MIRAN BREŽNIK, z obema nogama na trdnih tleh

1.       To vem, da ko vržem pismo v nabiralnik, da ga zvečer spraznijo in vse, brez izjeme, pošljejo v poštno logistični center. Vem, da sta dva: v Ljubljani in v Mariboru. Torej, ne glede, ali pišem sosedi, gre skozi Maribor. V isti noči ga tovornjak pripelje nazaj, dobi žig in – kaj se dogaja na poštah ponoči? In na kateri točki ga dobiš v roke ti? Kako pismonoša začne svoj jutranji obred? Kdaj prispeš v dostavno dvorano? Kaj se tam že dogaja, ko vstopiš?

Če govorim o 'dvojki', ki je večja izmed treh dostavnih pošt v Celju, nočni najprej razdelijo priporoke in navadno pošto. Nato nekje ob pol petih pridemo mi, raznašalci, in si iz omar vzamemo 'priporočene', jih razdelimo po obhodni poti. Kar je potrebno preposlati, prepošljemo … Če je kdo neznan, tudi. Preposlati pomeni, da če je naslovnik preseljen oziroma ima naslovnikovo naročilo – da se mu pošlje na novi naslov … Nekaj časa jih še ne veš na pamet, jih imaš napisane na listu, potem pa kmalu takoj vidiš, kam preposlati in kaj napisati. No, in v dostavi so tri velike omare, nočni delilci so tja razdelili navadno pošto. To pobereš iz svojih predalov, oštevilčenih po tvojem rajonu, daš v zaboj, vlečeš do svojega potovnika. Potovnik je narejen po obhodnem redu; tega so naredili kontrolorji in poštarji, ko se je oblikoval rajon. Narejen je najbolj optimalno možno. Seveda se najdejo stranke, ki novemu poštarju trdijo, da je prejšnji poštar nosil drugače, da je prinesel njim prej … Ko si nov, si zgubljen, zamujaš, kar jim gre v nos, če nimajo že ob osmih svojega časopisa.  »On starejši je bil bolj 'fajn' od vas, je bil bolj hiter …« Mi se trudimo, delamo na polno, res pa je, da tiste hitrosti na začetku še nimaš. To pride z leti, z izkušnjami ….

 

Koliko časa traja, da se naučiš novega rajona, novega obhodnega reda?

Ja, zdaj, če si čisto na novo, rabiš kar kak … mesec, zagotovo, da veš približno, za kaj gre. Plus tega - kako se napiše obvestilo, ker obvestil je ogromno – od sodnih, upravnih …. In vsako je različno. Ja, rabiš nekaj. Vsaka stvar rabi svoj čas. Nekateri rabijo več, drugi rabijo manj, nekje en mesec, da si vsaj malo zapomniš stranke. Posebej, če imaš bloke, kjer je osemdeset nabiralnikov v veži in res mine nekaj tednov, da se ti vsaj malo posveti, za kaj gre. Na začetku delaš tudi do poznega popoldneva.

In po novem je sestavni del pošte tudi vedno več reklam.

Reklame pa … No, pošiljke si zložiš in če so reklame, če niso samo ene … Reklame ti tako ali tako pripravijo nočni, po številu gospodinjstev. Oziroma, kolikor jih imaš na seznamu, ker ponekod so nalepke, torej nekaj strank ne prejema reklam. Nekaj jih skupčka stroj, česar pa ne, torej eno na drugo, (ne deliš jih eno po eno, ampak s prsti poiščeš največjo, prepogneš in vstaviš pet ali šest reklam v hišni predalčnik hkrati.) Če ti jih ne skupčka stroj, si prepuščen samemu sebi in moraš na roke. Včasih jih je, ja, kar nekaj. Ko imaš vse to pripravljeno, greš nazaj po priporoke, podpišeš, da si jih prevzel, pogledaš, če je denar, torej – nakaznica za stranke … To daš v torbo posebej. Ostalo zložiš, zvežeš, kar lahko pelješ s sabo, si daš na motor, ostalo gre v depoje. Ti peljejo s kombijem in ti dostavijo v dostavnike, ki so pritrjeni na blokih, povsod, kjer je varno. Bloki, kakšne firme in tako. Ven ne smemo pred pol osmo, da se ne budi ljudi, tisti gredo prej, ki raznašajo časopise. Odvisno od tega, koliko je robe – če je več, greš pozneje ven. To se vseskozi pozna: če je bilo veliko robe za zlagati, bo veliko tudi za deliti. Največ je na začetku meseca, ko so računi in ob praznikih, ko ljudje pišejo kartice. Najmanj poleti, ko so sodne počitnice. 

