Mara Premšak, modistinja vse 20. stoletje

(* 5. 12. 1920.)

1.       Gospa Mara, rojeni ste bili takoj po prvi svetovni vojni in bili ste vajenka v klobučarskem salonu, ko se je začela druga. Kakšno je bilo Vaše življenje v tem času?

Takrat, ko se je začela druga svetovna vojna, sem bila stara dvajset let. Ravno sem prišla domov, v Celje, in si našla službo pri gospe Smolnikar. Pred tem sem bila vajenka v Bjelovarju. Stanovala sem pri teti, očetovi sestri. Učila sem se pri gospe Pondelak in se izučila za modistinjo; stara sem bila 17 let. Ponavljala sem četrti razred, da sem znala hrvaško in lahko naredila pomočniški izpit. Delala sem pri eni modistinji, Jeleni Vučkovič, in imela plačo 500 dinarjev. To je bil kar lep denar. Sem že bila pomočnica. Pred tem si moral biti vajenec. Vse si moral delati, pometati, pospravljati, stalno so me pošiljali naokoli s klobuki, mene največ. Mogoče zato, ker sem se znašla. Mojstrski izpit sem delala v Ljubljani, pred komisijo. Znati sem morala tudi ustavo, ki sem se je naučila in jo naredila s štirico. Bodoči mož, ki je bil študent medicine, se je šalil, da mi ne more dati injekcije znanja, da se bo treba nadriblati. Mojstrski izpit sem naredila s petico in so me pohvalili, da takšne mojstre potrebujemo v tej deželi. Včasih so morali obrtniki narediti zelo stroge izpite in moral si res znati, da si naredil. Kolegica, ki ga je delala istočasno, je rekla, da nekdo iz Celja njej ne bo konkuriral, pa se je opekla: naredila je s trojko. Zdaj tega ni več; obrtnik je lahko vsak.

2.       Prihajate iz družine močnih žensk. Vaša mati je imela restavracijo v hotelu v Velenju?

Tudi oče je bil zelo spreten. Taki so bili vsi Sibilovci. V Švici je imel bogato poročeno sestro, tam so bili uvozniki in veleprodajalci svile. Ko je prišla Marlenka (hčerka) iz Švice, je s sabo prinesla cel katalog vzorcev potiskane svile. Tam je bil pet let in se je izučil za elektrikarja. Mama je imela v Velenju dve hiši; ena še zdaj stoji. Pisala se je Keiser in se preimenovala v Cesar. Imela je restavracijo in sobe v hotelu in nekega dne je rekla, da bo naslednji, ki bo vstopil, njen mož. Vstopil je eleganten tujec, z visokim cilindrom, takrat je bila takšna moda, z velikim kovčkom. Nekaj dni je ostal v sobi in tako sta se spoznala. Deset let je mama še imela restavracijo, bila je zelo sposobna. Potem so se rodili otroci. Najstarejša sestra, Finika, je imela drugega očeta, znanega gospoda iz Štor. Gori na gradu, kjer se je »učila servirati«, je bila v resnici ljubica grofa Coronninija. Poročila se je z Ludvigom, damskim krojačem, ki ga je pustila. Imel je tuberkulozo. Na koncu je zanj skrbela najina mama. Mlajša sestra je bila Dragica, ki je z možem živela v Venezueli, v Marakaibu. Zdaj sta že oba umrla. Imam še njune slike. Mlajši brat je bil Herman, bil je priden, fejst fant. V gozdu ga je srečal nemški oficir in ga ustrelil. Verjetno je mislil, da je partizan. Najmlajši, Tone, Tonček smo ga klicali, majhen fantek je bil, je umrl star dve leti. Tifus. Takrat še ni bilo takih zdravil.

3.       Kako je bilo med vojno? Vaš fant je bil v nemški vojski, Celje, v katerem ste živeli, so večkrat bombardirali – je bilo življenje takrat strašno?

