Interviews with interesting people I bump into from time to time. (The English version of the text will sometimes be at the bottom of the original or vice versa.)

Monday, 22 September 2014

Kristian Koželj, z odra


1.       Biti igralec ni nekaj, v kar vkorakaš po nesreči – kot pri policistih, ali zdravnikih, ali pesnikih tega ne izklopiš, ko obkljukaš delovni listek ob treh popoldne … Ampak gotovo se na neki točki zgodi trenutek, ko se zaveš, da to si. Se mogoče spomniš trenutka, ko se ti je to zgodilo?

Natančnega trenutka ne. Spomnim se trenutka, ko sem prvič stopil na odrske deske; to je bilo v prvem letniku gimnazije. Tam nekje med drugo bralno vajo sem začutil, da delam nekaj, česar še nikoli v življenju nisem počel; kar me dejansko v tistem trenutku neskončno zabava, kar mi daje neki novi uvid v svet. To se je vleklo čez vso srednjo šolo ... Kdaj sem pa prav organsko začutil, da to sem, da to ni nekaj, kar počnem, ampak je del mojega bitja in bistva, tega trenutka se pa ne spomnim. Se pa vsekakor strinjam, da ni nekaj, kar bi odložil, kar bi slekel, česar bi se lahko za vikend znebil. To ostaja s tabo, zato se tudi ne strinjam s tistimi igralci, ki pravijo, da moraš absolutno sestopiti iz vloge, ki jo igraš. Nobene vloge ne delamo tako, da bi jo ustvarili, da bi jo kreirali kot nekaj zunanjega ... Vloga je nekaj, kar nastane iz nas samih, in vsaj delček vsake vloge vedno ostane.

2.       Ampak ta klic ni prvi, ki si ga slišal, kajne? Pred tem si bil na poti, da se odzoveš še globljemu klicu, ki pa ti ni prinesel zadovoljstva. Nam poveš kaj o svoji odločitvi, da greš v samostan?

Hja, najprej se mi zdi zelo … dvoumen izraz – »globljemu« klicu. Pravzaprav je igra, umetnost najgloblji klic, ki sem ga doživel. In ravno zato, ker sta se v tistem trenutku tepla ta dva poklica, se pravi duhovni, samostanski in poklic umetnosti, ki je bil, kot se je kasneje izkazalo, globlji in močnejši, se ta samostanska avantura ni najbolje končala. Oziroma najbolje ... Se je pač končala, kot se je, se ni do-končala. To je bila odločitev nekega osemnajstletnega, devetnajstletnega fanta, ki je zadnja štiri leta preživel v varnem zavetju katoliške gimnazije, kjer še danes pravim, da mi je bilo zelo fino, nič mi ni manjkalo. Je bila pa utvara resničnosti tega poklica, kot je denimo resnična najstniška ljubezen, ki se redkokdaj konča s poroko …

3.       Na odru ali pred kamero si lahko človek dovoli stvari, ki za družbo niso sprejemljive – denimo biti zločinec, nasilnež ali po drugi strani šibek, poražen človek. Kako se spoprijemaš s takšnimi vlogami? Na katero metodo prisegaš? Iščeš nalašč vloge »poškodovanih ljudi« ali so ti bolj pri srcu junaški karakterji? Kaj je po tvoje za igralca največji izziv?

Najprej glede metode. Zdaj bo začelo počasi teči tretje leto, kar sem v Ljubljani odkril igralski studio bratov Vajevec, ki ga vodita dva brata, Janez in Andrej Vajevec, ki sta bila učenca inštituta Lea Strasberga v New Yorku. Tam učijo igro oziroma učijo tako imenovani method acting, ki od igralca zahteva, da upodobljeni lik inducira. In to je metoda, ki me je v celoti posrkala vase. Na katero vlogo prisegam? Nimam nekega priljubljenega profila vloge, imam pa rad vloge, ki so čim bolj drugačne od tega, kar sem sicer v življenju. Ena izmed osnovnih predpostavk metode, po kateri delam, je, da vsak človek v sebi nosi potenciale, da je kdorkoli. Da postane kdorkoli. Da nosi v sebi neomejen nabor, neomejen diapazon nekih osebnosti, izziv za igralca pa je, da si je pripravljen priznati, da je sposoben biti tudi to, kar sicer v življenju iz takšnih ali drugačnih okoliščin ni … Tudi šibek. Predvsem šibek. In za igralca, za mene kot igralca je največji izziv ne neki tip vloge, ampak v pripravi na katerokoli vlogo pobrskati in se poglobiti v svoj čutni spomin in najti v sebi to vlogo, kakršnakoli je, sadistična, psihopatska, šibka, poražena ali pa zelo junaška, kar jo dela živo. Kar jo dela organsko, kar dela ta lik življenjski in verjeten.