 

2.       Zdaj delaš na manjši pošti na robu mesta – kakšna je bistvena razlika?

Razlika je mogoče v tem, da v službo ne hodim več ob pol petih ampak ob pol šestih, priporoke razdeli eden naših, reklame dobimo v enem paketu … Na dvojki razdelijo po okrajih, enega dobimo mi. Potem je enako, pošto se razdeli v omarice, reklame dobimo skupinsko in si jih razdelimo sami. Na dvojki sem bil na motorju, tu imam voziček. Delam osem ur, imam osem-urni delavnik in toliko po navadi delam, torej nekje okoli dveh se mi služba na štirki konča. Sledi obračun priporočenih … Kar si obvestil, se naredi obračun in se ga odda, kar pa je bilo navadne pošlje, ki si jo prinesel nazaj, ker jih bi bilo več tam ali so zavrnili, opremiš in pošlješ nazaj. Neizročljivo pošto, to pomeni, če je naslovnik res neznan ali ti ne veš in moraš koga vprašati, potem pregledajo še kontrolorji, če najdejo pošiljatelja, da jo vrnejo. V potovniku ali predalih ne sme ostati nič. 

3.       Posebej na začetku vsak poštar naniza nekaj zgodb. Pa tudi kasneje znajo biti stranke zelo naporne ali pa zelo prijetne. Mi poveš kakšno zgodbo?

Ha, prva pozitivna izkušnja je bila, ko me je ustavil policist, ker včasih še nismo, no, vsaj nekaj časa, ko sem jaz prišel delati, tam nekje '98 leta, smo še morali imeti svoje obleke, le jakno si imel poštarsko. Tudi motor si moral imeti sam, tako da na daleč se ni videlo ali si poštar ali smetiščar ali tisti, ki lepi plakate. Poleg tega nisem imel gor torb, ker niso šle gor, ker sem imel smerokaze. Tu, ko sem se peljal od avtobusne postaje proti pošti na enki, sem šel skozi rdečo. Dol je bil policist. Me je ustavil. Čakam. Me pogleda in vpraša: ti si poštar? Ja. Ajde, gremo, gremo. In nisem dobil kazni. Ampak to je bilo takrat, zdaj bi bilo verjetno drugače. Poštarji imajo malce svoja pravila vožnje … Se držimo pravil, ampak, če se da iti kjer pa vidiš, da je možnost, da greš mogoče tudi pri kaki rdeči, greš pač pri rdeči. Smo presenetljivo varni vozniki. Delamo tako, da ne izsiljujemo preveč. Če so že kakšne nesreče, so skoraj vedno zaradi vremenskih razmer, ne da bi šel v ekstreme in divjal, iz objestnosti.

Negativna izkušnja, kot pri večini poštarjev, je bila seveda tudi s psom. Ne bom povedal, v kateri ulici, ampak nekoč se pripeljem in imeli so psa, po navadi na verigi, priklenjenega za 200-litrski sod, poln mivke. Ko je videl poštarja, je začel kopati tako, da je tisti sod vlekel za seboj. Ampak dobro, dokler je bil priklenjen, je bilo v redu. Večji problem je bilo, ko enkrat ni bilo doma ne lastnika, pes je bil pa spuščen. Ko sem se pripeljal, pride pes izza hiše in naravnost na mene. Skočil sem za ograjo in za motor, da sem se malo obvaroval, in je pes noro lajal, me napadal, da sem mu potisnil torbo, da je torbo grizel. V tem času so se pripeljali smetarji; pred njimi je hodil tisti, ki je ven vlekel zabojnike za odpadke. Pes na njega. On skoči na avto, čisto na vrh, na keson, pes pa laja. Dol je začel metati vse, lopato, metlo, vse, da je pes šel stran. Jaz sem se medtem odpeljal.

