Prvi, testni intervju, prva stvar, ki mi je prišla pod roke - MARK II, fotoaparat in popotnik

                                                                                                                                                     (Canon archive photo)

1.       Gospod Mark, oziroma Canon 5D Mark II.. Hvala in lep pozdrav za vaš čas, do katerega imate seveda izrazito tekmovalen odnos… V službi Eve Klevske ste že kar nekaj časa, štiri leta bo od njenega prvega resnega fotografiranja 24. tega meseca… Kako je za vas minilo to obdobje?Za fotoaparat moderne dobe ste zdaj nekako v… poznih najstniških ali že srednjih letih.

Povedal bi, da moje prvo resno fotografiranje ni bila gospodična Andreja, pač pa narasle vode med velikim deževjem tistega dne, ko sva se z Evo Klevsko spoznala. Že kar takoj prvi dan sva se podala, dobesedno, v ujmo. Takrat sem vedel, da bo moje življenje v strastnem krču njenih malih rok predvsem pestro. Pri Evi nikoli ne veš, kaj te čaka – hitri posnetki njenega hiperaktivnega psa, nočni posnetki ulice v nalivu, fotografiranje narave ali ljudi proti neposrednemu soncu… Vseskozi je pritiskanih veliko gumbov, menjavanih veliko objektivov. Fotoaparat mora imeti trdo kožo.

2.       Vi ste iz titana, ni tako?

Deloma tudi iz titana.

3.        Povejte, ali ste si svojo kariero, ko ste bili še na policah, zamišljali takšno, kakršno imate? Kakšna so bila vaša pričakovanja, ko ste začutili, da se, dobesedno, dostavni tovornjak okoli vas premika in je napočil dan, ko vas bodo v roke prijele fotografove roke?

Ko si še na polici, ko si v škatli, razmišljaš o marsičem. Mnogo si jih želi iti na teren v krizna žarišča, saj je tam slava najbolj očitna in je navkljub krajšemu roku trajanja, kariera najbolj pestra. Spet drugi sanjajo o modi in o glamurju. Najpogostejši strah vsakega fotoaparata je ne, da bi prišli v roke nekomu brez čuta za fotografijo, pač pa nekomu lenemu, ne strastnemu. Nekomu, ki nas bo porabil za fotografiranje svojega avta ali nove mlade žene, nato pa pozabil na nas.

4.       Imate občutek, da ste zaradi svoje cene in kvalitete glede tega na boljšem? Da vas ne bo kupil kar nekdo, ki bi pozabil na vas?

Bojim se, da ne. Manjši, cenejši fotoaparati lahko res da še manj predvidijo svojo prihodnost, a pri njih se največkrat zgodi, da z njimi rokujejo mlajši ljudje ali ljubitelji, katerih vsakdan je tudi sicer pol navdušenosti. Moji kolegi zelo srečni pristanejo v rokah mladih družin ali zbiralcev in pohodnikov.

5.       Kako gledate na objektive?

Obstajata dve šoli razmišljanja in sicer, da lahko dober posnetek nastane ne glede na aparat: torej, da lahko fotograf, ki razume svoj namen, naredi kvaliteten posnetek z… ne vem, digitalnim fotoaparatom praktično brez objektiva. To je res. Vendar je res tudi to, da če pa jemljemo fotografijo kot dovršen izdelek, kot izrazno sredstvo neke umetnosti dorasle nuje po perfekcionizmu,  tako na tehničnem kot na sporočilnem nivoju, ne le kot hipoma zaustavljen čas ali ukraden trenutek iz časa, potem se da ta isti posnetek narediti BOLJE. Z vsakim objektivom ima aparat poseben odnos, slab, dober, to je stvar debate. Morda je kot dvojice ne gre dojemati v taki meri, kot u je potrebno sprejeti v paketu še s fotografom. Le tako je lov za popolnim posnetkom mogoč. Vse ostalo so le čudovita naključja ali premikanje mej nekega sporočila.

6.       Kakšno je vaše mnenje o modernih telefonih z zmožnostmi fotografiranja?

Prosim, ne govorite mi o telefonih. Sem jaz z vami načel temo, kakšno je vaše mnenje o tabloidih?

7.       Prav. Velja. Nam lahko poveste, kakšna fotografinja je Eva Klevska?

Predvsem je zelo evforična fotografinja. Razburjeno se pripravlja na fotografiranja, čeprav neko mero tehnike že obvlada, a se zaveda, da je vsako fotografiranje nepredvidljivo in če že ne išče presežka svojih dosedanjih projektov, želi dorasti vsaj pričakovanjem stranke. Enkrat na prizorišču, se skoraj panično zažene v delo in komaj diha, ne je, ne pije, niti razmišljati ne more z enako razporejenimi impulzi po možganih. Pozablja imena, denimo, to je en tak primer. Prst skoraj vseskozi drži na sprožilcu, naredi na stotine posnetkov. Tega me je včasih groza. Moja baterija se včasih boleče pregreje. Eno smo že pokopali. Na koncu je mnogokrat povsem izčrpana in včasih tudi potrta od utrujenosti, a si ne more pomagati. Še ko material predam računalniku in se v miru, v tišini ohlajam v svoji torbi, jo lahko slišim, kako ure in ure, komaj budna, ureja ta dan domov prineseni material.

