … Tudi šibek. Predvsem
šibek. In za igralca, za mene kot igralca je največji izziv ne neki tip vloge,
ampak v pripravi na katerokoli vlogo pobrskati in se poglobiti v svoj čutni
spomin in najti v sebi to vlogo, kakršnakoli je, sadistična, psihopatska,
šibka, poražena ali pa zelo junaška, kar jo dela živo. Kar jo dela organsko,
kar dela ta lik življenjski in verjeten.
4.
So ti ljubše vloge, v katerih si zakrit z
masko in kostumi, ali vloge, kjer sta tvoje telo in obraz povsem izpostavljena?
Absolutno se
ne počutim dobro v vlogah, kjer nosim masko. Moj nedavni izlet v komedijo
dell'arte je bil z mojega siceršnjega igralskega stališča čisti izziv, ker sem
načeloma sam zase prepričan, da je poleg glasu ravno obrazna mimika moj
najmočnejši odrski izraz oziroma najmočnejši atribut, hkrati pa se čutim
najbolj omejen na gibalnem področju. Komedije dell'arte sem se lotil ravno kot
izziv, da to mimiko, ki jo maska odvzame, prenesem v telesni gib. Sicer pa imam
rad čim bolj razgaljene vloge. Tako ali drugače.
5.
Kaj pa glede na soigralce? Imaš seznam
vlog ali ambicij napram soigralcem, h katerim stremiš?
Kot nimam
priljubljenih vlog, tudi nimam priljubljenih soigralcev. Obstajajo seveda
ljudje, s katerimi imam boljšo in slabšo kemijo na odru, ampak v končni fazi je
moja vloga odvisna od moje priprave, moje zbranosti, mojega ustvarjalnega
momenta. Če pa so že želje v smislu le
nebo je omejitev, bi pa seveda rad igral z igralci in igralkami, ki so
resnični mojstri in mojstrice svojega poklica. Tako recimo blazno rad igram s
svojimi mentorji oziroma z enim od njih, s katerim dejansko igram scene v studiu,
Žigom. Seveda bi rad igral z mojstri igre
Metode, od katerih nekateri žal niso več med živimi – takšen je recimo pred
kratkim umrli Phillip Seymour Hoffman. Da pa bi imel ambicijo stati na odru z
nekim konkretnim človekom, ki bi mu posvečal ves svoj izraz, ves svoj napor,
takšne ambicije pa ni. Predvsem je moja igralska ambicija, da v vsaki vlogi
naredim najboljše možno delo, ki ga lahko v tistem trenutku naredim iz svoje
izkušnje, iz svoje emocije. To je lahko monodrama, ali dialog, ali masovna igra
… v končni fazi niti ni pomembno. V trenutku, ko ustvarjam vlogo, sem predvsem
sam s seboj, končni izdelek, ustvarjeno bitje pa je odvisno samo od mene.
6.
Enkrat si omenil, da se ti zdi Lawrence
Olivier kot Hamlet pošastno precenjen – s takimi mnenji si boš verjetno nakopal
mnogo sovražnikov med tradicionalisti, ampak ko sva že pri tem – na kak način
utemeljuješ tako arogantno
predpostavko?
Kdo sem jaz,
da bi sodil Lawrenca Olivierja. Ja, imaš prav. Gre za to, da je slog igre, ki
ga je gojil L. O., izrazito manierističen, izrazito indikativen, in kar se
mene tiče v popolnem nasprotju z metodo, po kateri se jaz trudim ustvarjati. Z
vsem spoštovanjem do velikega igralca, ampak mislim, da so ti klasični pristopi
k igri rahlo pasé. Znotraj dojemanja
takratne estetike je L. O. nesporno ustvaril velik lik, ampak igra je od
takrat napredovala kot marsikatera stvar na tem svetu, zato mislim, da je
njegov manierizem za današnji svet rahlo arhaičen. Primer napredka v igri, če
gledamo na primeru Hamleta, je Jude Law iz neke broadwajske produkcije – našel
sem nekaj ključnih odlomkov te predstave na YouTubu – in v tem primeru se vidi,
kakšna je razlika med odrskim manierizmom in indikativno igro, se pravi med
igralcem, ki je na odru v vlogi zrcala, ki odseva neke emocije, in med
indukcijo lika, med induciranjem, kjer je igralec na odru v vlogi lika, ki
generira svoje lastne emocije in jih plasira v publiko. Poglejte si posnetke na
YouTubu: Jude Law, Hamlet.