                »Zabavne« so tudi snežne razmere … Enkrat je bila poledica, čisto malo snega je zapadlo. Peljal sem se od hiše, malce klanca je bilo, se peljem in me je zaneslo, tako da je tisti sveženj, ki je bil na motorju, preko motorja letel na cesto. Najprej sem vstal, pogledal, če me kdo vidi, aha, nihče, pobral vse skupaj, šel za hišo in se šele tam zgrabil za kolena: aaaah… uffff … Da si malo rane poližeš. Potem greš pa naprej.

                S strankami? S strankami sem imel nekoč pozitivno … zelo pozitivno izkušnjo, ko sem nesel pokojnino stranki, v blok, to je bilo nekje drugi mesec mojega dela tam, gospa je bila upokojenka. Vedel sem, da sama živi, ko je bila pa pokojnina, je tisti dan ni bilo. Jaz pozvonim, potrkam, se nihče ne oglasi. Gospa pa me je prejšnjič takoj povabila naprej, ker sem prinesel denar. Poskusim vrata, pokukam noter, pokličem, nobenega odgovora. Ko pa sem vstopil, je pa iz kopalnice ravno prišla njena vnukinja, v Evinem kostimu. Oba poskočiva, ona malce zavpije, jaz se hitro opravičim in grem nazaj v kuhinjo. Vprašal sem, če je gospa doma, pa je odvrnila da ne, da je babi nekam šla. Prav, bom pustil obvestilo, pokojnino sem prinesel, ampak če je ni - mora osebno podpisati - bom pač pustil obvestilo. S tem da, ko sem ga pisal, je bilo eno oko na papirju, drugo pa na njej, tako da sem se dvakrat zmotil. Dva listka sem moral strgati in še enkrat napisati.

Negativne pa … Nosil sem v eno tako blokovsko naselje, oziroma so bili bloki taki, da so imeli še skupna stranišča. In tam je bilo tako, da če nisi bil pravi čas pri predalčnikih, da si razdelil pošto, je po tem zelo zaudarjalo, ker je bila tam ena gospa, ki je, pač, vso noč uporabljala kahlico in jo zjutraj nesla po hodniku zliti v javna stranišča. Žal so se gospe zelo tresle roke in je šla ravno mimo predalčnikov, in je veliko vsebine raztrosila. Lahko verjameš, kakšen duh je bil. Če je šel kdo mimo, je mislil, da je bil poštar kriv. Nosiš v revne kraje, nosiš k bogatim. Prej te bo reven povabil na čaj, z bogatimi skoraj nimaš nobenega opravka. Za veliko noč ti dajo pomaranče, takšne stvari, revni. Nisem pa naletel na nobene nasilne ljudi. Nekaj sitnih, ne pa nasilnih in upam, da tudi ne bom. 

4.       Če se lotiva tvoje druge, od treh 'služb' - vem, da zelo lepo poješ, da poješ v zboru, ampak zanima pa me, kako se je to razvilo iz veselega petja v profesionalno petje?