4.       So ti ljubše vloge, v katerih si zakrit z masko in kostumi, ali vloge, kjer sta tvoje telo in obraz povsem izpostavljena?

Absolutno se ne počutim dobro v vlogah, kjer nosim masko. Moj nedavni izlet v komedijo dell'arte je bil z mojega siceršnjega igralskega stališča čisti izziv, ker sem načeloma sam zase prepričan, da je poleg glasu ravno obrazna mimika moj najmočnejši odrski izraz oziroma najmočnejši atribut, hkrati pa se čutim najbolj omejen na gibalnem področju. Komedije dell'arte sem se lotil ravno kot izziv, da to mimiko, ki jo maska odvzame, prenesem v telesni gib. Sicer pa imam rad čim bolj razgaljene vloge. Tako ali drugače.

5.       Kaj pa glede na soigralce? Imaš seznam vlog ali ambicij napram soigralcem, h katerim stremiš?

Kot nimam priljubljenih vlog, tudi nimam priljubljenih soigralcev. Obstajajo seveda ljudje, s katerimi imam boljšo in slabšo kemijo na odru, ampak v končni fazi je moja vloga odvisna od moje priprave, moje zbranosti, mojega ustvarjalnega momenta. Če pa so že želje v smislu le nebo je omejitev, bi pa seveda rad igral z igralci in igralkami, ki so resnični mojstri in mojstrice svojega poklica. Tako recimo blazno rad igram s svojimi mentorji oziroma z enim od njih, s katerim dejansko igram scene v studiu, Žigom. Seveda bi rad igral z mojstri igre Metode, od katerih nekateri žal niso več med živimi – takšen je recimo pred kratkim umrli Phillip Seymour Hoffman. Da pa bi imel ambicijo stati na odru z nekim konkretnim človekom, ki bi mu posvečal ves svoj izraz, ves svoj napor, takšne ambicije pa ni. Predvsem je moja igralska ambicija, da v vsaki vlogi naredim najboljše možno delo, ki ga lahko v tistem trenutku naredim iz svoje izkušnje, iz svoje emocije. To je lahko monodrama, ali dialog, ali masovna igra … v končni fazi niti ni pomembno. V trenutku, ko ustvarjam vlogo, sem predvsem sam s seboj, končni izdelek, ustvarjeno bitje pa je odvisno samo od mene.

6.       Enkrat si omenil, da se ti zdi Lawrence Olivier kot Hamlet pošastno precenjen – s takimi mnenji si boš verjetno nakopal mnogo sovražnikov med tradicionalisti, ampak ko sva že pri tem – na kak način utemeljuješ tako arogantno predpostavko?

Kdo sem jaz, da bi sodil Lawrenca Olivierja. Ja, imaš prav. Gre za to, da je slog igre, ki ga je gojil L. O., izrazito manierističen, izrazito indikativen, in kar se mene tiče v popolnem nasprotju z metodo, po kateri se jaz trudim ustvarjati. Z vsem spoštovanjem do velikega igralca, ampak mislim, da so ti klasični pristopi k igri rahlo pasé. Znotraj dojemanja takratne estetike je L. O. nesporno ustvaril velik lik, ampak igra je od takrat napredovala kot marsikatera stvar na tem svetu, zato mislim, da je njegov manierizem za današnji svet rahlo arhaičen. Primer napredka v igri, če gledamo na primeru Hamleta, je Jude Law iz neke broadwajske produkcije – našel sem nekaj ključnih odlomkov te predstave na YouTubu – in v tem primeru se vidi, kakšna je razlika med odrskim manierizmom in indikativno igro, se pravi med igralcem, ki je na odru v vlogi zrcala, ki odseva neke emocije, in med indukcijo lika, med induciranjem, kjer je igralec na odru v vlogi lika, ki generira svoje lastne emocije in jih plasira v publiko. Poglejte si posnetke na YouTubu: Jude Law, Hamlet.
Tudi Hamlet je po moje zelo precenjen.