Niti ne. Nemci so imeli že pred vojno veliko ljudi v Celju, in ko so vkorakali v mesto, so jih lepo sprejeli. Le ena nesreča je bila, ko so ubili Dorfmeistra, ko se je peljal s svoje poroke, on je bil glavni v Celju. Za kazen so obesili sto Slovencev, tam pri Frankolovem. Vsi smo vedeli, da se dogajajo stvari, vsi smo vedeli za Stari Pisker (zapor), fotograf Pelikan je slikal tam, skozi gumbnico je fotografiral s skritim fotoaparatom, kako so streljali talce, ampak obča javnost ni čutila strašnih stvari. Sicer pa ko si mlad, marsikaj preneseš. Po vojni so ubili Gerijevo ženo, Geri je bil brat mojega moža, ker so pri njej baje našli pismo od izgnanca Vesna. Ne vem, kaj je v njem pisalo. Bila je noseča. Imeli so jo zaprto v Starem Piskru. Ubili so jo v gozdu, brez sojenja. Takrat smo mislili, da bo Geri umrl. Tako je bil žalosten. Ampak ni. Kasneje je šel po njene kosti, ker je vedel, kje so v jarku, in jih prenesel v družinsko grobnico. Moja prijateljica Vikica je bila iz Ljubljane izseljena v taborišče, ampak so jo po enem letu izpustili. Pripovedovala je, kako so na dan dobili jesti le kos kruha z marmelado. Ko je imela rojstni dan, sta še dve prijateljici, s katerima je bila skupaj, odstopili svoja kosa, da so naredile torto.

4.       Ste vojno kdaj občutili na lastni koži?

Z vlakom sem se vozila k staršem v Velenje. Vlake so minirali, ampak nam ni bilo nič. Velikokrat smo morali hoditi peš iz Braslovč, ker je bila proga uničena. Enkrat smo se morali ustaviti, ker je vlak visel postrani, in naprej iti peš. Nekoč – to je bilo hecno – takrat sem svoji šefici rekla, da bi rada šla v sredo domov v Velenje. Potem sem si premislila in sem šla v torek. Naslednji dan sem prišla nazaj v Celje, del poti smo šli peš, in medtem so zavezniki, no, temu se je reklo … teppih liegen … »položili preprogo«. Poskušali so zadeti mostove vse gor od Zidanega Mosta. Zidanškovo ulico, kjer sem imela sobo, so prerešetali. Prijateljice so me pričakale na postaji in mi povedale, da moje hiše ni več. Ko sem se pričela smejati, so mislile, da se mi je zmešalo.

Valter je moral iti v nemško vojsko – če ne bi šel, bi izgnali vso družino – in je bil poslan na Velebit … Dolgo nisem slišala zanj, nisi si mogel dopisovati, ni bilo mogoče. Potem so jih zajeli Italijani in je bil nekaj mesecev zaprt v taborišču v Bologni. Najgrše so tam z njimi delali Angleži in Američani. Še posebej črni Američani so se znašali nad njimi. Stradali so jih in poniževali. Po vojni pa je moral v jugoslovansko vojsko in je šel v Niš. Prihajal je domov, suh kot trlica.

5.       Njegova družina, iz nje je prišlo več generacij zelo spoštovanih zdravnikov, je bila del avstro-ogrske elite tistega časa. To po vojni verjetno ni bilo lahko. So v nacionalizaciji izgubili nepremičnine?