Hja, ko sem bil mlajši, tako nisem mogel te glasbe poslušati. Najbolj so mi sedli ACDC in tako naprej. Z leti se okus mogoče malo spremeni. S skupino fantov pri nas, v Rožni dolini, smo imeli običaj, šranganje, in ta je zahteval nekaj pevskih izkušenj. Da si lahko zapel, si potreboval nekoga, da te je malce naučil. V Šmartnem je bil to zborovodja in smo njega naprosili, če bi nas prišel malo uglasiti, da ne bi vsi krulili eden čez drugega. Da bi vsaj enoglasno vsi zapeli. Prvi dan, ko nas je poslušal, je tako ali tako rekel, se drugič dobimo. Ko smo se dobili čez teden dni, je preizkusil vsakega posamezno in povedal in od tistih dvajset nas je nekje šest izbral, da bi lahko kolikor toliko peli. Teh šest nas je tudi povabil v svoj zbor. Na to smo se odzvali, tam dobiš tudi nove izkušnje in tam sem pel nekje dve leti. Zraven sem bil še pri raznih igrah. Ne moreš imeti toliko stvari naenkrat, zato sem zbor pustil, vmes sem bil še pa pri vokalni skupini Žarek. Tudi tu smo bili skupaj nekje dve leti. Žarek je potem razpadel – kar pa ne pomeni, da kamorkoli pridem jaz, razpade! Po tistem smo ustanovili ansambel in začeli tam prepevati in igrati, bolj kot ne za dušo, ja. Za šranganje sem jaz že malce prestar, mlajši pa še pojejo. To je sicer običaj, ko gre nevesta iz domačega kraja v drug kraj in domači fantje pripravijo šrango – to se pravi, da mora ženin nekaj plačati, nekaj dati za to, ker bo pač odpeljal najlepšo cvetko. Star običaj, par sto let nazaj. Mi to bolj obujamo in se z ženinom že prej dogovorimo, kakšna znesek se lahko da. Mi pravzaprav to za svate odigramo – mi z ženinom vemo, za kaj gre, svatje pa ne vedo, da imamo zmenjeno za denar. Včasih je več, včasih je manj. Denar gre za priprave, za postavitev slavolokov – obeliš dve smreki, narediš tablo; pijačo za svate, ki se pripeljejo in to se tudi dogaja sredi ceste ... Potem še kruh in sol, to sodi zraven. Potem, zvečer, je pa podokna in za nevesto kupiš darilo, tako da od tistega denarja gre 50, 60% za stroške. 

5.       Na manj prijetne teme. Kako je z hrbtom?

Zdaj je, recimo, proti tistemu, kar je bilo na začetku, v redu. Drugače pa, čisto v redu ne bo nikoli. Vedno bodo bolečine. Minila so tri leta. Nekatere stvari, ki sem jih prej počel, ne bom mogel nikoli več početi. Plezanje, recimo, absolutno odpade. Visokogorje. Ker preveč boli in imam omejeno gibanje. Pri plezanju so pasovi, ledveni del te stiska in tam medenica in hrbtenica grdo bolita. Tudi, če bi padel, bi bila možnost, da se spet poškodujem, zelo velika. Nobene stvari ne moreš ne vem kako dolgo početi. Ni v redu, da dolgo stojiš; ni v redu, da dolgo sediš ... Nekako se potem pač prilagodiš. Zdaj je nekje obstalo. Vprašal sem zdravnika, če se bo kdaj izboljšalo, pa mi je povedal, da bo iz leta v leto slabše, ker bom starejši. Kar se je mislilo popraviti, se je popravilo. Vreme blazno vpliva. Lahko bi šel na televizijo, delati za vremenarja.