Boljša alternativa?

Macbeth.

7.       Je ego najpomembnejši podporni tram nastopajočega človeka, je enak nujni potrebi po skromnosti ali je to za vsakega drugače? Verjetno ne moreš biti velik, če nisi utrjeno razmerje med več temeljnimi lastnostmi osebnosti …

Zdaj moramo tu razločiti ego v funkciji do zunanjega sveta in pa ego igralca, ko stoji na odrskih deskah. V sodobni družbi je ego neki nujni obrambni mehanizem pred grobimi posegi od zunaj in v tem pogledu z egom ni nič narobe, dokler pač deluje v funkciji te obrambe, če gre seveda tudi za človeka, ki je zmožen zelo močne empatije. Kar se pa tiče ega na odru, mi pa večkrat pride na pamet slavni Nietzschejev rek, ki pravi – kadar koli plezam, visi za mano pes, ki se imenuje ego. Igralec na odru mora biti po mojem prepričanju sposoben popolnega suspenza lastnega ega, popolne odtujitve, ker namreč v enem telesu dve entiteti težko prebivata. In če hočem popolnoma verodostojno regenerirati neko osebnost, neki novi ego, se mu mora moj popolnoma umakniti …

8.       Ampak ti nisi samo igralec, kajne? Je to zato, ker samo z igranjem še ni kruha, ali zato, ker te zanima več pristopov do odrske umetnosti?

Tudi z mojo drugo dejavnostjo, se pravi režijo, v kombinaciji z igro ni dovolj kruha za preživetje. A glavni razlog za moje ukvarjanje s tem področjem je v tem, da je estetika z vidika režiserja popolnoma drugačna, kot je z vidika igralca. Igralec zasnuje vlogo v kontekstu zgodbe, ampak gre v globino lika. Medtem ko je naloga režiserja, da se ne ukvarja toliko z globino posameznih entitet v predstavi, ampak da vzame široki kot, da pogleda ves kontekst, da mu da neko svojo estetiko in v končni fazi tudi to, da skozi estetiko in postavitev s predstavo nekaj pove. Kot igralcu mi ni nikoli ambicija, da bi z likom nekaj povedal. Kot igralcu mi je ambicija samo ustvariti verodostojen lik.

9.       Kako se na to, da si po poklicu igralec, odziva nasprotni spol v družabnih okoliščinah?

Vedno bolj navdušeno, sploh če prej vidijo predstavo.


10.   Prej sva se pogovarjala o tragični izgubi mlade celjske igralke, ki je umrla na enega najbolj nesmiselnih načinov, še preden je sploh doživela premiero filmskega prvenca … Kako gledaš na minljivost?


Kot ustvarjalca, ki ni več v najmlajši dobi, me včasih zgrabi panika, strah, da mi ne bo dano ustvariti, izreči vsega, kar nosim v sebi ... Potem pa se zavem, da to ni najhuje, kar te lahko kot ustvarjalca doleti. Najhuje, kar lahko kot igralec, kot ustvarjalec doživiš, je, da trenutne vloge, trenutne življenjske danosti, s katero se spopadaš, ne odigraš tako, kot da je tvoja zadnja. Vsaka vloga, vsak moment, ki ga delam, je v tistem trenutku zadnji, ki ga igram v življenju, zato ga moram narediti, kot da je zadnji … Za to si kot ustvarjalec, igralec prizadevam. Največji strah, največja negotovost, ki jo imam, je ravno to, da tega ne bi bil zmožen.

 

No comments:

Post a Comment