O, seveda. Imeli so lepo hišo v Cankarjevi ulici … Valter zaradi tega, ker je bil v nemški vojski, ni dobil štipendije. Po vojni je bila strašna lakota, ljudje so strašno težko živeli, posebej Nemci. Pri nas doma jaz hvala bogu tega nisem čutila. Imeli smo prašiče in kure in svojo njivo, kjer smo pridelovali zelenjavo. Delavnice so navkljub vsemu obratovale brez predaha. Gospa Smolnikar je imela delavnico z dvema pomočnicama. Ljudje so vseeno kupovali. Eni so bili revni, drugi ne. Moja pomočnica se je v službo vozila z mercedesom. Bil je od njenega moža, ki je bil električar, in bil je star avto, ampak bil je pa mercedes. Tudi jaz sem začela brez denarja. Šla sem h gospe Martini, stari modistinji, in jo prosila, če proda »kšeft« (delavnico s trgovino). V enem letu sem ga odplačala – in njeno ime, ker še nisem imela dovoljenja za mojstra. V naslednjem letu sem dobila mojstrsko spričevalo.

Takrat ste tudi srečala bodočega moža?

Valterja sem srečala, ko sem bila v službi v sklopu Mode. To je – vse mogoče se je menjavalo. Skupaj v službi sva bili s Sonjo Vrečkovo. V Stanetovi smo imeli delavnico nad kavarno. In nekega dne pravi Aleks Vrečko, advokat: »Veš kaj, Valter,« tako počasi je govoril, »Sonja ima pa eno luštno sodelavko.« In ga je pripeljal gor. In sva se spoznala ter štiri leta skupaj hodila. Takrat je še študiral medicino in sem ga hodila obiskovat v Ljubljano. Potem je naredil doktorat in sem šla tudi jaz na podelitev. Njegova družina je bila zelo premožna, njegov oče je bil zdravnik na avstro-ogrskem dvoru. Otroke so klicali princi in princeske. Bili so zelo kulturna družina. Očetova žena, Valterjeva mama, je bila zelo lepa ženska. Zelo lepo me je sprejela. Zelo veliko sem se naučila od njih, tudi vedenja. Z Valterjem sva bila skupaj devet let, poročena pet. Imela sva eno hčerko. Ko sva se razšla, sem uredila, da je imel stanovanje tam v Stanetovi, in ga preselila tja, po bolezni. Moral se je ponovno naučiti pisati. Zmenil se je, da bo vseeno delal, štiri ude na dan. Prej je bil predstojnik venerodermatološkega oddelka. Ljudje so se ga bali, ker je veliko vedel, ampak on je bil zelo širokogruden moški. Nikoli ni obrekoval. Pravi gospod. Velikokrat sva se družila, tudi po ločitvi. Jože (kasnejši kavalir, op. p.) je skakal okoli, ker je bil ljubosumen. Hrano sem mu vozila, ker sem imela avto. Dve leti po ločitvi sva šla na pijačo v Branibor, on je pil pivo, jaz sem pila mussolinija (vino in malinovec), in je rekel: »Kaj bova pa zdaj?« Imel je svoje življenje, ampak negovalki, ki je zanj skrbela šest mesecev, je povedal, da sem bila jaz ljubezen njegovega življenja. Potem je šel na potovanje okoli sveta. Nazaj je prišel, nekdo mu je pomagal in ga pripeljal iz Beograda, in ni hotel nikomur priznati, da ima pljučnico. Rekla sem, da mora v bolnišnico in mi je odvrnil, da mora biti vedno vse po moje. Prišel je k meni v stanovanje, da mi mora nekaj povedati, ampak sem imela druge ljudi na kosilu. Zrezke sem pripravljala, najedel se je. Ni mi pa povedal, kaj je želel. Takrat je kmalu umrl.

6.       Zdaj živite v domu, všeč vam je tu in se radi spominjate za nazaj. Tudi vaš spomin je izvrsten. Kje najbolj opažate, kako so se časi spremenili? Se vam zdaj zdi bolje ali slabše kot prej?