Zgodilo se je pri prekrivanju strehe. Stal sem na delovnem odru, streha se je prekrivala, in ta je takrat popustil, da se je vse zrušilo. Padel sem kakšnih pet metrov v globino. Najbolj se spomnim tega, da sem priletel na tla, ker v trenutku, ko padaš, nimaš časa razmišljati, kje se boš prijel. Ker to je že taka hitrost, da se ne bi mogel obdržati, tudi, če bi kaj našel. Ko sem priletel, ko nisem nog čutil, sem vedel, da je s hrbtenico nekaj hudo narobe. Potem sem dobil mravljince v noge in to je bil kolikor toliko dober znak. Če čutiš vsaj to, je vsaj nekaj. Drugi te ščipajo, pa ničesar ne čutiš. Vsem sem povedal, naj se me ne dotikajo, naj me ne prestavljajo. Bil sem povsem pri zavesti. Naredil sem izpit za vodnika in sem vedel, kako je pri takih nesrečah – da ne smeš premikati ponesrečenca. Pustili so me, dokler ni prišel rešilec. Naložili so me, kot je treba, vse skupaj fiksirali, zdravnik me je vprašal za bolečine. Naj povem od ena do deset, sem rekel dvanajst. Dajo ti morfij ali nekaj takega, proti bolečinam. V avtu so me naložili, tam si na taki blazini, tista postelja plava, oziroma nosila plavajo, da ti nič ne čutiš. Prišli smo v bolnišnico, tam so me slikali. Potrebno je bilo počakati na operacijo. Tisti čas, ko čakaš, ko ne veš, ko je bolj vse tako, ko ne veš, ali boš še hodil ali boš od koga odvisen ... Na rentgenu so mi povedali, da imam zlomljena vretenca – da je zlom treh vretenc. In takrat ti malo vse skupaj … Kako bo? Nihče ti ne more jamčiti. Razmišljaš, ali boš še hodil ali ne … Res je, nihče ne zna ceniti – pred nesrečo; tudi jaz nisem znal … Da imaš največ, ko si samostojen, ko lahko hodiš, ko nisi odvisen od nekoga drugega … Nisem razmišljal, da bi naredil samomor, verjetno pa je, da bi v to obdobje prišel kdaj kasneje. Razmišljal sem samo pozitivno, kje so možnosti, kaj se bo dalo narediti. Hvala Bogu je bila operacija kolikor toliko uspešna. Se moram tudi njim zahvaliti. Povedali so mi, da sem imel srečo, da sem imel kirurga, ki je vse te konce nazaj sestavil. Če bi bil nekdo drug, vprašanje, če bi sploh še bil na nogah. Absolutno pa je veliko pripomoglo dejstvo, da me nihče ni prestavil. Če bi me kdo prestavil, kdorkoli, bi bil na vozičku. Vsi kanali so bili zožani in prišlo bi do prekinitve. Refleksov nimam, to je posledica, ampak to je bila minimalna cena. Zdravnik mi je rekel, ko je prišel na vizito, da sem imel zelo veliko srečo. Me vprašal, če hodim kaj v cerkev. Ja, včasih grem. Odvrnil je, naj grem na Brezje, ker tole, kar sem imel, je bil čudež. Da sem sploh preživel - in kasneje, kar so lahko sestavili, da me sploh drži pokonci. Tudi kar sem imel poškodovane glave, je bilo samo to, ko sem padel, oziroma, ko sem trčil ob steber. Arkada je bila razbita, nekaj prask, ostalo pa ne, kar se tiče glave. Res sem imel srečo. Spremiš življenje, spremeniš razmišljanje, ni več vse samo denar, največ je to, da lahko hodiš, da nisi odvisen od drugih … Prej se ne zavedaš tega, dokler te neka taka nesreča ne doleti. Marsikdo si misli, da se to njemu ne more zgoditi, tudi jaz sem tako razmišljal. Pa kako hitro se ti lahko. Dovolj sem hodil po hribih, pa … Zgodilo se ti bo tam, kjer si misliš, da se ti ne more. Tam, kjer te je strah, si previden. Dvakrat boš pregledal vsako stvar, če deluje. Večja je možnost, da se ti bo nekaj zgodilo na pločniku.  

6.       Praviš, da je visokogorsko pohodništvo zdaj zate predaleč, toda hribom se še ne boš tako z lepa odpovedal? Od kdaj te drži ta strast do planinarjenja?