8.       Se je njen čut za posnetke v tem času kaj izostril?

Ponavlja določene napake, ki so očitno zakoreninjene v njeni motoriki. Na primer to, da me nagne in mora kasneje pri urejanju to popravljati. Največkrat gre za manj kot eno stopinjo, a kompozicija je vsakič ogrožena. Ima prirojen čut za zlati rez in dinamiko pripovedi posameznega posnetka, prikrajšana pa je za osredotočenost. To se izraža tudi pri njenem beganju pri izbiri objektivov. Drži se 50mm, ker je lahek in ima najlepši bokkeh, a se je šele zdaj, po mnogih letih pričela zavedati, da je pri portretu subjekt bolj sproščen pri 100mm, ko mu ne sega v zasebni prostor in ne rabijo slišati mokrega klikanja zrcala, ki jih plaši, kot bi dobivali majhne klofute. Podobno je z bliskavico. Zaljubi se v intuitivne sposobnost svoje opreme in jim zaupa, nato pa šele po dolgem času odkrije še druge lastnosti, ki bi ji omogočile širšo paleto izdelkov, večjo raznolikost iste teme, večji razmah eksperimentov. Pri 'uličnem' objektivu, mojem edinem zoom objektivu, misli, da želi širok kot, da zajame zgodbo ulice, a si ne upa blizu in posledično kot vseskozi oža in subjekt približuje mehansko – kar, se ve, povsem izniči smisel ulične – širokokotne - fotografije.  

9.       Je po vašem mnenju neosredotočenost na tematiko pri fotografu pomanjkljivost ali vrlina? In ali ste kdaj pomislili, da bi pri določenih temah izrazili svoje mnenje ali celo nepokorščino?

Vsekakor gre za izziv. Pri njej gre priznati, da ji nobena fotografska panoga ni resnično tuja – v prostem času se podaja v arhitekturno hladnost, v pisane zmazke 'party' fotografije, predvsem pa ona je in vedno bo portretistka – 'obraz' išče v vsem, kar slika, tudi v naravi, v živalih, v igrah kompozicije, itd. Da bi se kdaj zares uprl in odpovedal pri sodelovanju se na srečo še ni nikoli zgodilo; tudi ne vem, če je v moji naravi da sodim o ozadju izbire tem svojega fotografa. Bi pa, mogoče, kdaj zatajil pri snemanju… Hm, no, ne vem, če bi se spuščal v to… Recimo no, če grem res v skrajne meje slabega okusa, če bi kdaj zaslutil, da želi fotografirati belega pudlja z rožnato pentljico, potem bi se mi morda od groze zaletelo in bi se mi zaskočila zaslonka. Za zelo kratek čas, seveda. Lahko vam pa povem, da sem prvič, ko sem fotografiral akt, skorajda oslepel od šoka. Pričakoval sem postopen, umirjen uvod v tako zapleteno, intimno temo, ne pa, da bo subjektka preprosto odvrgla obleke s sebe in pričela z zelo gibčnimi pozami. Skoraj bi padel iz fotografinjinih rok. Prvih nekaj posnetkov sem samo mežikal, nič ni bilo ostro.

10.   Kaj pa menite o svoji postranski karieri kot snemalne kamere za video posnetke?

Hm, zdaj ste me pa našla. O tem se nisem poglobil, je pa seveda to del mojih sposobnosti, ki jih drugi fotoaparati z moje police bodisi razvijejo tokom življenja bodisi ne. Lahko izpostavim, da je priljubljenost načina snemanja, ki smo jo mi, naša generacija vnesli v ta medij, dosegla revolucijo pri pristopu do video posnetka, kar pa je seveda dvorezni meč: bodo prihodnje generacije sposobne obdržati ta nenavaden zasuk, ta nepričakovani izrazito svojevrstni ton živega posnetka ali se bo to sprevrglo v trend, kakršnega opažamo pri teh tako imenovanih 'retro' aparatih. Namreč, poglavitna vrlina 'retro fotoaparatov' je njihov videz, ne njihove tehnične sposobnosti. Ali bodo, v tem primeru, prihodnje generacije Canonovih Eosov slavile možnost filmskega snemanja in s tem dvigovale ceno, ne da bi se v resnici na samem fotografskem nivoju karkoli izboljševalo?

Najlepša hvala in veliko čudovitih posnetkov še naprej!