Enkrat je šlo dobro, drugič slabo. To ni povezano z režimom. Kraljevina je bila revna. V socializmu je bil močan sindikat, imela sem dve pomočnici, ki sta si izborili, da delata od šestih do dveh, zvečer pa sem imela vajenke. Zdaj so drugi časi. Žal mi je za vse obrtnike. Mene so intervjuvali za muzej, ker sem bila zadnja modistka. Izučila sem vajenko, Marto, ki je rekla, da bo odprla salon, ko bo šla v penzijo. V muzeju je prikazovala, kako se delajo klobuki. Taki smo zdaj, za v muzej. Drugi časi so bili. Takrat smo vsi kurili na žagovino. Veš, kaj je to žagovina? Tlačiti si moral. Vsi obrtniki v ulici so kurili na žagovino. Kasneje na premog. Pa tudi na plin. Vodo sem dala jaz napeljati v hišo. Bile so javne kopalnice, tam zraven, kjer je danes gledališče … Enkrat na teden smo se hodili kopat tja. Valter je rekel, da se je treba redno umivati, ampak samo enkrat na mesec s šamponom, zaradi kože. Da ni suha. Na dvorišču hiše si imel tako okno, kamor smo metali smeti. To sem dala vse renovirati, da so zdaj stranišča notri, da sta topla in hladna voda. Zdravstvo je boljše. Nič me ne boli. Kolk so mi operirali, lani sem padla, in sem bila v treh tednih spet na nogah. A ko ni več služb. Včasih so bile službe. Posebej v času socializma. Sindikat je bili močan. Obrtniki so delali, tam je bil denar, ženske so delale, inteligenca je imela službe ... Tovarne so bile. Moja najboljša prijateljica je delala v Topru, mojstrica je bila. Teh zdaj ni več. Trglavčnik, urar, je bil poleg mene, na drugi strani je bila šivilja. Tam je zdaj burek Šerifi, še vedno je tam, ampak kako so tega ubogega človeka mučili. Deset let mu niso dovolili, da odpre lokal, ki ga je kupil. Sosed Ado je bil mojster za vse, znal je vse, kar koli si ga lahko prosil, da popravi. Pa en mojster je bil, ki mi je namontiral motor na šivalni stroj. Prej je bil na pedal. Ne spomnim se njegovega imena, šivalni stroj pa še dela. Pa čevljar, Mojster Dreta. Vsa ulica je bila polna obrtnikov; Rakuš, železninar. Perfektna trgovina. Veš, kako je on začel? Se spomniš, ko so po ulicah nosili take lesene pladnje pred sabo in prodajali robo? No, tako. Vsi ti ljudje so trdno delali. Danes mladina noče več delati. Ko grem tamle mimo Vrtnice, jih vidim vse polno … pijejo in špricajo šolo.

7.       Kako ste se pa zabavali? Delali ste od jutra do večera, ampak gotovo ste pa kdaj šli tudi na kak ples ali pijačo s kolegicami?

To je bilo pa isto kot danes. Šli smo zvečer v petek na Anski vrh, kjer je bil tak dom, in tam smo kaj popili. Največkrat smo hodili v Evropo. Tam je bil živinozdravnik Ciril, en doktor, Fijavž, ki je šel potem v Mozirje, potem je bil Dušan, od Miki mož … Hodili smo v Evropo, ki je bila takrat lepo urejena. Imeli so enega natakarja, ki je mirno stal in kar z očmi švigal, če bo kdo kaj naročil, da je takoj postregel. Ko je Valter študiral, sem hodila v Ljubljano in sva šla na Nebotičnik. Prišel je Milan Čuš, ki je bil njegov prijatelj, pravnik, on živi gor v Nemčiji. Pred leti je prišel v delavnico in rekel: »A me še poznaš?«. Seveda sem ga poznala.

8.       Pogrešate kdaj čase, ko je vsaka dama nosila rokavice in klobuk in so bile deklice, ko so imele birmo, oblečene res lepo, z belimi pajčolani in okrašenimi glavnički? Pogrešate kdaj čase, ko so se ljudje oblačili izrazito svojemu stanu primerno?

Nekoč, ko sem morala v Gradec po robo, so mi rekli, da moram imeti rokavice in klobuk. Preprosto moram. Rada vidim, da so ljudje lepo, ampak umirjeno oblečeni. Nekateri so radi tako … tako ... Saj veš. Bahačasti.