Že kar nekaj časa, hočem reči, v hribe sem rad hodil od nekdaj. Kolega je naredil izpit za vodnika in rekel, pa daj, pojdi delati še ti, boš lahko imel svojo skupino. Prej sem vedno hodil poleg njega. Tako sem se odločil: nič, grem še jaz poskusiti. Dal sem prijavo na PZS, zraven moraš poslati dokazila - zdravniško spričevalo, koliko tur si naredil, kje vse si hodil ... Nekje čez dva meseca dobiš odgovor, da te bodo sprejeli, imaš pa tudi sprejemni izpit. To smo imeli v Kamniški Bistrici. Tam preverijo, kaj znaš, se pravi - do takrat se moraš naučiti vse vozle. Tam te preverijo, to, to, to, vse že moraš vedeti, moraš znati. Sledi pohod, da preverijo tvojo vzdržljivost, fizično pripravljenost. Pa tudi teoretični del je potrebno opraviti, se pravi napisati vsebine, od markacij, do raznih hribov, prehrane, takšne stvari. Ogromno, od zgodovine alpinizma …  In, če tega ne narediš zadovoljivo, če boš zamečkal pri vozlih, ono, tretje, nisi naredil, ne moreš naprej. Ko pa narediš, si stopničko više in imaš možnost, da greš v učni center. Dva, tri mesece kasneje smo dobili povabilo, da gremo v učni center Bavšica. Narejen je prav za to, zaprtega tipa, vse skupaj traja štirinajst dni. Oni te tam še podrobneje naučijo, od tehnike hoje, do prve pomoči, še več vozlov, raznih tehnik plezanja, vse, kar mora vodnik vedeti, vse, kar bi kdaj rabil. Tehnika hoje recimo pomeni, da veš, kako kje hoditi. Če gremo po melišču ali strmo v dolino, čim mehkejša kolena, amortiziraš, da ne butaš s sklepi. In da hodiš s celimi stopali, da je oprijem čim večji, da je manj možnosti za zdrs. Take stvari. No, in ko je konec, imaš izpit: teorija se piše notri, praktični del je pa na terenu. Inštruktorji, ki so te štirinajst dni učili, so tvoji udeleženci, ti si njihov vodnik. Vodiš jih in oni ti, po domače povedano, delajo oslarije, kot bi ti jih znal navaden udeleženec. Se pravi: ne hodijo po poti, mečejo papirčke po tleh, eni bi jedli, eni bi pili, enim se ne da hoditi … Od spodbujanja, do opozarjanja, kdaj je potrebno dati čelade gor, kdaj je potrebno dati gor pasove … Ti imaš zemljevid in pogledaš, aha, tu je pot, tu se začnejo pikice, se pravi, da bodo klini, potrebno je nadeti čelade in pasove. Pa nočejo, »Jaz ne rabim!«, pa jih moraš prepričevati … Potem imaš tiste »možiclje«, ko ni markacij in je samo iz kamna sestavljen majhen 'možicelj', manjši kamni zloženi na vedno večjega, da veš, da si na pravi poti. In je šel in je tistega razdrl. Mu moraš razložiti, da tega ne sme delati in ga moraš sestaviti nazaj. Ko je bila malica, je v dolino vrgel konzervo. Ga moraš spet opozoriti in poslati, da naj gre dol po konzervo ali pa, če on noče, moraš iti ti po njo. Uprizorjena je tudi nesreča, zlom, on reče: naredil sem si to in to, in ti moraš pokazati, kako bi v tem primeru ukrepal. Najprej, če sta dva vodnika, ga pošlješ po pomoč ali da pokliče 113, reševalce, ti pa oskrbiš rano. Ja, pestro. Vsaki dve leti je izpopolnjevalni tečaj. Tam sem bil že dvakrat. Na novo je, recimo, uporaba GPSov, takšnih stvari. In obnovitev znanja prve pomoči, to vedno pride prav. Včasih že kaj pozabiš in se potem tam spomniš, aha, to se pa tako oskrbi. Še vedno sem vodnik. Še vedno hodim. Na … hribčke. Na hribe, nekam daleč, za enkrat še ne. Vodnik sem še lahko vedno, to ti ostane. Izpopolnjevalni tečaj narediš. Vozim osnovnošolce malo po hribčkih. Tri urice, takšne. Ker vozimo predvsem iz svojega kraja, nikoli nisem naletel na ljudi bolj »grozne« od svojih mentorjev, na srečo haha. In zdaj imam bolj ali manj šolarje, četrti, peti razred. Pride vsake toliko časa kdo, ki ima težave doma, ki jih s sabo prinesejo na izlet. Potem to vse skupaj rešimo in se vse skupaj dobro konča. Večina ljudi ima veliko spoštovanje do narave, se pa seveda najdejo tudi taki, ki hodijo samo zato, da sebi ali drugim dokazujejo, česa so sposobni. Tisti nimajo vedno spoštovanja se ne znajo sprostiti, so bolj egoistični in mislijo le nase. Se ti pa pripeti vse mogoče. Ko smo šli lani z osnovnošolci na Bukovico - učiteljice so hodile bolj zadaj - razporedil sem jih eno na sredini, druge zadaj in dva starša sta bila zraven, oziroma ena stara mana. In gremo lepo gor, vse v redu. Pridemo na vrh in tista stara mama: »Veste kaj, moja vnukinja pa več ne bo mogla hoditi.« »Zakaj pa ne?« »Ja, veste, kar bosa je.« … Kaj?? Čevlji so jo ožulili in ni meni povedala, ampak je šla k babici, ki jo je sezula in vnukinja je vso pot hodila gor samo v nogavicah. Sem rekel, negasrat, in kje ima žulje? Ker žulje je potrebno oskrbeti, samo prebosti in nič drugega. Žulj nastane zaradi drgnjenja, ker voda pod kožo zavre in se koža napihne. Že pritisk tiste vode te boli. Ta pritisk je potrebno sprostiti, ne odstranjevati kože. Šel sem v kočo, da mi je dala iglo, da sem jo segrel, jo razkužil in predrl žulj. Potem sva dala gor obliže, nogavice in je lepo hodila naprej. Ampak, če ti tega ne pove, potem ji ne moreš pomagati. Zato imaš ljudi zadaj, imaš razporejene. Sem pa prvič videl, da je kdo prišel na hrib v nogavicah. Zdaj vem, da se da.  