Tudi Hamlet je po moje zelo precenjen.
Boljša alternativa?
Macbeth.
7.
Je ego najpomembnejši podporni tram
nastopajočega človeka, je enak nujni potrebi po skromnosti ali je to za vsakega
drugače? Verjetno ne moreš biti velik, če nisi utrjeno razmerje med več
temeljnimi lastnostmi osebnosti …
Zdaj moramo tu
razločiti ego v funkciji do zunanjega sveta in pa ego igralca, ko stoji na
odrskih deskah. V sodobni družbi je ego neki nujni obrambni mehanizem pred
grobimi posegi od zunaj in v tem pogledu z egom ni nič narobe, dokler pač
deluje v funkciji te obrambe, če gre seveda tudi za človeka, ki je zmožen zelo
močne empatije. Kar se pa tiče ega na odru, mi pa večkrat pride na pamet slavni
Nietzschejev rek, ki pravi – kadar koli plezam, visi za mano pes, ki se imenuje
ego. Igralec na odru mora biti po mojem prepričanju sposoben popolnega suspenza
lastnega ega, popolne odtujitve, ker namreč v enem telesu dve entiteti težko
prebivata. In če hočem popolnoma verodostojno regenerirati neko osebnost, neki
novi ego, se mu mora moj popolnoma umakniti …
8.
Ampak ti nisi samo igralec, kajne? Je to
zato, ker samo z igranjem še ni kruha, ali zato, ker te zanima več pristopov do
odrske umetnosti?
Tudi z mojo
drugo dejavnostjo, se pravi režijo, v kombinaciji z igro ni dovolj kruha za
preživetje. A glavni razlog za moje ukvarjanje s tem področjem je v tem, da je
estetika z vidika režiserja popolnoma drugačna, kot je z vidika igralca. Igralec
zasnuje vlogo v kontekstu zgodbe, ampak gre v globino lika. Medtem ko je naloga
režiserja, da se ne ukvarja toliko z globino posameznih entitet v predstavi,
ampak da vzame široki kot, da pogleda ves kontekst, da mu da neko svojo
estetiko in v končni fazi tudi to, da skozi estetiko in postavitev s predstavo
nekaj pove. Kot igralcu mi ni nikoli ambicija, da bi z likom nekaj povedal. Kot
igralcu mi je ambicija samo ustvariti verodostojen lik.
9.
Kako se na to, da si po poklicu igralec,
odziva nasprotni spol v družabnih okoliščinah?
Vedno bolj
navdušeno, sploh če prej vidijo predstavo.
10.
Prej sva se pogovarjala o tragični izgubi
mlade celjske igralke, ki je umrla na enega najbolj nesmiselnih načinov, še
preden je sploh doživela premiero filmskega prvenca … Kako gledaš na
minljivost?
Kot ustvarjalca, ki ni več v najmlajši dobi, me včasih zgrabi panika,
strah, da mi ne bo dano ustvariti, izreči vsega, kar nosim v sebi ... Potem pa
se zavem, da to ni najhuje, kar te lahko kot ustvarjalca doleti. Najhuje, kar lahko kot igralec, kot
ustvarjalec doživiš, je, da trenutne vloge, trenutne življenjske danosti, s
katero se spopadaš, ne odigraš tako, kot da je tvoja zadnja. Vsaka vloga, vsak
moment, ki ga delam, je v tistem trenutku zadnji, ki ga igram v življenju, zato
ga moram narediti, kot da je zadnji … Za to si kot ustvarjalec, igralec
prizadevam. Največji strah, največja negotovost, ki jo imam, je ravno to, da tega
ne bi bil zmožen.
No comments:
Post a Comment