9.       Kako ste se sploh odločili za poklic modistke? Kaj so takrat povečini počele ženske?

Starši in teta so me vprašali, kaj bom po poklicu, frizerka ali modistinja, pa sem se takoj odločila za modistinjo. Pranje glav mi ni dišalo. Ena gospa, ki živi tu dol, je bila učiteljica. Slavka je bila v Topru mojstrica. Sonja Vrečkova je bila moja sodelavka. Potem je bila ena Krista, modistinja, ki jo še srečujem … Ampak veliko teh žensk se je poročilo in so nehale. V tem kraju nisem imela konkurence. Jaz sem bila zadnja modistinja.

Vaša slika oziroma vaš primer je tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

Šele zdaj vidim, koliko strank sem imela. Srečujem ljudi, še danes, in mi povejo, koliko klobukov sem jim naredila. Samo jaz sem imela šlajerje (pajčolane) za birmo in sem delala glavničke s svilenimi rožami in perlami. Ko so dekleta imela birmo ali obhajilo, so prišla k meni. Tudi rokavice in čipkaste ovratnike. Material sem dobila iz … no, tega ne smem povedati. No, iz Gradca. Pst. In iz Zagreba. Znašla sem se. Predvsem til in klafete. Filc. Jože mi je vozil polne avtomobile tulcev iz tovarne. Kšeft, delavnico sem imela odprto od svojega tridesetega do osemdesetega leta. Še ko sem šla v penzion, sem imela popoldansko obrt. Kolegu Tomažinu, ki je delal moške klobuke, sem pomagala s čepicami. Gospe, ki je za mano najela lokal, sem naredila ne vem koliko kap, da je sploh kaj prodala. Še tu v domu sem pomagala delati kape, ko smo zbirali denar. Zadnjič je bila na televiziji oddaja – Avstrija ima ogromno obrtništva.

10.   Ali ste mnenja, da bi bilo življenje boljše, če bi ostali del Avstro-Ogrske?

Absolutno.

11.   Povejte mi, kako se pravzaprav naredi damski klobuk? Kako ste vi to počeli?

To sem delala kar v svojem kšeftu, tam, kjer sem imela en del lokala za trgovino, zadaj pa delavnico. To je vse preseljeno, tudi izložbe in zavese, z omarami in mizo in likalniki in mod'li vred v muzej (Muzej novejše zgodovine v Celju). Imela sem veliko prijateljic, ki so hodile k meni na obisk in klepetale. Vnukinje sem pazila, starejša se je igrala z gumbi ali delala domače naloge. Delala sem od zjutraj, vmes sem imela kosilo, skuhala sem za hčerkino družino (oba z možem sta bila novinarja), ko so prišli iz službe in iz šole, potem pa do večera. Ko delavnice nisem več imela, ker je prišlo do denacionalizacije in je novi lastnik postavil previsoko najemnino, pa sem delala doma. Za klobuk potrebuješ najprej tulec. Klafete smo jim rekli. Napojiti ga moraš z vročo želatino z vodo in ga napeti čez model. Modele sem dala sama narediti mizarju. Močne roke moraš imeti in samo stoje gre, to nič ne sediš. Takrat se ni toliko sedelo. Likaš in nateguješ ga tako dolgo, da narediš krajce. Vse to utrdiš z žeblji. Zato je moral biti les za modele mehek. Čez noč jih pustiš, da se posušijo in ohladijo in da oblika ostane. Po modi sem obrezala krajce, da so bili ozki ali široki, in na koncu dodala trak in kakšen okrasek, da se ne raztegne. Vedno moraš zmeriti glavo. To sem takoj videla, kdo ima lepo oblikovano glavo. Nekateri imajo majhne, drugi večje. To je vsa umetnost. Poznati moraš trenutno modo. 


V muzej prenešeni inventar:

Arhivski posnetek