7.       Nekoč, ko smo šli skupaj na Ojstrico, si nekoga kregal, ker je igrivo skočil na zaplato snega. In nas učil, kako ukrepati v primeru, da nas doleti najhuje, kar te lahko doleti v poletnih gorah: nevihta s strelami. 

Tako. Na zaplate snega ne smeš skakati. Prvič, ker ne veš, kaj se dogaja spodaj. Ker Alpe, to je apnenec in so povsod luknje. Nad temi luknjami se nabere sneg in ti jih dejansko ne vidiš. Ko skočiš na sneg, se ti mogoče zdi fino, lahko pa te poje za par metrov in se sneg vsuje za tabo in te ne moremo več rešiti. Drugo, če so zaplate daljše in hočeš ti hoditi tam gor, se lahko zgodi, da se popelje. In si nenadoma med meliščem in ledom. Tam je zato potrebno 'eden po eden'. Hodiš po stopinjah, ki jih naredi prvi. Tudi se ne hodi v gruči, ampak pride eden do konca, nato gre drugi … Če imajo vrv, ga drugi varujejo, da pride čez, nato on varuje ostale. Kjer je bolj tvegano. Nič takega kot preveč previdnosti ni.

                Nevihta je pa, ja, nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi v gorah. 

Razen plazov in občasnega vulkana! Vulkan tudi ni najbolj zabavno soočenje sredi gora. 

(Smeh.) Upam, da v Sloveniji ne bomo imeli teh problemov. Tu imamo same ugasle. Nevihte pa .. Najprej je potrebno poslušati vremensko, da vidiš, kakšno bo vreme. Če je slabo napovedano, ne hodit v hribe, ker je brez veze. Nekateri še vedno brezglavo rinejo gor, ker je potrebno neki cilj doseči ali nekaj dokazati, ampak je brez veze. Če se pa slučajno zgodi, ker v hribih se vreme hitro spremeni, da te doleti nevihta, čim prej z grebena, čim prej z jeklenic. Jeklenice so nevarne, ker strela potuje po njih. Čim prej s hriba dol, čim prej poiskati neko kotanjo, neko luknjo. Neko zavetje, kamor lahko greš notri. S tem da, če najdeš skalni previs, če je tako velik, da lahko greš podenj, moraš biti meter od stene. Ker strela, ko udari, potuje po skali in po previsu navzdol. To je ena možnost. Druga možnost je, da bo šla *czzpp*, in bo usekala z ene skale na drugo skalo, tako dol, tako da, ko noter čepiš, bo priletelo mimo tebe. Čisto do stene ne bodi in preveč zunaj tudi ne. Poiskati moraš pravi previs. Mobitel moraš izklopiti, razne GPS naprave, baterijo vzeti ven, ker mobitel zelo vleče ... Više v hribih, kjer signal išče, vleče še toliko bolje. Ne igra vloge to, da – zdaj ne kličem, da vleče samo signal. Nahrbtnik si daš čez glavo, se primeš za ušesa, zatisneš oči … zaradi poka in zaradi bliska. In upaš na najbolje.